27.junij
Marjeta Bays - šivilja
Ciril Aleksandrijski - škof, cerkveni učitelj
V starem veku je bila Aleksandrija, dom svetega Cirila, za Rimom drugo največje mesto na svetu. Bila je pravi Babilon, kjer so se mešale različne kulture, jeziki, narodnosti in vere, saj je bila središče učenosti tako za pogane,kakor tudi za jude in kristjane. Že dve stoletji pred Cirilovim rojstvom je v Aleksandriji začela svoj vzpon sloveča bogoslovna (katehetska) šola, katere gojenec je bil tudi Ciril. Tu se je temeljito izobrazil in bil okoli leta 403 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je preživel kot samotar v meniški naselbini, potem pa se je vrnil k svojemu stricu Teofilu, aleksandrijskemu patriarhu. Stric, bojevite in nestrpne, tudi ohole narave, je imel nanj sprva precejšen vpliv. Ciril je podpiral njegova prizadevanja, da bi v boju s Carigradom Aleksandrija ohranila vodilno mesto takoj z Rimom. Soglašal je tudi s stričevo sovražnostjo do svetega Janeza Krizostoma. Precej napora in ponižnosti je bilo potrebno, da je kasneje spoznal in priznal svojo zmoto. Leta 412 je postal Teofilov naslednik na patriarhatskem sedežu in tam ostal 32 let. Bil je dovolj samozavesten in mogočen, predvsem pa učen in moder mož, da je njegova beseda odmevala po vsej takratni Cerkvi. Veljal je za prodornega razlagalca Svetega pisma, s svojimi pismi in razpravami pa se je obračal na vse vidnejše osebnosti. Znan pa je zlasti po tem, da je budno in goreče branil resnico razodete prave vere ter se boril proti zmotam tedanjega
časa, zlasti proti arijanizmu in Nestoriju, carigrajskemu patriarhu. Ta je med drugim zanikal Marijino božje materinstvo. V Jezusu Kristusu naj bi bili namreč dve med seboj ločeni naravi: človeška in božja; Marija naj bi bila tako le mati Kristusa (človeka), ne pa tudi Bogorodica. Na znanem cerkvenem zboru v Efezu leta 431 je bila prav po zaslugi Cirila ta zmota obsojena in potrjena resnica, da je Marija prava božja mati.
Ime: Izhaja iz grškega imena Kyrillos in pomeni »pripadajoč Bogu«.
Rodil se je okoli leta 380 v Aleksandriji v Egiptu, umrl pa je 27. junija 444, prav tako v Aleksandriji.
Družina: Njegov stric je bil Teofil, ohol in bojevit patriarh v Aleksandriji.
Zavetnik: Aleksandrije. Bil je velik zagovornik božjega materinstva Device Marije.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih s svetniškim sijem; včasih nosi na rami goloba. Pogosto ga prikazujejo skupaj z Atanazijem.
Beatifikacija: Leta 1882 ga je papež Leon XIII. razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 27. junija, prej 9. februarja
Misel: »Pozdravljamo te, božja Mati Marija, sijajni zaklad vsega sveta, neugasljiva svetilka, venec devištva, žezlo pravovernosti, nerazpadljivi tempelj, bivališče nezaobjemljivega Boga, mati in devica …«
Vir
Ema, kneginja
Zavetnica: Krške škofije; pomočnica pri očesnih boleznih, za srečen porod.
Imena: Hema, Ema, Emica
Cerkve v Sloveniji/svetu: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
Sveto Emo lahko upravičeno štejemo za prvo slovensko svetnico, saj ji je zibelka tekla na naših tleh, njena rodbina pa je z našimi kraji in ljudmi najtesneje povezana. Pobožni starši so jo skrbno vzgajali v krščanskem duhu, potem pa njeno vzgojo zaupali vojvodi, poznejšemu
nemškemu kralju Henriku Bavarskem in njegovi ženi kraljici Kunigundi. Mlado Emo, ki je slovela po lepoti in vsakovrstnih krepostih, je zasnubil mejni grof Savinjske marke, Viljem. Bil je to zakon iz ljubezni in prva leta so jima minevala v sreči in veselju. Življenjepisci poudarjajo zlasti njuno bogoljubno življenje, spoštovanje in radodarnost do Cerkve ter veliko skrb za ljudstvo. Življenje pa jima ni prizanašalo: v nepojasnjenih okoliščinah sta jima umrla oba sinova (ena izmed zgodb govori o tem, da so ju ubili pohlepni rudarji), kmalu za njima pa leta 1016, najverjetneje na poti iz Rima še Viljem. Ema je ostala sama. Edino oporo je našla v globoki in preizkušani veri. Ogromna posestva je preudarno vodila predvsem v korist Cerkve, zidala svetišča in ustanavljala župnije, njena odpoved svetu pa je dosegla vrh v zidavi cerkve in samostana na Krki. V ustanovni listini je zapisala: "da bom na Krki sama oblekla redovniški habit". Cerkev je slovesno posvetil salzburški
nadškof Balduin 15. avgusta 1043. Ema se je umaknila iz javnega življenja in v samostanu kot preprosta nuna dozorela za večnost. Samostan je pozneje postal sedež škofije.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Emma (imenujejo jo tudi Hema); povezava pa naj bi bila tudi z grško besedo armenos, kar pomeni "dodan, prilegajoč se".
Rodila se je leta 983 na gradu Pilštanj, umrla pa 29. junija 1045 v Krki na Koroškem (kasnejši zapis).
Družina: Izhajala je iz mogočnega rodu grofov Pilštanjskih, njen oče je bil grof Engelbert, mati pa Tuta. Poročila se je z Viljemom, mejnim
Breško-Selškim grofom, in rodila dva sinova: Viljema in Hartviga.
Posestva: Že po starših, pozneje pa skupaj z možem, je bila najmogočnejša posestnica na slovenski zemlji. Poleg rodnega Posavja je bila gospodarica krajev ob Sotli (Podčetrtek, Rogatec, Kozje), okolice Celja (Lemberg, Vitanje) in nekaterih krajev na Kranjskem (Mirna, Mokronog); pomembna postojanka so bile tudi Breže in seveda velik del Koroške.
Ustanove: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem,
sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
Beatifikacija: Ljudstvo jo je kot svetnico častilo že od vsega začetka, njena "uradna" beatifikacija pa se je zaradi neugodnih zgodovinskih razmer zelo zavlekla. Veliko so si zanjo prizadevali v letih od 1464 do 1466, postopek pa je končal šele papež Pij XI. leta 1938.
Goduje: 27. junija.
Vir
Vir 2