24. oktober
Rafael - škof
Senoh - menih
Tadej (Dejan) - škof
Anton Marija Klaret - duhovni pisatelj, redovni ustanovitelj, škof
Imena: Anton, Antal, Ante, Anto, Antonij, Antonin, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonin, Tonko, Nino, Antonija, Antonia, Antica, Antoneta, Antonja, Antonina, Tona, Tončka, Tonija, Tončica, Tonja, Tonina, Tonka, Nina, ...
Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje
očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan. Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval. Bog ga je ves čas podpiral s čudeži in z izrednimi sposobnostmi, zato pa je po drugi strani doživljal veliko nasprotovanja, obrekovanja in sovraštva, tako da se nekajkrat znajde celo v smrtni nevarnosti. Kraljica Izabela II. ga je izbrala za svojega spovednika in svetovalca. Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Bil je največja osebnost Cerkve v Španiji in najbolj bran religiozni pisatelj v svojem času, mistik, asket; po njem je Bog storil veliko
čudežev, ozdravljal je bolne. Imel je dar prerokovanja in videnja.
»Preprosto ne morem razumeti, kako da duhovniki, ki verujejo v iste resnice kot jaz (in v katere bi morali verovati mi vsi), ne oznanjajo in ne poučujejo ljudi o tem, kako se rešiti pred padcem v pekel.«
»Sedaj pa opazujte … nasprotje med razkošnimi oblačili mnogih žensk ter obleko in okrasjem, ki ju je nosil Jezus … Povejte mi, kakšno zvezo imajo njihovi špičasti čevlji z Jezusovimi golimi stopali? Prstani na njihovih rokah z žeblji, ki so prebodli njegove? Pričeska po zadnji modi z njegovo trnovo krono? Naličeni obrazi z njegovim, pokritim z modricami? Globoko dekoltirana ramena z njegovimi, progasto pobarvanimi s krvjo? Ah, je pa zato usodna podobnost med tako posvetno žensko in Judežem, ki je, nahujskan od hudiča, izdal našega Gospoda! Mislim, da bomo ob njeni smrti slišali našega Gospoda spraševati: »Čigava je ta podoba?« Odgovor pa bo: »Hudičeva.« Nato bo rekel: »Njo, ki je sledila hudičevi modi, prepustite torej njemu, Bogu pa tiste, ki so posnemali Jezusove in Marijine čednosti.« (primera iz njegove pridige)
»Če ljudje ne bodo imeli dobrih knjig, bodo brali slabe. Knjige so hrana za dušo; kakor se telo krepi z zdravo hrano, zastrupljena pa mu
škodi, tako je tudi z branjem in dušo …«
»S križem sem živel in na križu želim umreti. Upam pa, da se bom snel s križa, vendar ne z lastnimi rokami, pač pa po rokah drugih, potem ko bom dokončal svojo daritev.«
»Ne čudite se, da s takim navdušenjem govorim o Mariji, zakaj milosti, ki mi jih je naklonila, so velike.«
»Če mi bodo vzeli mitro, bom skakal od veselja.« (Izjava, ko ga kraljica pokliče k sebi)
»Kristusova ljubezen nas spodbuja in priganja, da tečemo in letimo kot na krilih svete gorečnosti. Kdor res ljubi, ljubi Boga in bližnjega … Kdor nima gorečnosti, je to znamenje, da je v njegovem srcu ugasnila ljubezen … Samemu sebi pravim: Sin brezmadežnega Marijinega srca je človek, ki plamti v ljubezni in sežge vse, kar je minljivo; ki uspešno želi in si z vsemi močmi prizadeva vse ljudi vneti z ognjem Božje ljubezni.«
Sveti Anton Marija Klaret, škof in ustanovitelj klaretincev, goduje 24. oktobra
Vir
Armela - dekla
Imena: Armela, Armeli, Armelka, Armelica, ...
Armela je bila najstarejša hči kmečkih staršev iz Bretanije. Starši so ji že od mladih nog vcepljali ljubezen do Kristusa, rada je imela samoto, tam molila in premišljevala zlasti Kristusovo trpljenje. Da bi se izognila možitvi, je z dvajsetimi leti odšla služit za varuško v bližnje mesto. Tu je lahko nemoteno molila, hodila v cerkev; Gospod ji je med drugimi darovi naklonil tudi dar videnj in posebnega spoznanja, obenem pa jo tudi preizkušal v duhovni samoti. Ko je ta popustila, je Armela več mesecev bolehala za mrzlico, dotlej dobra gospodinja pa jo je začela kljub bolezni priganjati k težaškemu delu. Po petih letih preizkušenj je zapustila to hišo in vstopila v uršulinski samostan za kuhinjsko deklo. Vendar je kmalu spoznala, da to ni zanjo, saj ima raje trdo delo in zaničevanje. Zato se je vrnila v prejšnjo službo in predano opravljala gospodinjska dela do smrti 24. oktobra 1671.
Dobra tri leta pred smrtjo ji nakloni Bog čudovito milost. Sama sebe je videla prebivati v najsvetejšem Jezusovem srcu v veliki ljubezni in
častitljivosti. Zveličarjevo srce je bilo na videz tako veliko in prostrano, da bi bilo v njem prostora za tisoče svetov. Vrata v to srce pa so bila zelo majhna in tesna, da je le malokdo mogel skozi. Vsa začudena vpraša: »O ljubezen moja! Kako to, da je tvoje srce tako veliko in prostorno, vrata vanj pa tako majhna in ozka?« Gospod ji da spoznati, da v njegovo srce ne more nihče drug kakor samo majhni, goli in posamezni ljudje. Mali so tisti, ki se zaradi Jezusa ponižujejo; goli so tisti, ki so svoje srce odtrgali od želje po posvetnih dobrinah in komodnosti; posamezniki pa so tisti, ki so se odpovedali ljubezni do katerekoli ustvarjene stvari, saj te prava ljubezen združuje z ljubečim srcem.
Svoji prijateljici v uršulinskem samostanu je Armela ustno razodela, ta pa kasneje zapisala posebno »ogledalo vsakdanjega pobožnega
življenja«. Nekaj njenih misli:
»Če hočeš vedeti,« reče nekega dne prijateljici Jovani, »s kakšnim srcem sem opravljala svoja dela, bi morala najprej vprašati Ljubezen samo, zakaj po velikem božjem usmiljenju nisem znala drugega kot samo ljubiti. Vse moje hrepenenje, vsi moji nameni, vse moje vaje in vsa moja dela so merila na ljubezen. Ljubiti sem hotela svojega Boga in se v tej ljubezni čedalje bolj in bolj vžigati …«
»Jezus me je naučil poslušanja, ko mi je rekel: 'Moja hči, dokler me boš gledala, to je: vpričo mene hodila, me boš ljubila; dokler me boš gledala, mi boš služila; dokler me boš gledala, me boš poslušala; če pa me ne boš gledala, me tudi slišala ne boš več.«
»Če zjutraj z malo iskrico zanetim velik ogenj, rečem: 'O ljubezen moja, če bi vsaka duša smela s teboj prav tako storiti, kako hitro bi se vžgala ljubezen do tebe!'«
»Opazujoč, kako se drevesa dajo šibiti in pripogibati in veliko morje nikoli ne prestopi svojih bregov, kličem: 'O moj Bog! Zakaj vendar nisem še jaz tako voljna in pripravljena, da bi se dala voditi vsakemu majanju in navdihovanju Svetega Duha; daj mi, prosim, da nikoli ne bom prestopila meja tvoje svete volje.«
»Ribe, ki plavajo po vodi in se v njej veselijo, me uče, naj se tudi jaz tako pogreznem v božjo ljubezen in se v njej razveseljujem.«
»Moj počitek ni bil nikjer drugje kot v naročju božje ljubezni; na njenih svetih prsih sem spala kakor dete v materinem naročju.«
Vir