26. november
Valerijan Oglejski - škof
Silvester - redovni ustanovitelj
Leonard Portomavriški - redovnik, duhovnik, misijonar
Zavetnik ljudskih misijonarjev
Atributi: mrtvaška glava, razpelo,
Imenujemo ga tudi Portomavriški, ker se je rodil (leta 1676) v Porto Maurizio, sedanji Imperii ob ligurski obali. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa je vstopil v samostan prenovljenega frančiškanskega reda manjših bratov. Po prejemu mašniškega posvečenja (leta 1702) je nekaj časa poučeval modroslovje, vedno bolj pa ga je mikalo, da bi odšel v misijone.
Zbolel je na pljučih. Krvavitve so bile čedalje pogostnejše. Okoli leta 1706 se je zaobljubil Mariji, da se bo, če ozdravi, do konca življenja posvetil
reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. V nekaj dneh je ozdravel in kljub nenehnim velikim naporom na misijonih, kljub ostrim spokorniškim dejanjem, štiriinštirideset let vodil ljudske misijone. Pridigal je tako prepričljivo in vneto, da so bili ljudje resnično pretreseni. Pred začetkom vsakega novega misijona se je navadno umaknil v popolno samoto, da bi si v združitvi z Bogom nabral čudežnih moči in milosti. Za vsak dan
življenja si je izbral sklep, ga napisal in tudi natanko spolnjeval. To ga je napravilo za mojstra v duhovnem življenju.
V vernikih je skušal zbuditi predvsem voljo do molitve. Nihče v Italiji ni z večjo vnemo pospeševal pobožnosti križevega pota kakor redovnik Leonard, ki je sam posvetil nič manj ko 576 novih križevih potov. Na misijonih je dajal pobudo za opravljanje večne molitve; ta je v mnogih
župnijah, tudi pri nas, ostala v navadi še danes. Vpeljal je pobožno navado, da so vsak petek ob uri Gospodove smrti zvonili. Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj čim pogosteje premišljujejo Gospodovo trpljenje; najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Kristusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost
križevega pota tako razširila, da danes skoro ni katoliške cerkve, v kateri ne bi bilo upodobljenih štirinajst postaj križevega pota. Tudi v molitvenikih je pogosto objavljen križev pot z njegovim imenom.
Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu sv. Bonaventure v Rimu, kjer še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Upodabljajo ga z razpelom in mrtvaško glavo.
Goduje 26. novembra.
Vir
Konrad - škof
Zavetnik: škofij Konstanca in Freiburg.
Atributi: škofovska oblačila, kelih s pajkom
Imena: Konrad, Kondi, Konrada, ...
Starši so Konrada vzgojili v krščanskem duhu, saj so ga že v otroštvu namenili za duhovnika. Odlično izobrazbo je prejel v stolni šoli v Konstanci, kjer je stanoval pri škofu Notingu. Pobožnega mladeniča ni mikalo posvetno bogastvo, bil je resen in umirjen, tako da so ga vsi cenili in ljubili. Po končanem bogoslovnem študiju ga je škof posvetil v duhovnika in postavil za stolnega prošta; vendar ne za dolgo, saj so ga decembra leta 934 v navzočnosti njegovega prijatelja Ulriha, škofa v Augsburgu, izvolili za škofa v Konstanci. V času svojega več kot štiridestletnega škofovanja globoko verni Konrad kar trikrat poroma v Sveto deželo. Doma so njegova prva skrb ubogi in bolniki, zanje postavi bolnišnico, sezida pa tudi več cerkva. Moč za vodenje svoje obsežne in težavne škofije zajema predvsem iz molitve pred Najsvetejšim. Bog mu je dal tudi dar čudežev in prerokovanja. Kot udeleženec je sodeloval na raznih cerkvenih in škofijskih zborih. Njegove relikvije so med reformacijo vrgli v Bodensko jezero, a jih je (glavo) nekaj vernikom uspelo rešiti.
Ime: izhaja iz nemščine, sestavljeno je iz visokonemških besed kuoni »drzen, neustrašen« in rat »svetovalec«
Rodil se je okoli leta 900 v Altdorfu v Nemčiji,
umrl pa 26. novembra 975 v Konstanci, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bil je iz slavne grofovske rodbine Welfov, njegov oče je bil Henrik, mati pa Beata, grofinja Hohenwart iz Bavarske.
Čudeži: Najbolj znan čudežen dogodek iz njegovega življenja je, kako se mu je nekoč med mašo na veliko noč v kelih s posvečenom vinom spustil strupen pajek. Iz spoštovanja do presvete Rešnje Krvi je pajka zaužil, kasneje pa mu je pri kosilu prilezel iz ust. Drug znan čudež na njegovo priprošnjo pa se je zgodil, ko je njegov prijatelj Ulrik, augsburški škof, poslancu bavarskega vojvode v noči s četrtka na petek nehote dal kos mesa za popotnico. Ko je želel zlobni odposlanec pred vojvodo očrniti škofa, je iz malhe namesto mesa potegnil ribo.
Kanonizacija: za svetnika ga je 28. marca leta 1123 razglasil papež Kalist II.
Goduje: 26. novembra, v nekaterih nemških škofijah pa skupaj s škofom Gebhardom II. iz Konstance 27. avgusta
Vir