31. januar
Ludovika - vdova
Janez Bosko, ustanovitelj salezijancev
Zavetnik mladine, dušnih pastirjev za mladino, katoliških založb
Atributi: duhovniška oblačila, mladi fantje
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.
Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.
Brez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.
Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.
Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.
Goduje 31. januarja.
Vir Celoten življenjepis
Marcela Rimska, spokornica
Imena: Marcela, Marcelija, Marcelina, Marcelis, Marčela, ...
Rimljanka Marcela je izhajala iz plemenitega rodu Marcelov, veje rodu Klavdijev. Rodila se je okoli leta 325. Od velikega aleksandrijskega škofa Atanazija je slišala, ko je bil pregnanec Rimu, o Antonu in egiptovskih puščavnikih, o Pahomiju in njegovih moških in ženskih samostanih v Tebaidi in o strogem življenju devic in vdov. Marcela se je mlada poročila in že po sedmih mesecih ovdovela. Številne priložnosti za novo poroko je odklonila, ker se je odločila za popolno posvetitev Bogu. Skupaj z materjo Albino sta veliko molili in se postili, prebirali Sveto pismo in pomagali revežem. V njuni hiši so se zbirale enako misleče device in vdove iz rimskih družin.
Ko je leta 382 Hieronim prišel v Rim, ga je njegov sloves učenjaka in asketa pripeljal v Marcelino hišo, kjer so se zbirale že omenjene rimske matrone. Marcela je tedaj pridobila Hieronima za voditelja svojega »bibličnega krožka«. Šlo je za resen študij Svetega pisma. Rimske plemkinje so se učile celo hebrejščine, da so mogle prepevati psalme. Preudarna, morda dvajset let starejša Marcela je znala blažilno vplivati na razburljivega Hieronima. Ko je ta odšel iz Rima v Betlehem, je ostal z Marcelo v pisnih stikih.
Marcela je bila Hieronimu vdana učenka, vendar zelo samosvoja. Vabili so jo v Palestino, toda rajši je ostala doma in v Rimu s svojim zgledom in radodarno roko delila duhovne in telesne dobrine. Zvesta družica ji je bila veliko let mlajša devica Principia; vztrajala je, ko so leta 410 Goti pod Alarikovim vodstvom zavzeli Rim in z ostarelo Marcelo surovo ravnali. Nekaj mesecev pozneje je umrla, stara nad osemdeset let.
Hieronim ji je postavil spomenik v 127. pismu. Naglasil je predvsem dvoje: Marcelino odločnost, s katero je po smrti svojega moža izbrala stan, ki so ga rimski višji krogi zaničevali. Pohvalil je dalje njeno vztrajnost v tem stanu in kako je znala zanj pridobiti več odličnih rimskih žena.
Sv. Marcela goduje 31. januarja.
Vir
Franc Ksaver Bianchi, duhovnik in mistik
Imena: Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Rodil se je leta 1743 v mestecu Arpino v pokrajini Campagna. Njegov oče je bil tovarnar, mati pa prava mati ubogih. V svoji hiši je imela sobo s šestnajstimi posteljami za revne bolnike. Že v otroških letih je spoznaval, da ne sme zaupati sebi, temveč mora biti odprt za dobre pobude. V šolo je hodil pri redovnikih barnabitih v Neaplju in končno tudi sam postal redovnik. Njegov duhovni voditelj je bil sv. Alfonz Ligvorij. Po mašniškem posvečenju je poučeval retoriko in filozofijo in dosegel sloves učenega moža. Pozneje je bil predstojnik svojega reda in vizitator. Zaradi bolezni je moral to službo opustiti. V premišljevanju in molitvi se je štirinajst let pripravljal na poseben poklic, ki ga mu je Bog določil. Postal naj bi apostol Neaplja. To poslanstvo je Frančišek opravljal z obilnim blagoslovom in izrednimi sadovi vse življenje. Petnajst let, to je do leta 1791, ga je vezalo prisrčno duhovno prijateljstvo s sv. Marijo Frančiško petih ran (to leto je redovnica umrla). Bil je njen pravi duhovni voditelj, svetnica pa mu je dala pobude za njegov notranji razvoj. Na smrtni postelji je položila roke na njegova kolena mu je rekla: »Oh, kaj vse bodo morale te noge trpeti! Tako si bodo prislužile isto krono, ki sta jo prinesla meni božji ženin in njegova mati.« Frančišek je v naslednjih letih dozorel za svetništvo in vnovič za zunanjo dejavnost. Ko je leta 1801 umrl pobožni duhovnik Tommaso Fiore, se je veliko njegovih učencev podredilo Bianchijevemu vodstvu. Ta krog je bil vedno večji. Revni in bogati, izobraženi in preprosti, celo kardinali in kralji so iskali sveta pri njem in si želeli njegovega duhovnega vodstva. Njegove besede so bile polne nebeške modrosti. Tako je bil svetnik v času nevere in razkroja, revolucionarnih pretresov, duhovno zavetje in opora neštetim v mestu, pravi apostol tega mesta. Spomladi 1804 se je začel križ, ki mu ga je njegova svetniška prijateljica napovedala: noge so mu neznansko otekle in se mu vnele, da je imel rano ob rani. Čeprav so bile rane globoko, so se močno gnojile. Mazali so jih z močno dišečim žolčnim mazilom in jih le poredkoma obvezali. Iz njih se je širil blagi vonj. Nepremično sedeč na stolu je ostal kljub vsemu veder in se ves posvetil svojim obiskovalcem. Kdor je bil pri njegovi maši, je imel vtis, da vidi živega Kristusa. Njegova kratka molitev je bila: Več moči, več trpljenja. Umrl je na današnji dan leta 1819. Njegov grob v neapeljski cerkvi sv. Jožefa a Pontecorvo je še danes v časteh. Za svetnika ga je razglasil papež Pij XII. leta 1951.
Vir