27. januar
Teodorik, škof
Angela Merici - ustanoviteljica uršulink
Atributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga
Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Angela Merici se je rodila 1. marca 1474 v Desenzanu na južnem delu Gardskega jezera. Od leta 1516 je živela v Brescii in se posvetila karitativni dejavnosti. Leta 1625 se je odpravila na romanje v Palestino, po vrnitvi pa je ustanovila žensko družbo. Njene članice so se po zavetnici sveti Uršuli imenovale uršulinke. Angela je umrla 27. januarja 1540 v Brescii. Na upodobitvah jo vidimo s križem, z rožnim vencem in s knjigo, oblečena pa je v uršulinska oblačila.
Goduje 27. januarja.
Vir
Angela Merici je bila rojena v Brešiji, v bližini Gardskega jezera leta 1473. To je bil čas renesanse, vojn, moralnega propada, hkrati pa čas svetnikov in prenove Cerkve ter družbe. V otroških letih je Angela poslušala živo opisane legende o pogumnih svetnikih in mučencih, ki so prelili kri za Jezusa. Tudi o sv. Uršuli, ki se je odrekla ženinu, in o njenih tovarišicah, ki so v Kölnu pretrpele mučeništvo zaradi napadov poganskih plemen Hunov. Pogumna in drzna princesa, vneta za Kristusa, je ostala tih in skrit Angelin ideal. Tudi Angela je želela preliti kri za Jezusa.
Kot mlado dekle je bila deležna videnja nebeške lestve, po kateri so hodile mlade device in prepevale slavo Bogu. Prejela je naročilo, naj ustanovi povsem novo obliko Bogu posvečenega življenja. V njej bodo dekleta in žene živele svojo posvetitev sredi sveta in ne za samostanskimi zidovi, kar je bila v njenih časih edina možnost posvečenega življenja za žene. To je bila težka naloga za kmečko in formalno neizobraženo dekle, ki pa je znalo brati in je bilo napolnjeno z duhom Božje modrosti.
Angela te naloge ne bi zmogla brez globoke molitve, ki je rojevala velik pogum in drznost. Dolgo je čakala na še jasnejša znamenja. Kot
frančiškanska tretjerednica je molila, delala, pomagala in svetovala ljudem v raznih potrebah in stiskah ter s svojim zgledom pritegovala dekleta, ki so se želela popolnoma posvetiti Bogu sredi sveta. Bila jim je mati, sestra in vzgojiteljica. Imela je dar močne besede, ki je ljudi
tolažila, pomirjala in vodila h Kristusu. K njej so prihajali tudi teologi, da jim je razlagala težke odlomke iz Svetega pisma.
Družbo je ustanovila šele pet let pred smrtjo. Posvetila jo je sv. Uršuli in od Kristusa prejela zagotovilo, da je nihče ne bo izruval, saj jo je zasadila Njegova roka. Svojim duhovnim hčeram je zapustila svoje spise: Pravilo, Naročila in Oporoko; uršulinke vseh časov so iz njih črpale navdih za svoje posvečenje in odkrivale njena vzgojna načela. Umrla je 27. januarja 1540, za svetnico pa jo je proglasil Pij VII. Leta 1807.
Angela je na sebi začutila Kristusov ljubeč in odrešujoč pogled, ki jo je vabil, naj postane samo njegova. Odgovorila je velikodušno in konkretno. Odkrila je moč in lepoto izvolitve, zato naroča dekletom, ki so ji sledile:" Ker ste bile tako izbrane za prave in deviške neveste Jezusa Kristusa, skušajte najprej spoznati, kaj pomeni taka izbira in kakšno čudovito dostojanstvo je to" (Predgovor k Pravilu).
Srčika mericianske duhovnosti (duhovnosti sv. Angele Merici) je zaročniški odnos s Kristusom. Kristus je za Angelo središče vsega njenega bitja. Stalno je zazrta vanj, njeno deviško srce je prosojno in popolnoma obrnjeno k njemu, prosto in osvobojeno sleherne ujetosti. Zato je lahko
naročila svojim hčeram: "Naj bo Jezus Kristus vaš edini zaklad".
Njemu je prostovoljno prinesla žrtev lastnega srca. V svoji molitvi je izrazila svojo željo, da plamen njegove ljubezni použije vse, kar je in kar ima:" Moj Gospod, moje edino življenje in upanje, sprejmi moje bedno in nečisto srce in sežgi vsa njegova slaba čustva in strasti v žarečem ognju svoje ljubezni. Prosim Te, sprejmi mojo svobodno voljo… Sprejmi vse moje misli, besede in dejanja; skratka vse, kar je v meni in zunaj mene. Vse polagam v dar k nogam Tvojega Božjega veličastva. Prosim, Te, da to milostno sprejmeš, čeprav tega nisem vredna. Amen." (P V, 38-44)
Vir
Vitalijan - papež
Imena: Vitalijan, Vitalian, Vitalko, Vitko, Vit, Živko, ...
Sv. Vitalijan je vodil Cerkev v letih od 657 do 673. Zgodovina mu priznava veliko modrost, osebno ljubeznivost in vladarsko daljnovidnost. Rim in vsa južna Italija sta bila v njegovem času pod oblastjo bizantinskih cesarjev. Ti so si lastili vrhovno zunanjo oblast nad krščanskim svetom. Tega se je posebej zavedal tedanji samozavestni cesar Konstans II. Njegova oblast v Italiji je pa bila omajana, ker so jo ogrožali na jugu Arabci, na severu pa Langobardi. Konstans se je preselil v Sirakuze na Siciliji.
Romanski prebivalci Italije Bizantincev niso marali, ker so deželo izmozgavali z davki, sicer pa zanemarjali. Pomagala jim je le Cerkev, saj je papež moral skrbeti za bolnišnice, mostove, ceste. Bizantinsko oblast so papeži do Vitalijana strpno prenašali, ker so se upirali osvajanju s strani arijanskih Langobardov. Nedavno pred Vitalijanovim nastopom pa so Langobardi prestopili v katoliško vero in papežu ponujali svojo pomoč. To je bilo težko odklanjati in se hkrati postaviti na stran Bizantincev, ki so tedaj motili verski mir.
Vprašanje cerkvenega nauka se je že sto let zapletalo. Papeži so vzdrževali nauk, potrjen na cerkvenih zborih, da sta v Kristusu dve popolni naravi, božja in človeška. V Siriji in Egiptu pa je prevladovalo trdovratno mnenje, da je v Kristusu le božja narava (monifizitizem). Da ne bi ti kraji odpadli k Arabcem, so bizantinski cesarji sami izdajali odloke o verskem učenju. V času papeža Vitalijana so sicer Egipt in Sirijo že zasedli Arabci, v Bizancu pa so še branili veljavo cesarskega odloka, da je Kristus imel samo eno voljo (monoteletizem). Ta krivi nauk so sinode že večkrat obsodile. Papež Vitalijan je upal, da bo z miroljubno potezo (naznanil je svojo izvolitev cesarju), pripomogel k verskemu miru, in to mu je uspelo. Cesar mu je v odgovor poslal dragoceno darilo in s tem je bila obnovljena porušena cerkvena edinost, ne da bi papež kakorkoli odstopil od pravega nauka.
Papež je imel s cesarjem še poslej težave, toda vedno je mirno in dostojanstveno oznanjeval pravi cerkveni nauk. Ko so cesarja Konstansa II. umorili, je priznal njegovega sina Konstantina IV. Pogonata za legitimnega naslednika, ne pa vojaškega poveljnika. Izkazalo se je, da je bila to pametna poteza. Novi cesar je bil boljši in tudi Cerkvi s prepričanjem vdan.
Na carigrajskem koncilu 680/81 so bili vsi krivi nauki zavrženi in verska sloga, ki jo je blagi Vitalijan velikodušno pripravljal, uradno potrjena.
Sv. Vitalijan goduje 27. januarja.
Vir