Mesec maj ima ime po Maju, starem latinskem bogu rasti. Velja za pomladanski mesec, ki je poln posebnih življenjskih sil, življenjske rasti. V katoliški cerkvi je posvečen življenju Marije. Slovensko ime za maj srečamo že pri Martinu iz Loke leta 1466 kot weliky trawen - veliki traven. Primož Trubar ga je povzel in za njim še drugi. Pomensko gre pri velikem travnu za isto vsebino kot pri malem travnu - aprilu, trava zeleni, raste. Med meseci ima največ domačih imen. Ta so poleg velikega travna še majnik, cvetnar, cvetnik, rožni cvet, rožni mesec, sentlipovšek in binkoštnik.
V tem mesecu se vrsti vsakodnevna šmarnična pobožnost, v križevem tednu so mali prošnji dnevi (21., 22., 23. 5.) pred praznikom vnebohodom (24. 5.); ljudem najbolj poznani svetniki pa godujejo: Jožef Delavec (1. 5.), Filip in Jakob ml., apostola (3. 5.), Florijan, mučenec (4. 5.), Pankracij, mučenec (12. 5.), Servacij, škof (13. 5.), Bonifacij, škof, mučenec (14. 5.), Zofija, mučenka (15. 5.), Janez Nepomuk, duhovnik, mučenec (16. 5.), Marija Pomočnica - Marija Pomagaj (24. 5.), Urban I., papež (25. 5.) in Maksim Emonski (29. 5.).
Pregovori
* Če je maja dosti dežja, v jeseni bo dosti blaga.
* Hladen majnik ti gotovo da, dosti slame in sena.
* Majnik moker, rožnik pa mlačen, kmet bo tisto leto žejen in lačen.
* Slana v začetku maja, zoritvi sadja nagaja.
* Filip napija (3. 5.), Zofija popija (15. 5.).
* Saditi fižol na Florijana (4. 5.) je dovolj zarana.
* Če se Pankrac (12. 5.) na soncu peče, obilo mošta v sode priteče.
* Če se Servac (13. 5.) kislo drži, do konca meseca ni sončnih dni.
* Če je pred Servacem (13. 5.) poletje, mraz rad pritisne na cvete.
* Brez dežja Pankrac (12. 5.) in Urban (25. 5.), dobre letine up je dan.
* Če Zofija (15. 5.) zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.
* Kakor je vreme sv. Urbana (25. 5.), tako bo tudi malega srpana (julija).
* Če se Urbanu sonce zahoče, bo poletje suho in vroče.
Običaji
Ves mesec maj poteka po župnijskih cerkvah posebno vsakodnevno Marijino češčenje. Ta pobožnost je dobila izvirno ime šmarnice po cvetlicah šmarnicah, ki cvetijo maja meseca. Na Slovenskem je šmarnično pobožnost uvedel blaženi Anton Martin Slomšek. V Ljubljani so prve šmarnice obhajali leta 1851 v bogoslovnem semenišču, od tam se je pobožnost razširila na druge zavode in župnije tudi zunaj Ljubljane. Takrat je bil v stolni cerkvi duhovnik in orglar polhograjski rojak Gregor Rihar (r. 1796 - u. 1863). Ljudje so trumoma drli v šenklavž, ko so pri šmarnicah peli Marijine pesmi, ki jih je Rihar od dne do dne sproti zlagal. Še za zadnji dan šmarnic je pripravil tisto znano pesem Zbogom dan's Marija pravi, ki jo po cerkvah še vedno pojejo na zadnji dan šmarnic. Jožef Kržišnik je zapisal (Zgodovina horjulske fare, 1898, str. 197), da je v Horjulu majniško pobožnost uvedel kaplan Janez Volčič, ki je bil tam kaplan od januarja 1851 do oktobra 1855, da je dal tej pobožnosti naslov ''šmarnice'', da se je od tam kmalu razširila po vsem Slovenskem, da ga bodo slovenski rodovi pomnili kot očeta slovenske šmarnične pobožnosti.
Kmalu so ljudje pričeli te pobožnosti opravljati tudi brez duhovnika zunaj cerkve pri kapelicah, ne ravno vsak dan, ampak zlasti ob nedeljah in praznikih. Tudi na Polhograjskem je bilo tako. Ko je zazvonilo večerni ave v Polhovem Gradcu in na Gori, se je zbrala verna soseska pri kapelicah na Pristavi, pri gradu, Na Potoku in v Zalogu, da so z molitvijo in pesmijo počastili nebeško Mater Marijo ter se ji priporočali za varstvo. Marijine kapelice so v maju posebno skrbno okrasili, spletli so tudi vence. Enako skrbno so okrasili tudi hišne Marijine oltarčke po domovih in pri njih opravili skupno družinsko molitev, kar mnogi delajo še danes.
V farnih cerkvah pri šmarnicah berejo vsako leto drugačna besedila za duhovna premišljevanja. Zanimiv je molitvenik, ki je bil izdan za šmarnice leta 1872. Ohranil se je pri Mehačku na Setnici, sedaj pa je v muzejski zbirki v Polhovem Gradcu. Ta kaže, da so ljudje v oddaljenih naseljih opravljali šmarnične pobožnosti tudi doma. Molitvenik v velikosti 10 cm krat 15 cm ima 300 strani. Za vsak majski dan je v enaintridesetih dnevih napisano razmišljanje o enaintridesetih cvetlicah, ki jih je Marija sadila in krajih, kjer je Marija hodila v Sveti deželi. Po dnevih si sledijo naslednje cvetlice: lilija, sončnica, zvonček, jabolčni cvet, palma,
šmarnica, lučnik, vijolica, oljka, vrtnica, deteljica, majaron, češnjev cvet, zlatica, šmarni križ, zlato jabolko - pomaranča, rožmarin, vinska trta, pšenični klas, nebna iskrica -narcisa, grenko zelišče - mira, pasijonka, veronika - jeterčnik, omej - zeleni klobuk, dobra misel, cipresa, balzam, jerihonska roža - vstajnica, jagnjed in kukovica. Pri vsaki cvetlici je zapisana posebna njena značilnost in na katere Marijine lastnosti naj z njimi vernike spominja. Na koncu molitvenika je dodano besedilo svete maše, lavretanske litanije in križev pot. Avtor, ki je za šmarnice ta molitvenik napisal, je v uvodu zaželel, da bi šmarnice obhajali Bogu v slavo, Mariji v čast, sebi v veselje in duhovni prid. Žal njegovega imena ne poznamo, ker list z imenom manjka.
Prošnje dneve ljudje poznajo. Na markovo (25. 4.) je ''veliki prošnji dan'' (litanie majores), ko ljudje v obhodu ali procesiji molijo starodavno molitev, litanije vseh svetnikov in javno prosijo Boga usmiljenja, naj jim odvrne vsakovrstno dušno in telesno zlo, naj nakloni svoj blagoslov njihovemu delu in obvaruje polje zmrzali ter drugih nezgod. Podobne so prošnje v ''malih ali navadnih prošnjih dnevih'' (litaniae minores ali feriae rogationum), ki so letos v ponedeljek 21., v torek 22. in sredo 23. maja pred praznikom vnebohodom, ki je vedno na četrtek.
Temu tednu pravimo prošnji teden ali križev teden. Križev teden zato, ker so se včasih verniki vsake soseske uvrstili v procesiji za soseskinim križem. Odhod križa iz podružnične cerkve in prihod nazaj je navadno naznanjal zvon, da so tisti, ki se prošnje procesije niso mogli udeležiti, lahko doma opravili molitev z istim namenom. Tudi sedaj gre na čelu prošnje procesije križ in za tem edinim križem se uvrstijo vsi verniki ne glede na sosesko.
Kako je bilo s prošnjimi procesijami v polhograjski župniji?
Red službe božje v pograjskih cerkvah za vse leto, kakor je bil v navadi leta 1758, ko je župnija obsegala tudi ozemlje sedanjih sosednjih župnij Horjul, Šentjošt in Črni Vrh, pove, da je bilo določeno, da je šla procesija v ponedeljek križevega tedna k eni cerkvi zgornjega konca župnije - udeležiti se je je moral tudi šentjoški podvikar, v torek je šla procesija k eni izmed cerkva nekako v sredini župnije, v sredo pa k eni od podružnic, ki so bližje župne cerkve. Vedno pa so v procesijah nosili vsa bandera.
Kako je bilo pred drugo svetovno vojno, so pripovedi različne. Ljudje so omenjali, da so se kraji menjavali, prva procesija je šla v kako oddaljeno podružnico Selo, Setnik ali Setnico, druga je bila nekako v središču v Polhovem Gradcu ali na Podreber, tretja pa je šla v Dvor, na Praproče ali na Briše.
Čas po drugi svetovni vojni je procesije zelo skrajšal. Največkrat so šle le okoli cerkve ali pa je bila maša z molitvami le v cerkvi. V zadnjih letih se je ustalilo, da so maše ob malih prošnjih dnevih na Brišah, Prapročah in v Dvoru, vrstni red pa se menjava. Na Brišah gre sedaj prošnja procesija od kapelice sv. Treh kraljev v podružnično cerkev, na Prapročah pa gre od kapelice (iz leta 1729) na Lebnovem griču v cerkev sv. Jurija, v Dvoru je šla nazadnje v letu 2000 od križa v Žabnici v cerkev sv. Nikolaja, leto prej pa od križa pri dolenjskem mostu.
Posebnih običajev za te tri dneve ljudje na Polhograjskem ne poznajo. Povedali pa so, da so po potrebi izredne prošnje procesije za lepo vreme k podružnici
sv. Uršule na Setnico, za dež pa v Dvor k sv. Nikolaju. V zgodnji jeseni leta 1999 je šla v Polhovem Gradcu po običajni poti izredna prošnja procesija z lučkami za srečen iztek obiska papeža Janeza Pavla II. in svečanosti v Mariboru ob proglasitvi Antona Martina Slomška za blaženega.
Na koledarju Mohorjeve družbe za leto 2001 so kot prošnji dnevi zapisani tudi še torek (29. 5.), sreda (30. 5.) in četrtek (31. 5.) pred binkoštno nedeljo.
Poljske maše so namenjene prošnjam za Božji blagoslov na polju. Maja je vse rastje v največjem razmahu. Trave in žita valovijo, sadno drevje zastavlja plodove, nakazuje se poletje z obiljem pridelkov. Ljudem se pojavlja skrb in strah pred hudo uro, nevihto in točo, ki v kratkem času uniči trud kmetovalcev, lahko preti tudi suša, ki izniči količino pridelkov. Zato je pri poljskih mašah molitev za odvrnjenje hude ure in blagoslov vode. Ko so bile poljske maše zjutraj, navadno vsaj dopoldne ljudje tisti dan niso delali na polju, le polja so šli z blagoslovljeno vodo pokropit. S to blagoslovljeno vodo so potem polja kropili ob sobotah in pred prazniki, ko je zazvonilo delopust. Letni čas blagoslavljanja so ljudje različno povedali in to še vedno različno delajo. Nekateri so to delali nekaj sobot od poljske maše naprej, drugi od poljske maše do vnebohoda, tretji od Markove procesije do binkošti, spet drugi od vnebohoda do kresa, pa od Florijana do žetve ali od Markove procesije do telovega.
Včasih je bilo poljskih maš veliko več, kot jih je danes. Red službe božje za leto 1758 navaja, da je celo na Gori moral kaplan opraviti 12 poljskih maš in so bili tudi določeni dnevi za poljske maše na podružnicah. Takrat je bila prva poljska maša v župniji na soboto pred belo nedeljo na Koreni po zaobljubi soseščanov. Sedaj so poljske maše pretežno združene z malimi prošnjimi dnevi, to velja zlasti za Briše, Dvor in Praproče, za Setnik pa je dogovorjeno, da je tam poljska maša na
binkoštni ponedeljek. Ljudje se zberejo pri Tišlerjevem križu nad Potočnikom, potem gredo v procesiji s križem na čelu v cerkev. Po maši si pripravijo malico za družabno srečanje. Zanimivo pa je, da je bila že pred dvestopetdesetimi leti na binkoštni ponedeljek na Setniku prosta maša, ne poljska. Da je na
binkoštni ponedeljek v Setniku maša, je bilo med ljudmi skozi številne rodove tako zakoreninjeno, da tudi po drugi svetovni vojni ni šlo v pozabo in so se v zadnjih letih dogovorili za poljsko mašo pri sv. Martinu na ta dan. Nekatere domačije današnjega Setnika so do leta 1953 spadale pod naselje Butajnova in še danes gredo nekateri k poljski maši na Butajnovo ali na Planino, kot so to delali njihovi predniki.
Vnebohod je eden najstarejših krščanskih praznikov, ki da so ga uvedli že apostoli. Sklene velikonočno štiridesetdnevje in pade vedno na četrtek. Kip Vstalega Zveličarja potem umaknejo z oltarja.
Prvi dan majnika že od nekdaj vzbuja praznično razpoloženje zaradi naglo prebujajoče narave. Na ta dan je praznik Jožefa delavca, čeprav ima sv. Jožef praznik
že 19. marca. Še en praznik sv. Jožefa Delavca je postavil 1. maja 1955 papež Pij XII. zaradi prošenj, ki so v Rim prihajale iz vrst krščanskega delavstva vsega sveta, ko je prvi maj postal za številne delavce praznik dela in delavcev po velikem socialnem gibanju 19. in 20. stoletja.
Bogoslužje tega dne opozarja na socialni položaj tistega svetnika, katerega je Bog poleg Device Marije najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja in skrivnost
učlovečenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec - tesar. Cerkev s tem praznikom še posebej kaže nanj kot na zavetnika vseh delavcev, predvsem pa tistih, ki žive od dela svojih rok.
Na ta dan sta prej godovala Filip in Jakob ml., spremembe v cerkvenem koledarju pa so njun god prestavile na 3. maj.
Sveta Filip in Jakob ml., apostola, godujeta 3. maja.
Apostola Filipa upodabljajo z latinskim ali Antonovim križem ali s palico v obliki križa ali kako s križem v roki kroti kače - zmaje in meče z oltarja malike, ki izdihavajo kužno sapo. Filipa časte kot zavetnika klobučarjev in suknarjev.
Jakob, ''brat Gospodov'', kar je edinstveno odlikovanje svetnika iz vrst apostolov, ima pri evangelistu Marku še priimek ''mlajši'', ki se po vsej verjetnosti nanaša bolj na njegovo majhno postavo kakor na starostno razliko. Po izročilu je zelo ostro živel in zato je dobil ime Pravični, kar še najbolj označuje njegovo duhovno podobo. V tistih časih je opravil veliko nalogo pomirjevalca in posrednika ter bil eden ''stebrov'' mlade Cerkve. Po Petrovem begu je bil Jakob glava, ''škof'' jeruzalemske krščanske občine. Ko je prišel v Jeruzalemu na oblast nov veliki duhovnik Ananos, je po enem poročilu dal Jakoba obsoditi na smrt s kamnanjem, drugi pa poročajo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja, neki suknar pa ga je pobil s kolom. Mučeniške smrti je umrl leta 62. Po tem izročilu ga umetniki upodabljajo s suknarskim kolom. Morda, ampak res morda, je ta svetnik upodobljen v zgornjem delu briškega levega oltarja, ker tam nima kip sv. Jakoba izrazitih znakov ne za Jakoba ml. in ne za Jakoba st. Oba svetnika sv. Filip in Jakob ml. nista upodobljena v nobeni cerkvi na Polhograjskem.
Svetnika Filip in Jakob sta bila s sv. Florijanom vred svetniška trojica, ki so jo včasih imenovali ''kmečki trjaci'', ki pozna kmetove potrebe, križe in težave ter so bili kmetu ti trije svetniki pravi pomočniki in zavetniki.
Sveti Florijan, mučenec, goduje 4. maja. V ljudskem spominu živi takšen, kakršnega vidijo ljudje v podobah in kipih na oltarjih ali v slikah na stenah hiš. Velja za zavetnika pred ognjem na tem in onem svetu ter zavetnika pred poplavami. Ognja so se ljudje nekdaj posebno bali, ker so bila poslopja krita s slamo. Naravno je, da so ga za svojega zavetnika prevzeli gasilci in gasilska društva, ki so nastajala v zadnjih sto in nekaj letih.
Na Polhograjskem je sv. Florijan upodobljen na zaključnem delu glavnega oltarja v briški cerkvi in na desni strani glavnega oltarja v cerkvi na Gori. Obe upodobitvi sta pripisani polhograjskemu podobarju Jerneju Trnovcu.
Kakšnih posebnih običajev za florijanovo na Polhograjskem ljudje ne pomnijo. V navadi je bilo, tako so povedali v Srednji vasi, da na florijanovo niso kurili na prostem, kovači pri Kovaču ta dan niso delali, ampak so šli k maši na Briše, ljudje niso delali butaric za kmečke peči in nekatere gospodinje niso pekle kruha v peči. Mnogi pa so povedali, da je za sv. Florijana maša na Brišah in da pri molitvi angelovega češčenja dodajo očenaš v čast sv. Florijanu, da bi družino obvaroval
časnega in večnega ognja.
Sv. Pankracij (12. 5.), sv. Servacij (13. 5.) in sv. Bonifacij (14. 5.) so med ljudmi znani kot ''ledeni možje'' ali ''ledeni svetniki''. Vsi trije so umrli v četrtem stoletju. Po rimskem koledarju so godovali 2., 3. in 4. maja, z novim gregorijanskim koledarjem leta 1582 pa so se njihovi godovi premaknili za deset dni naprej. Z njihovim premikom se je premaknila tudi vera o majskem mrazu v dneh teh godovnikov in še danes ljudje dosti dajo na ''ledene može''. Po stoletnih izkušnjah je nastal pregovor, da maja meseca mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa ob koncu. Ljudje so te tri nevarne dni pripisali sv. Pankraciju, Servaciju in sv. Bonifaciju.
V polhograjskih cerkvah niso nikjer upodobljeni. Vsi trije so priprošnjiki proti nevarnosti pozebe. Sv. Pankracija časte še kot zavetnika prvoobhajancev, zavetnika pred krivim pričevanjem, proti glavobolu in krčem, sv. Servacija pa kot zavetnika še proti mišim in podganam, revmatizmu, strahu pred smrtjo, proti ohromelosti in bolečinam v nogah ter za srečo in uspeh.
Sveta Zofija, mučenka, na ljudskih koledarjih še vedno goduje takoj za ''ledenimi svetniki'' 15. maja. V ljudski govorici je to ''mokra Zofka'' in je kar več pregovorov za vreme na ta dan. Njeno grško ime pove, da je postala poosebljenje pojma modrosti. Veliko češčenje sv. Zofije - poosebljene modrosti - je pospeševalo tudi
češčenje njenih treh hčera, ki so poosebljale krščanske kreposti - Fides, Spes in Caritas, kar v slovenščini pomeni Vera, Upanje, Ljubezen. Sv. Zofija ni upodobljena v polhograjskih cerkvah.
Sveti Janez Nepomuk goduje 16. maja. Rodil se je med leti 1340 in 1350 v češkem mestu Pomuk, ki se je pozneje imenovalo Nepomuk. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1380. Ker je priznal novega opata benediktinske opatije v Kladrubih, si je nakopal kraljevo jezo. V Pragi so ga pridržali, vrgli v ječo, moral je priseči na molk glede razgovora s kraljem, mučili so ga in leta 1393 njegovo truplo ponoči vrgli s Karlovega mostu v reko Vltavo.
Kasnejši spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti. Postal je zavetnik zoper obrekovanje in zoper poplave. Na Slovenskem je postal nekako zavetnik
fižolove letine. Do njegovega godu naj bo fižolovo seme v zemlji, zato mu pravijo ''fižolovec'', ''fižolar'', ''feškov Janez''.
V polhograjskih cerkvah ni nikjer upodobljen. Imajo pa njegov kip Potrebuježevi v Srednjem Vrhu, ki ga je v lesu oblikoval Jernej Trnovec in mu okrog glave naredil pet zvezdic, kot naj bi se pokazale ob njegovi glavi, ko so ga vrgli v reko Vltavo.
Marija Pomočnica kristjanov - Marija Pomagaj, tako je različno zapisano na koledarjih za 24. maj. Zakaj je razlika?
Imenovanje Marija Pomočnica kristjanov označuje Marijo kot pomočnico in oporo celotnemu občestvu kristjanov, da bi se ti v svojem odločanju in v vsem življenju dali voditi Kristusovemu Duhu. Pobožnost do Pomočnice kristjanov se je zelo povečala po zmagi krščanskega brodovja nad Turki pri Lepantu leta 1571. Novo poživitev je dobilo češčenje Marije Pomočnice kristjanov spet po zmagi nad Turki leta 1683 pri Dunaju. Izrednega izkustva in očividne Marijine pomoči pa je bil deležen papež Pij VII. Francoski cesar Napoleon je dal zapreti in vlačiti po ječah papeža Pija VI. in za njim še Pija VII. Leta 1814 pa je nastal preobrat in Napoleon je moral podpisati svoj odstop v istem kraju, kjer je dal zapreti papeža. Pij VII. se je 24. maja 1814 vrnil v Rim in odredil, naj se 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov. Približno v istem času se je rodil sv. Janez Bosko (1815), ki je svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine postavil pod varstvo Marije Pomočnice. V njegovem duhu dela moška redovna družba selezijancev na Rakovniku že sto let in upravlja romarsko svetišče Marije Pomočnice kristjanov, kamor mnogi radi poromajo za njen god.
Praznik Marije Pomočnice kristjanov ni bil nikoli obvezen za vso zahodno cerkev, uvedle so ga posamezne škofije.
V ljubljanski škofiji oziroma nadškofiji je bil uveden v zvezi z Brezjami, ki so sedaj najbolj priljubljeno slovensko narodno romarsko središče Marije Pomagaj.
Kako je do tega prišlo?
Leta 1800 je bila pri skromni cerkvici sv. Vida narejena stranska kapelica v čast Mariji Pomočnici. V letu rešitve papeža Pija VII. in padca Napoleona je Leopold Layer iz zaobljube, da je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal kapelico in po znameniti Cranachovi Mariji Pomočnici naslikal Marijo z Jezusom v naročju, ki jo poznamo kot brezjansko Marijo Pomagaj. Verniki iz vse Slovenije so potem romali tja in se ji priporočali. Leta 1889 je bil položen temeljni kamen za novo, večjo cerkev, ki je bila leta 1900 posvečena. Na angelsko nedeljo 1. septembra 1907 je bilo slovesno okronanje Layerjeve slike Marije Pomočnice in njenega Deteta z zlatima kronama.
Na Brezje so se še naprej zgrinjale množice romarjev. Tako je bilo tudi za 50-letnico kronanja Marije Pomagaj 1. septembra 1957. V spomin na ta jubilej je kongregacija sv. obredov že leta 1956 dovolila ljubljanski škofiji obhajanje praznika Marije Pomočnice kristjanov na 24. maja. Tako imamo na koledarjih za ta
dan različne zapise - Marija Pomagaj, Marija Pomočnica in Marija Pomočnica kristjanov.
Sveti Urban I., papež, goduje 25. maja. Tako je na koledarjih največkrat zapisano, čeprav prenovljen seznam svetnikov navaja za njegov spomin 19. maj. Iz časa sv. Urbana ni zanesljivih podatkov. V 9. stoletju so ga pričeli častiti kot zaščitnika vinogradov in upodabljati z grozdom v roki ali na knjigi. Po vremenu na ta dan napovedujejo vinsko letino.
Na Polhograjskem stoji kip sv. Urbana edino na desni strani desnega oltarja v cerkvi na Setniku.
Sveti Maksim, emonski škof, goduje 29. maja. Sv. Maksim je zanesljivo prvi izpričani škof v rimski Emoni na tleh sedanje Ljubljane. Od ustanovitve ljubljanske
škofije leta 1461/62 pa do 13. decembra 1961 je bil sv. Maksim Emonski njen drugi zavetnik, za sv. Mohorjem in Fortunatom. Od leta 1961 pa sta prva zavetnika nadškofije sv. brata Ciril in Metod, druga sta sv. Mohor in Fortunat, praznovanje sv. Maksima pa se je zmanjšalo.
Njegov kip stoji v ljubljanski stolnici na levi strani slavoločne stene pri začetku prezbiterija.
Vir
V tem mesecu se vrsti vsakodnevna šmarnična pobožnost, v križevem tednu so mali prošnji dnevi (21., 22., 23. 5.) pred praznikom vnebohodom (24. 5.); ljudem najbolj poznani svetniki pa godujejo: Jožef Delavec (1. 5.), Filip in Jakob ml., apostola (3. 5.), Florijan, mučenec (4. 5.), Pankracij, mučenec (12. 5.), Servacij, škof (13. 5.), Bonifacij, škof, mučenec (14. 5.), Zofija, mučenka (15. 5.), Janez Nepomuk, duhovnik, mučenec (16. 5.), Marija Pomočnica - Marija Pomagaj (24. 5.), Urban I., papež (25. 5.) in Maksim Emonski (29. 5.).
Pregovori
* Če je maja dosti dežja, v jeseni bo dosti blaga.
* Hladen majnik ti gotovo da, dosti slame in sena.
* Majnik moker, rožnik pa mlačen, kmet bo tisto leto žejen in lačen.
* Slana v začetku maja, zoritvi sadja nagaja.
* Filip napija (3. 5.), Zofija popija (15. 5.).
* Saditi fižol na Florijana (4. 5.) je dovolj zarana.
* Če se Pankrac (12. 5.) na soncu peče, obilo mošta v sode priteče.
* Če se Servac (13. 5.) kislo drži, do konca meseca ni sončnih dni.
* Če je pred Servacem (13. 5.) poletje, mraz rad pritisne na cvete.
* Brez dežja Pankrac (12. 5.) in Urban (25. 5.), dobre letine up je dan.
* Če Zofija (15. 5.) zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.
* Kakor je vreme sv. Urbana (25. 5.), tako bo tudi malega srpana (julija).
* Če se Urbanu sonce zahoče, bo poletje suho in vroče.
Običaji
Ves mesec maj poteka po župnijskih cerkvah posebno vsakodnevno Marijino češčenje. Ta pobožnost je dobila izvirno ime šmarnice po cvetlicah šmarnicah, ki cvetijo maja meseca. Na Slovenskem je šmarnično pobožnost uvedel blaženi Anton Martin Slomšek. V Ljubljani so prve šmarnice obhajali leta 1851 v bogoslovnem semenišču, od tam se je pobožnost razširila na druge zavode in župnije tudi zunaj Ljubljane. Takrat je bil v stolni cerkvi duhovnik in orglar polhograjski rojak Gregor Rihar (r. 1796 - u. 1863). Ljudje so trumoma drli v šenklavž, ko so pri šmarnicah peli Marijine pesmi, ki jih je Rihar od dne do dne sproti zlagal. Še za zadnji dan šmarnic je pripravil tisto znano pesem Zbogom dan's Marija pravi, ki jo po cerkvah še vedno pojejo na zadnji dan šmarnic. Jožef Kržišnik je zapisal (Zgodovina horjulske fare, 1898, str. 197), da je v Horjulu majniško pobožnost uvedel kaplan Janez Volčič, ki je bil tam kaplan od januarja 1851 do oktobra 1855, da je dal tej pobožnosti naslov ''šmarnice'', da se je od tam kmalu razširila po vsem Slovenskem, da ga bodo slovenski rodovi pomnili kot očeta slovenske šmarnične pobožnosti.
Kmalu so ljudje pričeli te pobožnosti opravljati tudi brez duhovnika zunaj cerkve pri kapelicah, ne ravno vsak dan, ampak zlasti ob nedeljah in praznikih. Tudi na Polhograjskem je bilo tako. Ko je zazvonilo večerni ave v Polhovem Gradcu in na Gori, se je zbrala verna soseska pri kapelicah na Pristavi, pri gradu, Na Potoku in v Zalogu, da so z molitvijo in pesmijo počastili nebeško Mater Marijo ter se ji priporočali za varstvo. Marijine kapelice so v maju posebno skrbno okrasili, spletli so tudi vence. Enako skrbno so okrasili tudi hišne Marijine oltarčke po domovih in pri njih opravili skupno družinsko molitev, kar mnogi delajo še danes.
V farnih cerkvah pri šmarnicah berejo vsako leto drugačna besedila za duhovna premišljevanja. Zanimiv je molitvenik, ki je bil izdan za šmarnice leta 1872. Ohranil se je pri Mehačku na Setnici, sedaj pa je v muzejski zbirki v Polhovem Gradcu. Ta kaže, da so ljudje v oddaljenih naseljih opravljali šmarnične pobožnosti tudi doma. Molitvenik v velikosti 10 cm krat 15 cm ima 300 strani. Za vsak majski dan je v enaintridesetih dnevih napisano razmišljanje o enaintridesetih cvetlicah, ki jih je Marija sadila in krajih, kjer je Marija hodila v Sveti deželi. Po dnevih si sledijo naslednje cvetlice: lilija, sončnica, zvonček, jabolčni cvet, palma,
šmarnica, lučnik, vijolica, oljka, vrtnica, deteljica, majaron, češnjev cvet, zlatica, šmarni križ, zlato jabolko - pomaranča, rožmarin, vinska trta, pšenični klas, nebna iskrica -narcisa, grenko zelišče - mira, pasijonka, veronika - jeterčnik, omej - zeleni klobuk, dobra misel, cipresa, balzam, jerihonska roža - vstajnica, jagnjed in kukovica. Pri vsaki cvetlici je zapisana posebna njena značilnost in na katere Marijine lastnosti naj z njimi vernike spominja. Na koncu molitvenika je dodano besedilo svete maše, lavretanske litanije in križev pot. Avtor, ki je za šmarnice ta molitvenik napisal, je v uvodu zaželel, da bi šmarnice obhajali Bogu v slavo, Mariji v čast, sebi v veselje in duhovni prid. Žal njegovega imena ne poznamo, ker list z imenom manjka.
Prošnje dneve ljudje poznajo. Na markovo (25. 4.) je ''veliki prošnji dan'' (litanie majores), ko ljudje v obhodu ali procesiji molijo starodavno molitev, litanije vseh svetnikov in javno prosijo Boga usmiljenja, naj jim odvrne vsakovrstno dušno in telesno zlo, naj nakloni svoj blagoslov njihovemu delu in obvaruje polje zmrzali ter drugih nezgod. Podobne so prošnje v ''malih ali navadnih prošnjih dnevih'' (litaniae minores ali feriae rogationum), ki so letos v ponedeljek 21., v torek 22. in sredo 23. maja pred praznikom vnebohodom, ki je vedno na četrtek.
Temu tednu pravimo prošnji teden ali križev teden. Križev teden zato, ker so se včasih verniki vsake soseske uvrstili v procesiji za soseskinim križem. Odhod križa iz podružnične cerkve in prihod nazaj je navadno naznanjal zvon, da so tisti, ki se prošnje procesije niso mogli udeležiti, lahko doma opravili molitev z istim namenom. Tudi sedaj gre na čelu prošnje procesije križ in za tem edinim križem se uvrstijo vsi verniki ne glede na sosesko.
Kako je bilo s prošnjimi procesijami v polhograjski župniji?
Red službe božje v pograjskih cerkvah za vse leto, kakor je bil v navadi leta 1758, ko je župnija obsegala tudi ozemlje sedanjih sosednjih župnij Horjul, Šentjošt in Črni Vrh, pove, da je bilo določeno, da je šla procesija v ponedeljek križevega tedna k eni cerkvi zgornjega konca župnije - udeležiti se je je moral tudi šentjoški podvikar, v torek je šla procesija k eni izmed cerkva nekako v sredini župnije, v sredo pa k eni od podružnic, ki so bližje župne cerkve. Vedno pa so v procesijah nosili vsa bandera.
Kako je bilo pred drugo svetovno vojno, so pripovedi različne. Ljudje so omenjali, da so se kraji menjavali, prva procesija je šla v kako oddaljeno podružnico Selo, Setnik ali Setnico, druga je bila nekako v središču v Polhovem Gradcu ali na Podreber, tretja pa je šla v Dvor, na Praproče ali na Briše.
Čas po drugi svetovni vojni je procesije zelo skrajšal. Največkrat so šle le okoli cerkve ali pa je bila maša z molitvami le v cerkvi. V zadnjih letih se je ustalilo, da so maše ob malih prošnjih dnevih na Brišah, Prapročah in v Dvoru, vrstni red pa se menjava. Na Brišah gre sedaj prošnja procesija od kapelice sv. Treh kraljev v podružnično cerkev, na Prapročah pa gre od kapelice (iz leta 1729) na Lebnovem griču v cerkev sv. Jurija, v Dvoru je šla nazadnje v letu 2000 od križa v Žabnici v cerkev sv. Nikolaja, leto prej pa od križa pri dolenjskem mostu.
Posebnih običajev za te tri dneve ljudje na Polhograjskem ne poznajo. Povedali pa so, da so po potrebi izredne prošnje procesije za lepo vreme k podružnici
sv. Uršule na Setnico, za dež pa v Dvor k sv. Nikolaju. V zgodnji jeseni leta 1999 je šla v Polhovem Gradcu po običajni poti izredna prošnja procesija z lučkami za srečen iztek obiska papeža Janeza Pavla II. in svečanosti v Mariboru ob proglasitvi Antona Martina Slomška za blaženega.
Na koledarju Mohorjeve družbe za leto 2001 so kot prošnji dnevi zapisani tudi še torek (29. 5.), sreda (30. 5.) in četrtek (31. 5.) pred binkoštno nedeljo.
Poljske maše so namenjene prošnjam za Božji blagoslov na polju. Maja je vse rastje v največjem razmahu. Trave in žita valovijo, sadno drevje zastavlja plodove, nakazuje se poletje z obiljem pridelkov. Ljudem se pojavlja skrb in strah pred hudo uro, nevihto in točo, ki v kratkem času uniči trud kmetovalcev, lahko preti tudi suša, ki izniči količino pridelkov. Zato je pri poljskih mašah molitev za odvrnjenje hude ure in blagoslov vode. Ko so bile poljske maše zjutraj, navadno vsaj dopoldne ljudje tisti dan niso delali na polju, le polja so šli z blagoslovljeno vodo pokropit. S to blagoslovljeno vodo so potem polja kropili ob sobotah in pred prazniki, ko je zazvonilo delopust. Letni čas blagoslavljanja so ljudje različno povedali in to še vedno različno delajo. Nekateri so to delali nekaj sobot od poljske maše naprej, drugi od poljske maše do vnebohoda, tretji od Markove procesije do binkošti, spet drugi od vnebohoda do kresa, pa od Florijana do žetve ali od Markove procesije do telovega.
Včasih je bilo poljskih maš veliko več, kot jih je danes. Red službe božje za leto 1758 navaja, da je celo na Gori moral kaplan opraviti 12 poljskih maš in so bili tudi določeni dnevi za poljske maše na podružnicah. Takrat je bila prva poljska maša v župniji na soboto pred belo nedeljo na Koreni po zaobljubi soseščanov. Sedaj so poljske maše pretežno združene z malimi prošnjimi dnevi, to velja zlasti za Briše, Dvor in Praproče, za Setnik pa je dogovorjeno, da je tam poljska maša na
binkoštni ponedeljek. Ljudje se zberejo pri Tišlerjevem križu nad Potočnikom, potem gredo v procesiji s križem na čelu v cerkev. Po maši si pripravijo malico za družabno srečanje. Zanimivo pa je, da je bila že pred dvestopetdesetimi leti na binkoštni ponedeljek na Setniku prosta maša, ne poljska. Da je na
binkoštni ponedeljek v Setniku maša, je bilo med ljudmi skozi številne rodove tako zakoreninjeno, da tudi po drugi svetovni vojni ni šlo v pozabo in so se v zadnjih letih dogovorili za poljsko mašo pri sv. Martinu na ta dan. Nekatere domačije današnjega Setnika so do leta 1953 spadale pod naselje Butajnova in še danes gredo nekateri k poljski maši na Butajnovo ali na Planino, kot so to delali njihovi predniki.
Vnebohod je eden najstarejših krščanskih praznikov, ki da so ga uvedli že apostoli. Sklene velikonočno štiridesetdnevje in pade vedno na četrtek. Kip Vstalega Zveličarja potem umaknejo z oltarja.
Prvi dan majnika že od nekdaj vzbuja praznično razpoloženje zaradi naglo prebujajoče narave. Na ta dan je praznik Jožefa delavca, čeprav ima sv. Jožef praznik
že 19. marca. Še en praznik sv. Jožefa Delavca je postavil 1. maja 1955 papež Pij XII. zaradi prošenj, ki so v Rim prihajale iz vrst krščanskega delavstva vsega sveta, ko je prvi maj postal za številne delavce praznik dela in delavcev po velikem socialnem gibanju 19. in 20. stoletja.
Bogoslužje tega dne opozarja na socialni položaj tistega svetnika, katerega je Bog poleg Device Marije najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja in skrivnost
učlovečenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec - tesar. Cerkev s tem praznikom še posebej kaže nanj kot na zavetnika vseh delavcev, predvsem pa tistih, ki žive od dela svojih rok.
Na ta dan sta prej godovala Filip in Jakob ml., spremembe v cerkvenem koledarju pa so njun god prestavile na 3. maj.
Sveta Filip in Jakob ml., apostola, godujeta 3. maja.
Apostola Filipa upodabljajo z latinskim ali Antonovim križem ali s palico v obliki križa ali kako s križem v roki kroti kače - zmaje in meče z oltarja malike, ki izdihavajo kužno sapo. Filipa časte kot zavetnika klobučarjev in suknarjev.
Jakob, ''brat Gospodov'', kar je edinstveno odlikovanje svetnika iz vrst apostolov, ima pri evangelistu Marku še priimek ''mlajši'', ki se po vsej verjetnosti nanaša bolj na njegovo majhno postavo kakor na starostno razliko. Po izročilu je zelo ostro živel in zato je dobil ime Pravični, kar še najbolj označuje njegovo duhovno podobo. V tistih časih je opravil veliko nalogo pomirjevalca in posrednika ter bil eden ''stebrov'' mlade Cerkve. Po Petrovem begu je bil Jakob glava, ''škof'' jeruzalemske krščanske občine. Ko je prišel v Jeruzalemu na oblast nov veliki duhovnik Ananos, je po enem poročilu dal Jakoba obsoditi na smrt s kamnanjem, drugi pa poročajo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja, neki suknar pa ga je pobil s kolom. Mučeniške smrti je umrl leta 62. Po tem izročilu ga umetniki upodabljajo s suknarskim kolom. Morda, ampak res morda, je ta svetnik upodobljen v zgornjem delu briškega levega oltarja, ker tam nima kip sv. Jakoba izrazitih znakov ne za Jakoba ml. in ne za Jakoba st. Oba svetnika sv. Filip in Jakob ml. nista upodobljena v nobeni cerkvi na Polhograjskem.
Svetnika Filip in Jakob sta bila s sv. Florijanom vred svetniška trojica, ki so jo včasih imenovali ''kmečki trjaci'', ki pozna kmetove potrebe, križe in težave ter so bili kmetu ti trije svetniki pravi pomočniki in zavetniki.
Sveti Florijan, mučenec, goduje 4. maja. V ljudskem spominu živi takšen, kakršnega vidijo ljudje v podobah in kipih na oltarjih ali v slikah na stenah hiš. Velja za zavetnika pred ognjem na tem in onem svetu ter zavetnika pred poplavami. Ognja so se ljudje nekdaj posebno bali, ker so bila poslopja krita s slamo. Naravno je, da so ga za svojega zavetnika prevzeli gasilci in gasilska društva, ki so nastajala v zadnjih sto in nekaj letih.
Na Polhograjskem je sv. Florijan upodobljen na zaključnem delu glavnega oltarja v briški cerkvi in na desni strani glavnega oltarja v cerkvi na Gori. Obe upodobitvi sta pripisani polhograjskemu podobarju Jerneju Trnovcu.
Kakšnih posebnih običajev za florijanovo na Polhograjskem ljudje ne pomnijo. V navadi je bilo, tako so povedali v Srednji vasi, da na florijanovo niso kurili na prostem, kovači pri Kovaču ta dan niso delali, ampak so šli k maši na Briše, ljudje niso delali butaric za kmečke peči in nekatere gospodinje niso pekle kruha v peči. Mnogi pa so povedali, da je za sv. Florijana maša na Brišah in da pri molitvi angelovega češčenja dodajo očenaš v čast sv. Florijanu, da bi družino obvaroval
časnega in večnega ognja.
Sv. Pankracij (12. 5.), sv. Servacij (13. 5.) in sv. Bonifacij (14. 5.) so med ljudmi znani kot ''ledeni možje'' ali ''ledeni svetniki''. Vsi trije so umrli v četrtem stoletju. Po rimskem koledarju so godovali 2., 3. in 4. maja, z novim gregorijanskim koledarjem leta 1582 pa so se njihovi godovi premaknili za deset dni naprej. Z njihovim premikom se je premaknila tudi vera o majskem mrazu v dneh teh godovnikov in še danes ljudje dosti dajo na ''ledene može''. Po stoletnih izkušnjah je nastal pregovor, da maja meseca mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa ob koncu. Ljudje so te tri nevarne dni pripisali sv. Pankraciju, Servaciju in sv. Bonifaciju.
V polhograjskih cerkvah niso nikjer upodobljeni. Vsi trije so priprošnjiki proti nevarnosti pozebe. Sv. Pankracija časte še kot zavetnika prvoobhajancev, zavetnika pred krivim pričevanjem, proti glavobolu in krčem, sv. Servacija pa kot zavetnika še proti mišim in podganam, revmatizmu, strahu pred smrtjo, proti ohromelosti in bolečinam v nogah ter za srečo in uspeh.
Sveta Zofija, mučenka, na ljudskih koledarjih še vedno goduje takoj za ''ledenimi svetniki'' 15. maja. V ljudski govorici je to ''mokra Zofka'' in je kar več pregovorov za vreme na ta dan. Njeno grško ime pove, da je postala poosebljenje pojma modrosti. Veliko češčenje sv. Zofije - poosebljene modrosti - je pospeševalo tudi
češčenje njenih treh hčera, ki so poosebljale krščanske kreposti - Fides, Spes in Caritas, kar v slovenščini pomeni Vera, Upanje, Ljubezen. Sv. Zofija ni upodobljena v polhograjskih cerkvah.
Sveti Janez Nepomuk goduje 16. maja. Rodil se je med leti 1340 in 1350 v češkem mestu Pomuk, ki se je pozneje imenovalo Nepomuk. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1380. Ker je priznal novega opata benediktinske opatije v Kladrubih, si je nakopal kraljevo jezo. V Pragi so ga pridržali, vrgli v ječo, moral je priseči na molk glede razgovora s kraljem, mučili so ga in leta 1393 njegovo truplo ponoči vrgli s Karlovega mostu v reko Vltavo.
Kasnejši spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti. Postal je zavetnik zoper obrekovanje in zoper poplave. Na Slovenskem je postal nekako zavetnik
fižolove letine. Do njegovega godu naj bo fižolovo seme v zemlji, zato mu pravijo ''fižolovec'', ''fižolar'', ''feškov Janez''.
V polhograjskih cerkvah ni nikjer upodobljen. Imajo pa njegov kip Potrebuježevi v Srednjem Vrhu, ki ga je v lesu oblikoval Jernej Trnovec in mu okrog glave naredil pet zvezdic, kot naj bi se pokazale ob njegovi glavi, ko so ga vrgli v reko Vltavo.
Marija Pomočnica kristjanov - Marija Pomagaj, tako je različno zapisano na koledarjih za 24. maj. Zakaj je razlika?
Imenovanje Marija Pomočnica kristjanov označuje Marijo kot pomočnico in oporo celotnemu občestvu kristjanov, da bi se ti v svojem odločanju in v vsem življenju dali voditi Kristusovemu Duhu. Pobožnost do Pomočnice kristjanov se je zelo povečala po zmagi krščanskega brodovja nad Turki pri Lepantu leta 1571. Novo poživitev je dobilo češčenje Marije Pomočnice kristjanov spet po zmagi nad Turki leta 1683 pri Dunaju. Izrednega izkustva in očividne Marijine pomoči pa je bil deležen papež Pij VII. Francoski cesar Napoleon je dal zapreti in vlačiti po ječah papeža Pija VI. in za njim še Pija VII. Leta 1814 pa je nastal preobrat in Napoleon je moral podpisati svoj odstop v istem kraju, kjer je dal zapreti papeža. Pij VII. se je 24. maja 1814 vrnil v Rim in odredil, naj se 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov. Približno v istem času se je rodil sv. Janez Bosko (1815), ki je svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine postavil pod varstvo Marije Pomočnice. V njegovem duhu dela moška redovna družba selezijancev na Rakovniku že sto let in upravlja romarsko svetišče Marije Pomočnice kristjanov, kamor mnogi radi poromajo za njen god.
Praznik Marije Pomočnice kristjanov ni bil nikoli obvezen za vso zahodno cerkev, uvedle so ga posamezne škofije.
V ljubljanski škofiji oziroma nadškofiji je bil uveden v zvezi z Brezjami, ki so sedaj najbolj priljubljeno slovensko narodno romarsko središče Marije Pomagaj.
Kako je do tega prišlo?
Leta 1800 je bila pri skromni cerkvici sv. Vida narejena stranska kapelica v čast Mariji Pomočnici. V letu rešitve papeža Pija VII. in padca Napoleona je Leopold Layer iz zaobljube, da je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal kapelico in po znameniti Cranachovi Mariji Pomočnici naslikal Marijo z Jezusom v naročju, ki jo poznamo kot brezjansko Marijo Pomagaj. Verniki iz vse Slovenije so potem romali tja in se ji priporočali. Leta 1889 je bil položen temeljni kamen za novo, večjo cerkev, ki je bila leta 1900 posvečena. Na angelsko nedeljo 1. septembra 1907 je bilo slovesno okronanje Layerjeve slike Marije Pomočnice in njenega Deteta z zlatima kronama.
Na Brezje so se še naprej zgrinjale množice romarjev. Tako je bilo tudi za 50-letnico kronanja Marije Pomagaj 1. septembra 1957. V spomin na ta jubilej je kongregacija sv. obredov že leta 1956 dovolila ljubljanski škofiji obhajanje praznika Marije Pomočnice kristjanov na 24. maja. Tako imamo na koledarjih za ta
dan različne zapise - Marija Pomagaj, Marija Pomočnica in Marija Pomočnica kristjanov.
Sveti Urban I., papež, goduje 25. maja. Tako je na koledarjih največkrat zapisano, čeprav prenovljen seznam svetnikov navaja za njegov spomin 19. maj. Iz časa sv. Urbana ni zanesljivih podatkov. V 9. stoletju so ga pričeli častiti kot zaščitnika vinogradov in upodabljati z grozdom v roki ali na knjigi. Po vremenu na ta dan napovedujejo vinsko letino.
Na Polhograjskem stoji kip sv. Urbana edino na desni strani desnega oltarja v cerkvi na Setniku.
Sveti Maksim, emonski škof, goduje 29. maja. Sv. Maksim je zanesljivo prvi izpričani škof v rimski Emoni na tleh sedanje Ljubljane. Od ustanovitve ljubljanske
škofije leta 1461/62 pa do 13. decembra 1961 je bil sv. Maksim Emonski njen drugi zavetnik, za sv. Mohorjem in Fortunatom. Od leta 1961 pa sta prva zavetnika nadškofije sv. brata Ciril in Metod, druga sta sv. Mohor in Fortunat, praznovanje sv. Maksima pa se je zmanjšalo.
Njegov kip stoji v ljubljanski stolnici na levi strani slavoločne stene pri začetku prezbiterija.
Vir
Maj
