28.april
Ciril Beloruski - škof
Peter Chanel, duhovnik in mučenec
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Pierre; Petra
Ta prvi mučenec Oceanije se je rodil leta 1803 v lyonski škofiji. Že od mladih let je želel biti misijonar. Po mašniškem posvečenju (bil je član takrat novo ustanovljenega reda maristov) se mu je ta želja močneje oglašala in leta 1837 tudi spolnila. Postal je misijonar na otoku Futuna v daljni Oceaniji.
Za Petra Chanela se je začelo trdo delo, saj ni znal jezika ljudstva, kateremu je prišel oznanjat Kristusov evangelij. Brez vsakega
pripomočka se je učil tujega jezika in skušal razumeti njegove glasove in besede samo z vprašujočimi kretnjami in gibi. Začetni uspehi so bili zelo skromni. V dveh letih je krstil dvajset ljudi, štiri odrasle in šestnajst otrok v smrtni nevarnosti ... Vendar ni obupal. Sobratu je dejal: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« S pobožnim življenjem, potrpežljivostjo in z nesebično pomočjo bolnikom si je polagoma pridobil naklonjenost otočanov. Imenovali so ga »človeka z dobrim srcem« in se mu približali.
Poglavarjevi svetovalci so se zbali za svoj ugled pri ljudstvu in misijonarjevim prijateljem škodovali, kjer so mogli. Misijonarju so celo
onemogočili preskrbo z živili. Tudi otoški poglavar Niuliki, ki je bil misijonarju skraja naklonjen, se je kazal čedalje manj prijazen. Ko pa je odkril, da je na misijonarjevi strani celo njegov lastni sin, ga je začel sovražiti. Odslej ni le poslušal svojih zlobnih svetovalcev, marveč jim je dal jasno razumeti, da si želi misijonarjeve smrti.
To poglavarjevo željo so spolnili 28. aprila 1848. Poglavarjev »prvi minister« in še dva moža so misijonarja pobili do smrti. Poveljnik francoskega ladjevja na Tahitiju se je odpravil na povračilni pohod, vendar so ga misijonarjevi sobratje prepričali, da je od otočanov zahteval samo to, da izroče misijonarjevo truplo in njegove osebne predmete. Ta velikodušnost je zlomila odpor ljudi na otoku Futuni. Prosili so za drugega duhovnika, da bi jih »oblil s sveto vodo«. Kmalu se je dalo krstiti 714 otočanov, kasneje pa je vse prebivalstvo sprejelo krščansko vero. Mučeniška smrt Petra Chanela je rodila čudovit sad.
Goduje 28. aprila.
Vir
Ludvik Montfortski - redovni ustanovitelj
Imena: Ludvik, Ludovik, Ludvig, Luis, Lujo, Luigi; Ludovika, Ludvika
Rodil se je kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Grigniona leta 1673. Vseh otrok je bilo osemnajst. Ludovik je študiral pri jezuitih in sulpicijancih in leta 1700 postal duhovnik.
Bil je predvsem ljudski misijonar. Pri svojem delu pa je naletel na težave pri duhovniških sobratih. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel misijonarjenja in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo.
Za misijonsko področje si je izbral zahodne pokrajine Francije, kjer je kot rojak mogel najhitreje doseči stik z ljudstvom. Tu je deloval zadnjih deset let življenja (umrl leta 1716). Njegovi misijoni so trajali štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu
šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih vaj in navad. Obnavljal je križeve pote in jih na novo uvajal, kar ni bilo všeč janzenistični duhovščini in nekaterim škofom.
Svetnik je bil mož mistične molitve. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo iz njegovih spisov. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in sta izšla šele v 19. stoletju: leta 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in leta 1872 Ljubezen do večne modrosti. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so veliko prispevali k poživitvi ljubezni do Marije.
Goduje 28. aprila.
Vir