27. marec
Gelazij - škof
Peregrin - redovnik
Rupert, škof
Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Imena: Rupert, Robert, Rupko, Ruperta, ...
Bil je frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je postal škof v Wormsu. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo oznanjat evangelij. Z veliko častjo ga je sprejel leta 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert je prehodil bavarsko deželo in se ustavil blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Vojvoda je sam prišel tja in mu podaril mesto in okolico.
Rupert je najprej iztrebil z gozdovi zarasli kraj in sezidal cerkev v čast sv. Petru. Poleg je postavil samostan za tovariše, sam pa je, kakor pripovedujejo, stanoval v neki votlini. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Dva od teh (Hunialda in Gislarja) časti Cerkev med svetniki. Od sorodnikov svoje grofovske družine Robertincev - bila je najbrž v sorodu s frankovskimi kralji - mu je prišla na pomoč nečakinja Erentruda, ki je vodila ženski samostan Nonnberg v Salzburgu in si prav tako pridobila svetniško čast. Zunaj Salzburga je meniška družba imela oporo ob Wallerskem jezeru, Rupertovi prvi postojanki na Salzburškem. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in telesni pokori.
Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli leta 620 in umrl na veliko noč leta 717. Goduje 27. marca. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, pa je njemu na čast sezidal stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob.
Češčenje sv. Ruperta se je razširilo tudi med Slovenci. Svetnik ima v naših krajih več cerkva, dasi med Slovenci ni misijonaril. Njegovo
češčenje izvira od tod, ker je segala oblast salzburške nadškofije do reke Drave in je tudi južno od nje imela veliko posestev.
Vir
Frančišek Faa, duhovnik
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Rodil se je leta 1825 v italijanskem mestu Aleksandrija kot zadnji, dvanajsti otrok zakoncev Ludvika di Bruno in Karoline Sappa dei Milanesi. V Torinu je obiskoval vojaško akademijo, s piemontsko vojsko se je udeležil bojev leta 1848 in prišel do častnika stotnika. Piemontski kralj Viktor Emanuel II. ga je tako cenil, da mu je nameraval zaupati vzgojo svojih dveh sinov, Umberta in Amadeja, zato ga je poslal študirat matematične vede v Pariz.
Tu je Frančišek prišel v stik z znanimi konferencami sv. Vincencija Pavelskega, ki so karitativno delovale med pariškim proletariatom.
Izkušnja tega sodelovanja je bila odločilna za njegovo poznejše življenje. Po diplomi na univerzi se je vrnil v Torino, toda kralj mu zaradi antiklerikalnih vplivov okolice ni zaupal vzgoje svojih sinov. Frančišek je slekel vojaško suknjo, se vrnil v Pariz, in tam leta 1856 doktoriral.
Naslednje leto je v rojstni Aleksandriji kandidiral pri volitvah na katoliški listi in propadel. To ni zavrlo njegove dejavnosti, marveč ga usmerilo v dobrodelnost in moralno skrb zlasti za dekleta, ki so se z dežele preselila v mesto. V ta namen je ustanovil posebno združenje. Za stare duhovnike je ustanovil dom, za ostarele meščane zavetišče in po pariškem zgledu tako imenovna »gospodarska ognjišča«, kjer so nižji sloji dobili poceni prehrano. V Torinu je dal zgraditi cerkev božjega usmiljenja v spomin na žrtve vojne. Leta 1871 pa je postal univerzitetni profesor za matematiko. To službo je opravljal do smrti.
Za duhovništvo se je odločil pri svojih 51 letih. Torinski škof je želel, da bi delal za Cerkev kot laik in ga ni hotel posvetiti. Papež Pij IX. je v zadevi osebno posredoval in tako je bil leta 1876 posvečen v Rimu. Naslednje leto je ustanovil zavetišče, da bi reševal nravno izgubljena dekleta, čez trinajst let pa posebno žensko kongregacijo, ki se je zanje posebej zavzemala.
Pripadal je zmernemu krilu piemontskih katoliških politikov in je s svojo karitativno dejavnostjo pomagal reševati družbene in verske
težave, nastale ob industrializaciji in urbanizaciji Torina. Tu je umrl 27. marca 1888. Čez sto let, 25. septembra 1988, je bil razglašen za
blaženega.
Vir