26. januar
Ksenofont (Ksenija), redovnik
Tit - škof
Atributi: obraz obdan z žarki, rušeči poganski tempelj
Imena: Tit, Tito, Titoslav; Titina, Titka, Titomirka, ...
Tit se je rodil kot pogan. Ob Pavlu se je prvič pojavil na potovanju na apostolski koncil v Jeruzalemu. Na nekem poznejšem potovanju ga je Tit pustil na grškem otoku Kreti, da bi tam delal. Kasneje je tam postal škof. Na slikah je Tit upodobljen z obrazom obdanim z žarki, v ozadju pa je včasih poganski tempelj, ki se ruši.
Goduje 26. januarja.
Vir
Pavla Rimska - vdova
Zavetnica vdov
Atributi: nosi podobne atribute kot sveti Hieronim: Vulgato in križ. Upodabljajo jo kot romarico, včasih z ruto na glavi, tudi pri pisanju knjige. Bolj znani upodobitvi sta: Vkrcavanje sv. Pavle v Ostiji in Spreobrnjenje. Upodobljena je tudi skupaj s hčerko Evstohijo in sv. Hieronimom.
»Plemenitega rodu, še bolj plemenita v svetosti« (sveti Hieronim)Sveta Pavla Rimska, vdovaDruga polovica 4. stoletja, čas, v katerem je v Rimu živela Pavla, je prinesel kristjanom svobodo, s tem pa mnoge pravice in ugodnosti, o katerih se jim prej ni niti sanjalo. Hitro so se navadili nanje, tako da so herojski časi in preizkušnje prve Cerkve počasi tonili v pozabo. Obstajala je nevarnost, da krščanstvo postane preveč posvetno in zgubi svoj duhovni naboj. Proti temu so se borile nekatere pobožne žene plemenitega rodu; med njimi je bila najbolj zavzeta prav Pavla s svojo prijateljico Marcelo. Potem ko je po petnajstih letih srečnega zakona ovdovela, je sklenila, da se popolnoma posveti Bogu in dobrodelnosti. V svoji palači je zbrala okoli sebe skupino žena, da so živele v strogi askezi, molitvi, meditaciji, obenem pa skrbele za uboge. Njihov spremljevalec in neke vrste duhovni voditelj je bil sveti Hieronim. Po smrti papeža Damaza je Rim zapustil in odšel v Palestino, da se tam v samoti posveti prevajanju Svetega pisma v latinščino. Sveta Pavla se mu je skupaj s hčerko Evstohijo kmalu pridružila. Nekaj časa je preživela v egiptovskih puščavah, nato pa se naselila v Betlehemu. Tu je zgradila najprej ženski, nato pa še moški samostan ter romarsko zavetišče in vse sama
vzdrževala. Že v Rimu se je iz ljubezni do Svetega pisma naučila hebrejščine; v Sveti deželi pa je svetega Hieronima v svoji gorečnosti in vnemi neprestano opominjala in priganjala k delu. Po dvajsetih letih življenja v Palestini, med delom in molitvijo, pa tudi preizkušnjami, jo je Bog po daljši bolezni, staro 56 let, poklical k sebi.
Ime: orig. lat. paulus: »majhen, majhne postave«
Rodila se je 5. maja 347 v Rimu.
Umrla je 26. januarja 404 v Betlehemu, pokopali so jo v cerkvi nad votlino Jezusovega rojstva.
Družina: rodila se je v plemiški družini, bila potomka slovečih Grakhov in Scipionov; s petnajstimi leti se je poročila s Toksocijem in rodila pet otrok.
Zavetnica: vdov
Upodobitve: nosi podobne atribute kot sveti Hieronim: Vulgato in križ. Upodabljajo jo kot romarico, včasih z ruto na glavi, tudi pri pisanju knjige. Bolj znani upodobitvi sta: Vkrcavanje sv. Pavle v Ostiji in Spreobrnjenje.
Upodobljena je tudi skupaj s hčerko Evstohijo in sv. Hieronimom.
Goduje: 26. januarja
»Zbogom, Pavla! Tako ti kliče, podprt s tvojimi molitvami, utrujen in star on, ki te je tako globoko občudoval. Sedaj, ko so te tvoja vera in dobra dela združila s Kristusom, boš imela še večjo moč, da dosežeš, karkoli boš prosila … Postavil sem ti spomenik, ki bo trajnejši od brona in,
ki ga čas ne bo uničil. V skalo tvojega groba sem vrezal nagrobni napis, o Pavla, in temu sedaj pridružujem te strani; da bo vedel, kdorkoli jih bo že našel, da tu počiva tvoje telo in se te Betlehem s spoštljivostjo spominja.«
(pogrebni nagovor svetega Hieronima)
Vir
Timotej - škof, mučenec
Atributi: kij, kamni,
Imena: Tim, Time, Timej, Timen, Timo, Timotei, Timoteo, Timoti, Timy; Tima, Time, Timoteja
»Moj dragi in zvesti sin v Gospodu« (1 Kor 4,17): - »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timoteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom zvedel, kako je z vami: Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi se tako iskreno zavzemal za
vaše zadeve... Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Flp 2, 19-22). Tako govori apostol Pavel o svojem najdražjem učencu Timoteju. Izmed štirinajstih Pavlovih pisem samo tri ne omenjajo Timoteja, v vseh drugih ima apostol narodov zanj kakšno prisrčno besedo, pohvalo, pozdrav. Dve pismi pa je pisal njemu samemu in vanju tako rekoč izlil svoje očetovsko srce.
Timotej je bil sin pogana in Judinje iz Listre v Mali Aziji. Mati in stara mati sta ga od detinskih let učili spoznavati Sveto pismo stare zaveze.
Na svojem prvem misijonskem potovanju je Pavel spreobrnil vse tri: staro mater, mater in sina Timoteja. Na drugo misijonska potovanje pa je apostol že vzel Timoteja s sabo in ga poslal pozneje v Solun, da bi tam vernike utrdil v veri, kar je Timotej izvrstno opravil. Na tretjem potovanju ga je Pavel poslal iz Efeza v Korint.
V Jeruzalemu so Judje Pavla prijeli in bi ga bili umorili, da ga ni rešil rimski stotnik, ki ga je potem poslal v Cezarejo, kjer je Pavel ostal več ko dve leti v ječi. Pavel se je tedaj pritožil na cesarja kot rimski državljan. Poslali so ga v Rim. Tam je bil apostol spet dve leti v ječi. Timotej svojega učitelja tudi v ujetništvu ni zapustil. Iz Rima je poslal Pavel Timoteja v Filipe. Pozneje, rešen rimske ječe, ga je v Efezu, glavnem mestu Male Azije, posvetil leta 65 za škofa. Ko je bil Pavel drugič v rimski ječi, ga je zvesti učenec spet obiskal in ostal pri njem do njegove mučeniške smrti leta 67.
Timotej je bil rahlega zdravja, toda v slabotnem telesu je bivala pogumna duša. Skupaj s svojim velikim učiteljem je v službi evangelija prehodil skoraj ves takrat znani svet in potem do smrti vodil škofijo v Efezu.
Goduje 26. januarja.
Vir
Robert, Alberik in Štefan, ustanovitelji cistercijancev
Atributi: belo cistercijansko redovniško oblačilo
Imena: Robert, Bob, Rob, Robertino, Roberto, Robi, Robin; Roberta; Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe,
Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija
To so bili možje, ki so s svojo pogumno dejavnostjo, z odporom proti vsemu mehkužnemu in zgolj povprečnemu v redovnem življenju tedanje dobe, zlasti pa z zasidranostjo v nadnaravnem svetu prenovili benediktinski red in so pri tem ustvarili novo obliko redovnega življenja - cistercijanski red, ki ima sedaj na naših tleh samostan v Stični.Začetnik reda je Robert iz Molesmeja, rojen okoli leta 1028 v francoski Šampanji. S petnajstimi leti je stopil v benediktinski red. Kot samostanski predstojnik ali preprost menih je v svojem življenju pripadal petim ali šestim
različnim samostanskim družinam. Večkrat je želel prenoviti redovno življenje in pri tem doživel marsikatero razočaranje. Leta 1075 je ustanovil samostan Molesme. Samostan je imel veliko poklicev, okoliški plemiči pa so mu podarili bogata posestva. V oskrbo je dobil tudi več cerkva in župnij. Polagoma pa se je začela samostanska disciplina rahljati. Pojavila sta se dva tabora. Nasproti močni skupini, ki ni bila
navdušena nad natančnim izpolnjevanjem pravil sv. Benedikta, je stala skupina redovnikov s priorjem Alberikom in subpriorjem Štefanom Hardingom ob soglasju opata Roberta. Ti trije idealni redovniki niso mogli izvesti samostanske reforme, zato so sklenili ustanoviti popolnoma nov samostan, kjer bi vsa pravila res lahko natančno spolnjevali. Lyonski škof jim je dovolil, da so ustanovili nov samostan Citeaux (lat. Cistertium), ki je stal kakšnih 20 km južno od Dijona. Redovno življenje so v njem začeli Robert, Alberik in Štefan s še devetnajstimi redovniki 21. marca 1098. Papež je Robertu pozneje ukazal, naj se vrne nazaj v samostan Molesmeju, drugim pa je dal na voljo, da se vrnejo ali da ostanejo v novem samostanu. Robert je papeža ubogal in z njim se jih je le nekaj vrnilo, večina je ostala v novem samostanu. Robert se je trudil, da bi bilo življenje menihov v Molesme čim bolj popolno. Tam je tudi umrl. V samostanu Citeaux je bil izvoljen za opata Alberik. Da bi opat novi opatiji zagotovil miren in uspešen razvoj, se je obrnil na papeža Pashala in ta je leta 1100 vzel samostan v svoje varstvo. Verjetno je že Alberik vpeljal novo redovno obleko za cistercijane, namreč bel ali siv habit s črnim škapulirjem. Umrl je leta 1109. Po njegovi smrti je postal opat dotedanji prior Štefan Harding, Anglež po rodu. Pravi obstoj samostana je bil zagotovljen, toda ni imel poklicev. Leta 1112 je mladi Bernard z okrog 30 sorodniki in plemiškimi prijatelji potrkal na samostanska vrata. Njegov zgled in zgovornost sta kot magnet privlačila vedno nove poklice. V nekaj desetletjih je bilo v Evropi že nad tristo močnih samostanskih družin. Opat Štefan je umrl leta 1134. Vsi trije, Robert, Alberik in Štefan so s svetniško vztrajnostjo in odločnostjo kljub mnogim težavam pripomogli k ustanovitvi cistercijanskega reda. Bili so med seboj tesno povezani, zato cistercijani vse tri častijo na isti dan.
Vir