27. september
Bonifacij - škof
Vincencij Pavelski - ustanovitelj lazaristov
Imena: Vincencij, Vincenc, Vinc, Vinci, Vinči, ...
Svetnik, ki velja za apostola in organizatorja krščanske dobrodelnosti, je bil sin revnih staršev v jugozahodni Franciji. Dali so ga v šole, da bi kot duhovnik pomagal družini. Z devetnajstim letom je že postal mašnik in je svojo prvo daritev opravil v neki samotni kapeli v gozdu. Kmalu nato so ga ujeli turški morski roparji, ga vklenili in odpeljali v Afriko, kjer je bil dve leti suženj. V tem času je bil trikrat prodan. Njegov tretji gospodar je bil neki odpadli Francoz. Ena izmed njegovih žena, Zulma, naj bi nekoč sužnja Vincenca slišala prepevati krščanske pesmi in ga potem večkrat poslušala govoriti o veri. Možu je potem očitala, kako je mogel odpasti od tako lepe vere. Odpadniku se je prebudila vest, z Vincencem in Zulmo je ušel na ladjici in se izkrcal v Franciji.
V Avignonu se je potem Vincenc srečal s papeževim odposlancem in ta ga je vzel s seboj v Rim. Od tam so ga poslali na dvor francoskega kralja Henrika IV., kjer je postal dvorni kaplan. Hitro je napredoval v popolnosti, ko si je izbral za svojega duhovnega voditelja kardinala Petra de Berulla. Ta ga je tudi napotil za vzgojitelja k pariški družini Gondi. Tu so začeli vstajati Vincencu v duši veliki načrti in izvršil je reči, o katerih se zdi, da jih en človek tudi zamisliti ne more. Prva njegova ustanova je Družba duhovnikov misijonarjev - lazaristov, imenovanih po opuščeni bolnišnici sv. Lazarja, kjer so se naselili.
Druga ustanova so usmiljenke, »hčere krščanske ljubezni«. Prva usmiljenka in soustanoviteljica tega, še danes v Cerkvi najmočnejšega
ženskega reda, je bila Ludovika de Marillac. V pravilih jim je Vincencij zapisal: »Imele bodo bolniške hiše za samostan, najeto stanovanje za celico, župnijsko cerkev za kapelo, mestne ulice ali bolniške sobe za križni hodnik, pokorščino za klavzuro, božji strah za zamreženo okno in sveto skromnost za tančico.« Leta 1638 je Vincencij sprejel skrb za najdenčke; teh je bilo vsako leto samo v Parizu nad tristo. Naslednje leto je
začel pomagati vzhodnim francoskim pokrajinam, ki jih je hudo prizadela vojna. Poleg tega je še veliko dobrodelnih ustanov, ki jih je ustanovil sam, naravnost ali posredno.
Umrl je 27. septembra leta 1660, star devetinsedemdeset let. Na ta dan tudi goduje.
Vir Vir2