Ime marec je prevzeto po imenu rimskega boga Marsa. Mars je bil prastar italski bog, ki je utelešal divje, neukročene in skrivnostne sile narave. Bil je hkrati praoče rimskega ljudstva ter zaščitnik in pokrovitelj v vojskah, pozneje tudi rimski bog vojne.
Slovensko ime za marec - Susecz - sušec srečamo v rokopisu Martina iz Loke leta 1466. Uporabil ga je tudi Primož Trubar. Jurij Dalmatin je v Bibliji leta 1584 uvedel ime brezen, ki ga potem srečujemo do sredine 19. stoletja, takrat tudi kot breznik.
Potem sta Blaž Potočnik in za njim dr. Gregorij Pečjak skušala uveljaviti ime brstnik, a ljudje so že poznali za marec vrsto domačih izrazov, kot so: sušnik, obehtnik, postnik, cepljenjak. Uveljavilo se je ime sušec, ki opozarja na čas, ko se zemlja toliko osuši, da jo je že mogoče pričeti obdelovati.
Najbolj znana imena in dnevi marčnih svetnikov in svetnic so: štirideset mučencev (10. 3.), Gregor Veliki, papež (12. 3.), Matilda, žena (14. 3.), Jedrt, opatinja (17. 3.), Jožef, mož Device Marije (19. 3.), Gabrijel, nadangel (24. 3.), Gospodovo oznanjenje - postni šmaren (25. 3.), Rupert, škof (27. 3.), Modest, škof in apostol Slovencev (31. 3.).
Pregovori
* Če sušec prah okrog pometa, prav dobro letino obeta.
* Dokler za grabni sneg leži, sejati se ne mudi.
* Marec grmi, lakota beži.
* Če sušca zemlja preveč pila, bo poleti manj dobila.
* Če je na štirideset mučencev (10. 3.) lepo, bo še štirideset dni ostalo tako in obratno.
* Po Gregorju (12. 3.) od vsakega vetra sneg kopni.
* Jedrt (17. 3.) lepa, dobro letino obeta.
* Sveti Jožef (19. 3.) lep in jasen, dobre letine prerok prijazen.
* Če se na Jožefa (19. 3.) vreme zvedri, za letino kmetu prežene skrbi.
* Če lepo je vreme na jožefovo (19. 3.), veselo srce bo kmetovo.
* Če na Gabrijela dan (24. 3.) zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje.
* Kadar je šmarna (25. 3.) v postu prav gorko, tudi prihodnje leto bo; če se tega dne trta lahko izruje, tisto pomlad nič več ne zmrzuje.
* Če da Rupert (27. 3.) lepe dni, se lahko seno suši.
* Svetega Ruperta (27. 3.) jasno nebo, bo malega srpana prav tako.
Običaji
Predpustni čas je v splošni ljudski zavesti poseben čas v letu, to je čas prehoda zime v pomlad, čas veselja, čas porok in ohcetnega slavja s plesom. Konča se s torkom pred pepelnico, to je s pustnim torkom, ki v liturgiji ni poudarjen.
"Pust je muhast", pravijo, "ne goduje vsako leto na isti dan." Med ljudmi je ta dan znan kot dan veseljačenja in norčij pustnih maškar - šem ter obilnega uživanja hrane. Do druge svetovne vojne in delno še po njej so na Polhograjskem maškare ali pustne šeme hodile po vasi le na pustni torek. Našemili so se predvsem fantje, a tudi nekateri poročeni možje. Sedaj še pomnijo posameznike, ki so bili rojeni nekako od leta 1900 do 1910 ali do 1920. Navadno so bili organizirani v skupino, velikokrat ohcetno, s seboj so imeli tudi muzikanta, da je igral na harmoniko - rekli so, da je vlekel meh - in maškaro z malho, vrečo ali košem, ki je nabirala darove - klobase, flancate, krofe, žganje in tudi denar. V Polhovem Gradcu je ta maškara imela ime Beraška. Po dolinskih naseljih od Belice, Dvora, Srednje vasi, Pristave do Briš in Zaloga so se včasih vozili tudi na vozovih, če jim je kakšen gospodar zaupal konje, v Polhovem Gradcu pa so hodili le peš. Posebnost polhograjskih maškar pa je bila, da so nekatere hodile na hoduljah, ki so bile zaradi velike višine kar strašljive.
Tako pomnijo, da so neko leto že po drugi svetovni vojni maškare hodile okrog z belim Petrovcovim konjem iz Srednje vasi, šle s konjem celo skozi gostilno pri Pratkarju, največja maškara na hoduljah pa je morala počakati pred hišo, ker ni mogla skozi vrata.
Kar so na obhodu nabrali, so zvečer pojedli in popili v kaki gostilni, če pa ni bilo gostilne, pa so se ustavili v kaki prostornejši hiši, kjer so bila dekleta, da so potem še zaplesali. V Zalogu pomnijo, da so se ustavili pri Šimnu, pri Vrbanu ali pri Spodnjem Velkovrhu v Setniku.
Otroci se menda pred drugo svetovno vojno niso našemili. To se je bolj uveljavilo od konca petdesetih let 20. stoletja, ko je bilo na šoli ali pozneje še v vrtcu organizirano pustno rajanje, ob primernem vremenu pa sprevod otroških maškar skozi vas.
Zadnja leta se odrasli posamezniki za kratek čas napravijo v maškare na pustno soboto ali pustno nedeljo, ker imajo na pustni torek službene obveznosti, a še takrat bolj za obisk prijateljev ali sorodnikov, da jim vzbujajo radovednost, kdo je pod pustno masko.
Na pustni torek je navadno v družinah obilnejše kosilo ali večerja z mesom, flancati ali krofi. Starejši vedo povedati, da se je včasih marsikdo še pred polnočjo na pustni torek dobro najedel zlasti mesnin, ker v postnem času tega sploh niso kuhali ali pa zelo malo.
Konec pustnih norčij so maškare napravile na pepelnično sredo s pokopom pusta. Tega se najbolj spominjajo v Polhovem Gradcu. Kako je bilo?
Za pusta so v moško obleko natlačili slamo, za obraz dali masko in ga kot pokojnika nekaj časa vozili na vozičku po vasi ter ga objokovali. Potem so ga dali na pare - to je na mrtvaški oder, včasih pri Kroni, včasih pri Pratkarju, največkrat pa na Pristavi na prostoru pred stavbo, kjer so sedaj pisarne Mobiles. Tam so pusta šaljivo objokovali in mu zvonili na poseben način. Različno velike liste krožnih žag so obesili na žico in z udarjanjem nanje dobili različne melodije. Nekateri so bili pri tem pravi mojstri. Končno so uprizorili še pogrebni obred in pusta vrgli s pristavškega mosta v vodo. Včasih so ga tudi zažgali in gorečega vrgli v vodo.
Po okoliških vaseh je bilo pustnih maškar manj in tudi pokopa pusta se ne spominjajo.
Kmečko opravilo na pustni torek pa je bilo sejanje strniškega korenja na njive, kjer je bil vsejan ozimni ječmen ali pšenica. To delo so opravili tudi, če je bil sneg, saj se je enakomernost sejanega semena še lepše videla.
Gregorjevo (12. 3.) poznajo ljudje v vseh naseljih po reku ''Na gregorjevo se ptički ženijo''. Na ta dan je spomin na Gregorja Velikega, papeža, ki je umrl leta 604. Po novi razporeditvi pa je njegov god prenesen na 3. september. Kot zavetnika ga časte učitelji in učenci, učenjaki vseh vrst, razni obrtniki - izdelovalci gumbov in našitkov, zidarji, žene so se mu priporočale za rodovitnost, v stiski pa ga je ljudstvo prosilo za varstvo pred lakoto in kugo. Kiparsko je upodobljen v briški cerkvi na desnem oltarju, v podrebrski cerkvi pa na levem oltarju, po zapisu Marijana Marolta pa naj bi bil upodobljen tudi na freski in oltarčku na levi strani slavoločne stene v cerkvi sv. Petra v Dvoru.
Posebnih običajev za ta dan na Polhograjskem ne pomnijo, kmečke gospodinje pa na ta dan sadijo semensko repo in sejejo seme za sadike zelja, pravijo, da sejejo ''kaps''.
Sveta Jedrt, opatinja, goduje 17. marca. Njena domovina je bila Belgija, živela je v Franciji. Po smrti je postala priljubljena svetnica kot znanilka pomladi. Upodabljajo jo v nunski obleki s palico - znakom opatinje v roki ali tudi s preslico, kjer miši glodajo nit. Zato se ji kmetje priporočajo, da bi jih obvarovala pred nadlogami poljskih in vrtnih miši. Med ljudmi je veljalo, da ta dan ne smejo predice presti, da mora biti preja do tega dne končana in kolovrati pospravljeni, da po hiši ne smejo pospravljati, ne delati butar, ker bi sicer miši vse delo uničile. Na Slovenskem ji je posvečenih 11 cerkva, ena med njimi je tudi na Selu nad Polhovim Gradcem. Na godovni dan sv. Jedrti je bila v njej sveta maša vse do druge svetovne vojne. Ljudje so radi poromali tja.
Sveti Jožef, mož Device Marije, ima godovni dan 19. marca. Njemu gre posebno češčenje, ker je deviški mož Matere Božje in takoj za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, ker je Jezusov oče po postavi in varuh vesoljne Cerkve. Sv. Jožefu pristoji vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim svetnikom. K njemu se verniki radi zatekajo v težavnih družinskih zadevah, tudi v gospodarskih stiskah. Je zgled in priprošnjik vsem, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh, velja pa tudi za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. Kdor je kdaj bil v nekdanji mizarski delavnici Facijevega Poldeta, se bo spomnil, da je imel na steni obešeno uokvirjeno veliko sliko sv. Jožefa. Tudi v vseh polhograjskih cerkvah je sv. Jožef upodobljen v slikah ali kipih posamezno ali pa v skupini svete Družine, razen na Prapročah. Jožef - Jože je priljubljeno moško ime na Slovenskem.
Za jožefovo posebnih običajev na Polhograjsken ne pomnijo, so pa mnogi povedali, da morata biti do takrat obrezana trta in sadno drevje.
Gospodovo oznanjenje - znano kot Marijino oznanjenje je 25. marca. Na Polhograjskem je ta dan poimenovan kot postni šmaren ali pri posameznikih kot pomladanska Marija. Med obema svetovnima vojnama je bil na ta dan materinski dan, ko so šolski otroci in mladina pripravili materam slovesno akademijo. Za 25. marec se materinski dan zadnjih deset let spet uveljavlja.
Naj bo nazadnje omenjen še manj znan marčni svetnik, ki bi ga Slovenci morali poznati in se mu priporočati.
Sveti Modest, škof in apostol Slovencev, goduje 31. marca. Je škof Slovencev v Karantaniji in s tem škof prve slovanske skupine, ki je sprejela krščanstvo. Dal je sezidati Marijino cerkev na razvalinah mesta Virunum, kjer je bil sedež starokrščanske škofije. Umrl je verjetno okoli leta 763, ker ga po tem letu viri več ne omenjajo. V 15. stoletju je bila na prostoru Modestove Marijine cerkve zgrajena ta, ki jo mi poznamo pod imenom Gospa Sveta na Gosposvetskem polju, ki hrani njegov grob v sarkofagu v stranski ladji na evangelijski strani. Modestovemu grobu v tej cerkvi se približamo s prav takim spoštovanjem, kot grobu blaženega Antona Martina Slomška v mariborski stolnici ali njegovemu relikviariju v cerkvi na Ponikvi.
Latinsko ime Modestus po naše pomeni skromen ali blag. Prav mogoče je, da to ime ni njegovo krstno ime, ampak redovniško. Na Slovenskem zelo malo ljudi nosi njegovo ime, leta 1971 uradno ni bilo niti 10 Modestov.
Vir
Slovensko ime za marec - Susecz - sušec srečamo v rokopisu Martina iz Loke leta 1466. Uporabil ga je tudi Primož Trubar. Jurij Dalmatin je v Bibliji leta 1584 uvedel ime brezen, ki ga potem srečujemo do sredine 19. stoletja, takrat tudi kot breznik.
Potem sta Blaž Potočnik in za njim dr. Gregorij Pečjak skušala uveljaviti ime brstnik, a ljudje so že poznali za marec vrsto domačih izrazov, kot so: sušnik, obehtnik, postnik, cepljenjak. Uveljavilo se je ime sušec, ki opozarja na čas, ko se zemlja toliko osuši, da jo je že mogoče pričeti obdelovati.
Najbolj znana imena in dnevi marčnih svetnikov in svetnic so: štirideset mučencev (10. 3.), Gregor Veliki, papež (12. 3.), Matilda, žena (14. 3.), Jedrt, opatinja (17. 3.), Jožef, mož Device Marije (19. 3.), Gabrijel, nadangel (24. 3.), Gospodovo oznanjenje - postni šmaren (25. 3.), Rupert, škof (27. 3.), Modest, škof in apostol Slovencev (31. 3.).
Pregovori
* Če sušec prah okrog pometa, prav dobro letino obeta.
* Dokler za grabni sneg leži, sejati se ne mudi.
* Marec grmi, lakota beži.
* Če sušca zemlja preveč pila, bo poleti manj dobila.
* Če je na štirideset mučencev (10. 3.) lepo, bo še štirideset dni ostalo tako in obratno.
* Po Gregorju (12. 3.) od vsakega vetra sneg kopni.
* Jedrt (17. 3.) lepa, dobro letino obeta.
* Sveti Jožef (19. 3.) lep in jasen, dobre letine prerok prijazen.
* Če se na Jožefa (19. 3.) vreme zvedri, za letino kmetu prežene skrbi.
* Če lepo je vreme na jožefovo (19. 3.), veselo srce bo kmetovo.
* Če na Gabrijela dan (24. 3.) zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje.
* Kadar je šmarna (25. 3.) v postu prav gorko, tudi prihodnje leto bo; če se tega dne trta lahko izruje, tisto pomlad nič več ne zmrzuje.
* Če da Rupert (27. 3.) lepe dni, se lahko seno suši.
* Svetega Ruperta (27. 3.) jasno nebo, bo malega srpana prav tako.
Običaji
Predpustni čas je v splošni ljudski zavesti poseben čas v letu, to je čas prehoda zime v pomlad, čas veselja, čas porok in ohcetnega slavja s plesom. Konča se s torkom pred pepelnico, to je s pustnim torkom, ki v liturgiji ni poudarjen.
"Pust je muhast", pravijo, "ne goduje vsako leto na isti dan." Med ljudmi je ta dan znan kot dan veseljačenja in norčij pustnih maškar - šem ter obilnega uživanja hrane. Do druge svetovne vojne in delno še po njej so na Polhograjskem maškare ali pustne šeme hodile po vasi le na pustni torek. Našemili so se predvsem fantje, a tudi nekateri poročeni možje. Sedaj še pomnijo posameznike, ki so bili rojeni nekako od leta 1900 do 1910 ali do 1920. Navadno so bili organizirani v skupino, velikokrat ohcetno, s seboj so imeli tudi muzikanta, da je igral na harmoniko - rekli so, da je vlekel meh - in maškaro z malho, vrečo ali košem, ki je nabirala darove - klobase, flancate, krofe, žganje in tudi denar. V Polhovem Gradcu je ta maškara imela ime Beraška. Po dolinskih naseljih od Belice, Dvora, Srednje vasi, Pristave do Briš in Zaloga so se včasih vozili tudi na vozovih, če jim je kakšen gospodar zaupal konje, v Polhovem Gradcu pa so hodili le peš. Posebnost polhograjskih maškar pa je bila, da so nekatere hodile na hoduljah, ki so bile zaradi velike višine kar strašljive.
Tako pomnijo, da so neko leto že po drugi svetovni vojni maškare hodile okrog z belim Petrovcovim konjem iz Srednje vasi, šle s konjem celo skozi gostilno pri Pratkarju, največja maškara na hoduljah pa je morala počakati pred hišo, ker ni mogla skozi vrata.
Kar so na obhodu nabrali, so zvečer pojedli in popili v kaki gostilni, če pa ni bilo gostilne, pa so se ustavili v kaki prostornejši hiši, kjer so bila dekleta, da so potem še zaplesali. V Zalogu pomnijo, da so se ustavili pri Šimnu, pri Vrbanu ali pri Spodnjem Velkovrhu v Setniku.
Otroci se menda pred drugo svetovno vojno niso našemili. To se je bolj uveljavilo od konca petdesetih let 20. stoletja, ko je bilo na šoli ali pozneje še v vrtcu organizirano pustno rajanje, ob primernem vremenu pa sprevod otroških maškar skozi vas.
Zadnja leta se odrasli posamezniki za kratek čas napravijo v maškare na pustno soboto ali pustno nedeljo, ker imajo na pustni torek službene obveznosti, a še takrat bolj za obisk prijateljev ali sorodnikov, da jim vzbujajo radovednost, kdo je pod pustno masko.
Na pustni torek je navadno v družinah obilnejše kosilo ali večerja z mesom, flancati ali krofi. Starejši vedo povedati, da se je včasih marsikdo še pred polnočjo na pustni torek dobro najedel zlasti mesnin, ker v postnem času tega sploh niso kuhali ali pa zelo malo.
Konec pustnih norčij so maškare napravile na pepelnično sredo s pokopom pusta. Tega se najbolj spominjajo v Polhovem Gradcu. Kako je bilo?
Za pusta so v moško obleko natlačili slamo, za obraz dali masko in ga kot pokojnika nekaj časa vozili na vozičku po vasi ter ga objokovali. Potem so ga dali na pare - to je na mrtvaški oder, včasih pri Kroni, včasih pri Pratkarju, največkrat pa na Pristavi na prostoru pred stavbo, kjer so sedaj pisarne Mobiles. Tam so pusta šaljivo objokovali in mu zvonili na poseben način. Različno velike liste krožnih žag so obesili na žico in z udarjanjem nanje dobili različne melodije. Nekateri so bili pri tem pravi mojstri. Končno so uprizorili še pogrebni obred in pusta vrgli s pristavškega mosta v vodo. Včasih so ga tudi zažgali in gorečega vrgli v vodo.
Po okoliških vaseh je bilo pustnih maškar manj in tudi pokopa pusta se ne spominjajo.
Kmečko opravilo na pustni torek pa je bilo sejanje strniškega korenja na njive, kjer je bil vsejan ozimni ječmen ali pšenica. To delo so opravili tudi, če je bil sneg, saj se je enakomernost sejanega semena še lepše videla.
Gregorjevo (12. 3.) poznajo ljudje v vseh naseljih po reku ''Na gregorjevo se ptički ženijo''. Na ta dan je spomin na Gregorja Velikega, papeža, ki je umrl leta 604. Po novi razporeditvi pa je njegov god prenesen na 3. september. Kot zavetnika ga časte učitelji in učenci, učenjaki vseh vrst, razni obrtniki - izdelovalci gumbov in našitkov, zidarji, žene so se mu priporočale za rodovitnost, v stiski pa ga je ljudstvo prosilo za varstvo pred lakoto in kugo. Kiparsko je upodobljen v briški cerkvi na desnem oltarju, v podrebrski cerkvi pa na levem oltarju, po zapisu Marijana Marolta pa naj bi bil upodobljen tudi na freski in oltarčku na levi strani slavoločne stene v cerkvi sv. Petra v Dvoru.
Posebnih običajev za ta dan na Polhograjskem ne pomnijo, kmečke gospodinje pa na ta dan sadijo semensko repo in sejejo seme za sadike zelja, pravijo, da sejejo ''kaps''.
Sveta Jedrt, opatinja, goduje 17. marca. Njena domovina je bila Belgija, živela je v Franciji. Po smrti je postala priljubljena svetnica kot znanilka pomladi. Upodabljajo jo v nunski obleki s palico - znakom opatinje v roki ali tudi s preslico, kjer miši glodajo nit. Zato se ji kmetje priporočajo, da bi jih obvarovala pred nadlogami poljskih in vrtnih miši. Med ljudmi je veljalo, da ta dan ne smejo predice presti, da mora biti preja do tega dne končana in kolovrati pospravljeni, da po hiši ne smejo pospravljati, ne delati butar, ker bi sicer miši vse delo uničile. Na Slovenskem ji je posvečenih 11 cerkva, ena med njimi je tudi na Selu nad Polhovim Gradcem. Na godovni dan sv. Jedrti je bila v njej sveta maša vse do druge svetovne vojne. Ljudje so radi poromali tja.
Sveti Jožef, mož Device Marije, ima godovni dan 19. marca. Njemu gre posebno češčenje, ker je deviški mož Matere Božje in takoj za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, ker je Jezusov oče po postavi in varuh vesoljne Cerkve. Sv. Jožefu pristoji vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim svetnikom. K njemu se verniki radi zatekajo v težavnih družinskih zadevah, tudi v gospodarskih stiskah. Je zgled in priprošnjik vsem, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh, velja pa tudi za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. Kdor je kdaj bil v nekdanji mizarski delavnici Facijevega Poldeta, se bo spomnil, da je imel na steni obešeno uokvirjeno veliko sliko sv. Jožefa. Tudi v vseh polhograjskih cerkvah je sv. Jožef upodobljen v slikah ali kipih posamezno ali pa v skupini svete Družine, razen na Prapročah. Jožef - Jože je priljubljeno moško ime na Slovenskem.
Za jožefovo posebnih običajev na Polhograjsken ne pomnijo, so pa mnogi povedali, da morata biti do takrat obrezana trta in sadno drevje.
Gospodovo oznanjenje - znano kot Marijino oznanjenje je 25. marca. Na Polhograjskem je ta dan poimenovan kot postni šmaren ali pri posameznikih kot pomladanska Marija. Med obema svetovnima vojnama je bil na ta dan materinski dan, ko so šolski otroci in mladina pripravili materam slovesno akademijo. Za 25. marec se materinski dan zadnjih deset let spet uveljavlja.
Naj bo nazadnje omenjen še manj znan marčni svetnik, ki bi ga Slovenci morali poznati in se mu priporočati.
Sveti Modest, škof in apostol Slovencev, goduje 31. marca. Je škof Slovencev v Karantaniji in s tem škof prve slovanske skupine, ki je sprejela krščanstvo. Dal je sezidati Marijino cerkev na razvalinah mesta Virunum, kjer je bil sedež starokrščanske škofije. Umrl je verjetno okoli leta 763, ker ga po tem letu viri več ne omenjajo. V 15. stoletju je bila na prostoru Modestove Marijine cerkve zgrajena ta, ki jo mi poznamo pod imenom Gospa Sveta na Gosposvetskem polju, ki hrani njegov grob v sarkofagu v stranski ladji na evangelijski strani. Modestovemu grobu v tej cerkvi se približamo s prav takim spoštovanjem, kot grobu blaženega Antona Martina Slomška v mariborski stolnici ali njegovemu relikviariju v cerkvi na Ponikvi.
Latinsko ime Modestus po naše pomeni skromen ali blag. Prav mogoče je, da to ime ni njegovo krstno ime, ampak redovniško. Na Slovenskem zelo malo ljudi nosi njegovo ime, leta 1971 uradno ni bilo niti 10 Modestov.
Vir
Marec
