27. februar
Baldomir - spokornik
Francišek - poljski teolog
Gabrijel Žalostne Matere božje, redovnik
Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
Atributi: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
Imena: Gabrijel, Gabri, Gabriel, Gaber, Gabro, Gabor, Gabre, Gabrijela, Jelka
Rodil se je leta 1838 in umrl na novega leta 1862. Papež Leon XIII. ga je imenoval »Alojzij današnjih dni«. Mati mu je kmalu umrla. Gabrijel, enajsti od trinajstih otrok v družini, je pri krstu dobil ime Frančiška Asiškega, saj se je rodil v njegovem mestu. Pozneje so se preselili v Spoleto. Frančišek je bil zelo nadarjen, po naravi pa nagle jeze, nagnjen k nečimrnosti in željan zabave. Ljubil je veselo družbo - kot nekoč njegov patron - gledališče, romane, hodil na lov, prav posebno pa je ljubil ples, zato so mu rekli »plesalec«.
Bil je posveten v pravem pomenu besede, vendar je ostal veren in pošten. Napadla pa ga je nevarna bolezen - tedaj je sklenil, da pojde v samostan, če ozdravi. Ozdravel je, obljube pa ni spolnil. Napade ga nova bolezen, tedaj obljubo obnovi. Ozdravi - s samostanom pa spet odlaša. Na lovu pade, razbije si nos, puška se mu sproži in ga rani po glavi, pa se še ne more odločiti. Tedaj mu umrje za kolero najljubša sestra Marija. »Zdaj bom nemudoma zapustil svet!« Toda oče je rekel: »Ee, Frančeško ni za samostan.« In Frančeško se je spet navezal na svet.
Na praznik Marijinega vnebovzetja je bila v Spoletu procesija z milostno podobo božje Matere in Frančišku se je zazdelo, kakor da ga je Marija ostro pogledala in v srcu je zaslišal glas: Frančišek, svet ni zate, pojdi v samostan. Na jesenski god žalostne božje Matere je Frančišek Possenti prejel redovno obleko pasijonistov in ime »Gabrijel Žalostne Matere božje«. Umrl je za jetiko. Sam si je želel, da bi umrl mlad, da mu z leti ne bi opešala gorečnost, in za jetiko, da bi dolgo bolehal in se tem bolje pripravil na smrt.
»Moj dobri Filip, hočeš priti k Bogu v nebesa? Tedaj se varuj, prosim te in rotim, varuj se slabih prijateljev in nikar ne hodi v slabo
gledališče!« (Gabrijelovo pismo prijatelju). Goduje 27. februarja.
Vir
»Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja storil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu …« Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po Gabrijelovem rojstvu preselila v Spoleto. Tu so ga najprej vzgajali šolski bratje, pozneje pa je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje. Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa priča največje Ljubezni, zato mu je bila tudi vse življenje najboljša
učiteljica in vodnica v nedosegljivo božjo bližino. Odločil se je za strogi red pasijonistov. Vstopil je v njihov noviciat, naredil zaobljube, ob študiju bogoslovja pa po hudem telesnem trpljenju dočakal smrt. Želel je postati duhovnik, a je smrt kljub temu sprejel kot ljubo poslanko iz nebes. Ob njegovem grobu so se že kmalu začeli dogajati čudeži, zato je postal pravi romarski kraj.
Ime: njegovo krstno ime je Frančišek Possenti.
Rodil se je 1. marca 1838 v Assisiju, umrl pa za tuberkulozo 27. februarja 1862 v kraju Isola del Gran Sasso, prav tako v Italiji.
Družina: Oče Sante je bil visok uradnik papeške države in mestni upravnik, globoko veren. Mati Neža, blaga žena, je umrla v Frančiškovi mladosti.
Zavetnik: italijanske pokrajine Abruci, Katoliške akcije, klerikov, študentov, mladine
Upodobitve: Upodabljajo ga običajno kot mladeniča v značilni redovni obleki, z rokami, sklenjenimi v molitev. Ob sebi ima lahko tudi križ in lilijo.
Beatifikacija: Leta 1908 je bil prištet med blažene, 13. maja 1920 pa je postal svetnik.
Goduje: 27. februarja
»Iz dneva v dan si bom prizadeval svojo voljo razbijati na koščke. Rad bi namreč izpolnjeval le božjo sveto voljo, ne moje lastne!«
Vir
Leander Seviljski - škof
U drugoj polovici VI. stoljeća Španjolsku su, uz Kršćane, potomke starih Latina, naseljavali i novopridošli Goti, barbarsko pleme koje je sve više onemogućavalo njihov normalan život. Sredinom VI. stoljeća, točnije 534. i 560. godine, u jednoj kršćanskoj obitelji rodili su se Leander i Izidor. Kasnije su još dobili sestru Florentinu i brata Fulgencija.
Odgajan kršćanski, Leander je postao benediktinski redovnik, a kasnije i seviljski biskup. Budući da je zbog gotskog divljanja prijetilo izumiranje cijelog dotadašnjeg znanja, u Sevilli je osnovao školu koja je bila centar naobrazbe cijele Španjolske. 579. godine morao je pobjeći u Bizant jer je htio obratiti na Kršćanstvo sina gotskog kralja Leovigilda i obratiti Gote na Kršćanstvo. Goti su se opirali svakom učenju i kulturi, te su tako prijetili razvoju civilizacije. U Bizantu je bio zbog tog svog nastojanja vrlo slavljen, pa je tako upoznao i Papu Grgura Velikog, s kojim se kasnije i dopisivao. Ta pisma obojici su donijela velik značaj.
Vir