26.junij
Jožef Marija Escriva, duhovnik
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil v Barbastru (Huesca, Španija) 9. januarja 1902. Pri 15. ali 16. letih je začutil prve slutnje
božjega klica in odločil se je, da bo postal duhovnik. Leta 1918 je v Logroñu začel študij teologije in ga po letu 1920 nadaljeval v semenišču svetega Frančiška Pavelskega v Zaragozi, kjer je postal po letu 1922 tudi predstojnik.
Leta 1923 je z dovoljenjem nadrejenih začel na Univerzi v Zaragozi študirati civilno pravo. Ta študij se časovno ni ujel z njegovim študijem teologije. V diakona je bil posvečen 20. decembra 1924, v duhovnika pa 28. marca 1925. Opravljanje duhovniške službe je zaeel v Perdigueri v zaragoški škofiji, nadaljeval pa v Zaragozi. Z nadškofovim dovoljenjem se je leta 1927 preselil v Madrid, kjer je opravljal duhovniško službo v vseh okoljih in se še posebej posvečal revnim in obubožanim v madridskih predmestjih ter na smrt bolnim in umirajočim v bolnišnicah. Prevzel je dolžnosti kaplana v ustanovi Patronato de enfermos (Zavetišče za bolne), dobrodelni organizaciji, ki so jo vodile Apostolske gospe svetega Srca. Bil je professor na univerzitetni akademiji, obenem pa je nadaljeval z doktorskim študijem civilnega prava, ki ga je bilo tedaj mogoče študirati le v Madridu. 2. oktobra 1928 mu je Gospod jasno pokazal, kar je doslej le slutil in sveti Jožefmarija Escrivá je ustanovil Opus Dei. Vedno je sledil Gospodu, tako da je 14. februarja 1930 doumel, da mora apostolat Opus Dei razširiti tudi med ženske. Tako se je v Cerkvi odprla nova pot, ki si med ljudmi vseh družbenih slojev prizadeva za iskanje svetosti in izvajanje apostolata preko posvečevanja vsakdanjega dela, sredi sveta in brez spremembe družbenega stanu.
Po 2. oktobru 1928 se je ustanovitelj Opus Dei z veliko apostolsko gorečnostjo za duše posvetil izpolnjevanju poslanstva, ki mu ga je zaupal Bog. Leta 1934 je bil imenovan za rektorja ustanove Patronato de Santa Isabel (Zavetišče sv. Elizabete). V času španske državljanske vojne je svojo duhovniško službo opravljal v Madridu, kasneje pa v Burgosu. Večkrat je bil tudi v veliki življenjski nevarnosti. Že tedaj je sveti
Jožefmarija Escrivá doživljal dolgotrajna in ostra nasprotovanja, ki jih je vedro prenašal v nadnaravnem duhu.
14. februarja 1943 je ustanovil Duhovniško družbo svetega Križa, ki je neločljivo povezana z organizacijo Opus Dei. Poleg tega, da je Duhovniška družba svetega Križa omogočila laiškim članom Opus Dei, da prejmejo mašniško posvečenje in se inkardinirajo za služenje Delu, je kasneje z njeno pomočjo tudi postalo možno, da so duhovniki, inkardinirani v škofijah, deležni duhovnosti Opus Dei, s tem ko iščejo svetost v izvrševanju duhovniške službe, pri čemer so odvisni izključeno od pristojnega ordinarija. Leta 1946 se je za stalno preselil v Rim, kjer je živel do konca svojega življenja. Od tam je spodbujal in vodil širitev Opus Dei po vsem svetu in si z vso močjo prizadeval, da bi bili moški in ženske, ki so se vključili v Delo, deležni trdne verske, duhovne in apostolske izobrazbe. Ob smrti svojega Ustanovitelja je imel Opus Dei več kot 60.000 članov iz 80 različnih držav.
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer je bil svetnik Papeške komisije za verodostojno tolmačenje zakonika kanonskega prava in Svete kongregacije za semenišča in univerze. Bil je papežev častni prelat in častni akademik Papeške teološke akademije. Bil je tudi veliki kancler Univerze v Navarri (Pamplona, Španija) in v Piuri (Peru). Sveti Jožefmarija Escrivá je umrl 26. junija 1975. Že leta je izročal svoje življenje za Cerkev in papeža. Pokopan je bil v kripti cerkve Svete Marije Miru v Rimu.
Tedaj je bil za njegovega naslednika soglasno izvoljen mons. Álvaro del Portillo (1914-1994), ki je bil vrsto let njegov najbližiji sodelavec. Sedanji prelat Opus Dei je mons. Javier Echevarría, ki je več desetletij sodeloval s svetim Jožefmarijem Escrivájem in njegovim prvim naslednikom, mons. Álvarom del Portillom. Opus Dei, ki je že vse od svojega začetka za svoje delovanje imel dovoljenje škofovskih oblasti, je leta 1943 pridobil appositio manuum, kasneje pa še dovoljenje svetega sedeža. Papež Janez Pavel II. je 28. novembra 1982 Opus Dei postavil za osebno prelaturo: pravno obliko, ki jo je predvidel in si jo želel sveti Escrivá. Glas o ustanoviteljevi svetosti, ki se je širil še za časa njegovega življenja, se je po njegovi smrti še bolj razširil po vsej zemeljski obli, o čemer pričajo številna pričevanja o duhovnih in materialnih uslugah, ki jih pripisujejo njegovemu posredovanju; med njimi je tudi nekaj ozdravljenj, ki jih medicinsko ni mogoče pojasniti. Z vseh petih celin je bilo poslanih veliko pisem, med njimi so bila pisma več kot 69 kardinalov in okoli 1300 škofov - kar pomeni več kot tretjino vseh škofov na svetu -, v katerih so papeža prosili, naj začne postopek za beatifikacijo in kanonizacijo mons. Escrivája. Kongregacija za zadeve svetnikov je 30. januarja 1981 podala nihil obstat za začetek postopka, Janez Pavel II. pa ga je potrdil 5. februarja 1981.
Med leti 1981 in 1986 sta v Rimu in Madridu istočasno tekla dva postopka proučevanja življenja in kreposti mons. Escrivája. Izhajajoč iz rezultatov obeh postopkov in po proučitvi pozitivnih mnenj zbora teoloških svetnikov ter komisije kardinalov in škofov, članov Kongregacije za zadeve svetnikov, je sveti oče 9. aprila 1990 razglasil junaštvo kreposti mons. Escrivája, ki je tako dobil naziv častitljivi. 6. julija 1991 je
papež ukazal razglasiti odlok, ki določa čudežni značaj ozdravljenja, ki se je zgodilo po posredovanju častitljivega Jožefmarija Escrivája. S tem je bila podana pravna podlaga za razglasitev za blaženega. Ustanovitelj Opus Dei je bil razglašen za blaženega v Rimu 17. maja 1992, na
svečani slovesnosti, ki jo je na Trgu svetega Petra vodil sveti oče, Janez Pavel II. Od 21. maja 1992 telo svetega Jožefmarija počiva v oltarju prelatske cerkve Svete Marije miru, na centralnem sedežu prelature Opus Dei. Neprestano ga spremljajo molitve in zahvale številnih ljudi z vsega sveta, ki so se približali Bogu, ker so jih pritegnili zgled in nauki ustanovitelja Opus Dei ter čaščenje vseh, ki prosijo za njegovo posredovanje. Potem ko je bil 20. decembra 2001 s strani Kongregacije za zadeve svetnikov potrjen odlok o čudežu, ki ga pripisujejo njegovemu posredovanju, in ko so se 26. februarja 2002 na konsistoriju o tem izrekli kardinali, nadškofi in škofi, je sveti oče Janez Pavel II. 6. oktobra 2002 razglasil Jožefmarija Escrivája za svetnika.
Med njegovimi objavljenimi deli je poleg pravne teološke študije La Abadesa de las Huelgas mogoče najti duhovno literaturo, ki je bila prevedena v številne jezike: Pot, Santo Rosario (Sveti rožni venec), es Cristo que pasa (Jezus gre mimo), Amigos de Dios (Božji prijatelji), Via Crucis (Križev pot), Amar a la Iglesia (Ljubiti Cerkev), Surco (Brazda) in Forja (Kovačnica); zadnjih pet je bilo objavljenih po njegovi smrti. Nekaj razgovorov svetega Jožefmarija z novinarji je objavljenih v knjigi Conversaciones con Mons. Escrivá de Balaguer (Pogovori z mons. Escrivájem de Balaguerjem).
Vir
Vir 2
Opus Dei
Vigilij - škof
Atributi: mladosten obraz (vedno brez brade), lovorov venec, škofovska obleka, leseni cokli.
Imena: Vigilij, Vigilija, Stojan, Stojko, Stojana
Bil je tretji znani tridentinski škof. Velja za zavetnika škofije, ker je ozemlje te škofije pokristjanil. Dokler je bil Trident (Trento) v oglejskem patriarhatu, smo tudi na Slovenskem god sv. Vigilija pozorno obhajali, ker se je ohranilo izročilo, da je bil posvečen v Ogleju. Pomembnejši vzrok, da se ga spominjamo, pa je v tem, da je svetnik v časteh na Zahodu in Vzhodu.
Po rodu je bil Rimljan. Rodil naj bi se kmalu po letu 350. Ko je doraščal, je milanski škof sv. Ambrož presajal najprikupnejše vzhodne običaje na latinska tla. To je bil verjetno tudi vzrok, da so Vigilija poslali v sloveče atenske šole, ki sta jih pred njim obiskovala velika Kapadočana sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški. Po vrnitvi v domovino ga je sv. Ambrož poslal za škofa v Trident, da bi zatrl poganstvo v samotnih alpskih dolinah. To je bilo takrat še tako močno, da je tvegalo svoj zadnji oboroženi upor zoper cesarja Teodeozija, ki je z državnim zakonom prepovedal pogansko bogočastje. Ob reki Frigidu (v Vipavski dolini) pa je Teodozij strl njihov odpor.
Izročilo pravi, da se je Vigilij naselil v Tridentu skupaj z materjo in dvema bratoma, kjer je še zelo mlad postal škof. Ohranjen je še spis sv. Ambroža z navodili Vigiliju za to težavno pastirstvo. Mladi škof se je lotil apostolskega delovanja s pogumom in z modrostjo. S prepričevalno besedo in z zgledom svetega življenja je dosegel, da so se srca poganov odprla evangeliju. Da bi mogel vse kandidate za krst poučiti v evangeliju, mu je milanski škof Ambrož poslal tri sodelavce, ki so bili doma na Vzhodu. Delovali so med pogani v neki alpski dolini. Ko je neka spreobrnjena poganska družina pod njihovim vplivom odklonila žrtev za poganski obred, so pogani podrli novo cerkev, napravili grmado in vanjo vrgli trupla teh treh Grkov, ki so jih prej po trpinčenju pobili.
Škof Vigilij je odnesel svete ostanke mučencev v Trident. Rimske oblasti so prijele poganske krivce in jih hotele ostro kaznovati. Vigilij pa je posredoval pri cesarju, da je bila poganom kazen odpuščena. Pogani so potem radi sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki o tem poročata; prvo novemu škofu v Milanu, Simplicijanu, drugo sv. Janezu Krizostomu v Carigrad. Del relikvij teh
mučencev je Vigilij poslal v Milano, Raveno in Carigrad, del pa jih je ohranil v Tridentu. Ko so leta 1966 tem relikvijam dali novo umetniško
žaro, je čestital Tridentu tudi carigrajski patriarh Atenagora in se spominjal krščanske edinosti v delu za božje kraljestvo.
Vigilij je umrl okoli leta 405 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.
Ime: Vigilij izhaja iz latinske besede "vigil" in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki "stoji na straži".
Vir