28.avgust
Hermes - mučenec
Pelagij Istrski - mučenec
Avguštin - škof, cerkveni učitelj
Imena: Avguštin, Gustav, Gusti, Gušti
Rodil se je leta 354 v severni Afriki. Oče mu je bil Patricij, pogan, ki se je dal krstiti šele pred smrtjo, mati sv. Monika. Izredno nadarjen, pa močno nagnjen k hudemu, je kmalu zašel na kriva pota krivoverstva in nečistosti. Vse te zablode je brez olepševanja pozneje opisal v prelepi knjigi Izpovedi. Izučil se je govorništva in postal govornik najprej v domačem kraju, nato v Kartagini in da bi dosegel še večjo slavo, je materi, ki je nenehno zanj molila, ušel v Rim in od tam v Milano.
Tu je bil škof sv. Ambrozij. Avguštin je hodil poslušat njegove pridige, ne da bi spoznal kaj, temveč kako škof govori, saj je bil Ambrozij sloveč govornik. Z božjo milostjo je čedalje bolj pronicalo vanj tudi to, kar je škof govoril. Sreče Avguštin v svojih grehih ni našel. Hrepenel je po
lepšem življenju, vedno pa odlašal: jutri, jutri! Za njim je v Milano prihitela tudi njegova mati. Polagoma je začel Avguštin prebirati evangelij in Pavlova pisma. Jasno mu je bilo, kaj bi moral storiti, pa ni imel moči. Nekoč je zvedel, kako sta se ob branju življenja sv. Antona Puščavnika spreobrnila dva cesarska dostojanstvenika. Šel je na vrt, se vrgel pod smokvo, jokal in klical: Doklej, o doklej še tvoj jutri in venomer jutri! Zakaj ne že danes? Tedaj zasliši pojoč otroški glas: Vzemi, beri!
Kakor da je klic božje milosti, vzame Avguštin v roko Pavlova pisma, jih kar na slepo odpre in bere: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu za poželjivost.« Dalje ni bral. Milost je zmagala. Dal se je Ambroziju krstiti, star dvaintrideset let. Z materjo se je odpravil domov, najprej v Tagaste, nato v Hipo, kjer je postal mašnik in pozneje škof. Tam je 28. avgusta 430 umrl. Po globokosti duha presega Avguštin vse cerkvene očete. Njegovi spisi so še danes
neizčrpna zakladnica misli. Njegov god obhajamo 28. avgusta.
Vir
Mihael Gebre - duhovnik, mučenec
Imena: Mihael, Miha, Mihec, Miho, Mišo, Miško, Mihol, MIki, Mik, Mihaela, ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 65 cerkva sv. Mihaela.
Živel je od leta 1788 do 1855, vendar so življenjepisni podatki nezanesljivi. Rodil naj bi se v kraju Nefsie v Etiopiji. Že od rojstva je bil slep na levo oko. Obiskoval je koptske samostanske šole in postal menih v samostanu Mertul'e Mariam. Bil je odkritega značaja in vedno je iskal resnico.
Deloval je v več samostanih, dokler se ni končno naselil v etiopskem mestu Gondarju. Cenili so ga kot profesorja jezikov in poznavalca vzhodnih meniških zakonov. Med njegovimi učenci je bil tudi prihodnji neguš Atje Janez III. (umrl leta 1853), ki je pozneje prestopil v katoliško vero.
Etiopija je bila že deset let brez vrhovnega verskega poglavarja, ki so ga imenovali abuna. Leta 1841 naj bi posebna delegacija obiskala koptskega patriarha Petrosa v Kairu, da bi jim posvetil novega abuna. V tej delegaciji je bil tudi Gebre. Poslanstvo je obiskalo tudi Italijo, kjer ga je sprejel papež Gregor XVI., in Sveto deželo. Gebre je tako prišel v stik s katoliško vero, ki jo je želel spoznati. Leta 1844 je postal katoličan.
Začel je sodelovati s sv. Justinom de Jakobisom (goduje 31. julija) pri vzgoji bodočih duhovnikov v semenišču Gvala. Ko je novi abuna Sal'ama zvedel, da je v deželi katoliški škof, je začel preganjati katoličane. Položaj se je še poslabšal, ko je v začetku leta 1850 odpadel od katoliške vere opat Valda Kyros. Škof Justin de Jakobis je tedaj v mestu Alitijena Mihaela Gebreja posvetil v duhovnika »pod naslovom uboštva v redu sv. opata Antona«. Zaradi dvoma o veljavnosti njegovega krsta so ga potem znova pogojno po-svetili v letu 1854.
Mihaela Gebreja so isto leto prvič zaprli. Spustili so ga po posredovanju rasa Ubijeja, njegovega nekdanjega učenca. Istega leta je abuna
Sal'ama sestavil posebno izpoved vere, ki so jo morali vsi javno izpovedati. Majhna skupina katoličanov pa je to odklonila.
Takrat se je začelo za Mihaela obdobje zasliševanj in mučenj za vero. V tej preizkušnji so ga krepila pisma sv. Justina de Jakobisa, zaprtega v neki drugi ječi. Rablji so nasproti Mihaelu pokazali še posebno zagrizenost. Drugi jetniki so bili izpuščeni (sv. Justin pregnan), le Mihael je še ostal v ječi. Kljub rahlemu zdravju so ga prisilili, da se je udeležil nekega vojaškega pohoda, na katerem je od izčrpanosti umrl.
Papež Pij XI. ga je 3. oktobra 1926 razglasil za blaženega.
Vir