24. januar
Janez Grove, mučenec
Frančišek Saleški - škof, cerkveni učitelj
Zavetnik salezijank, katoliškega tiska, pisateljev, Ženeve, Annecyja, Chamberyja
Atributi: s trnjem ovito srce
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Živel je v letih od 1567 do 1622. Bil je škof in cerkveni učitelj, ki je poleg drugega lepega napisal čudovito navodilo za pobožno, toda »človeško« sveto življenje, FILOTEJO, za katero velja: Vzemi in beri!
Mati je svojemu prvorojencu že kmalu vcepila v srce strah pred grehom. Večkrat mu je govorila: »Sinček moj, ti veš, kako te imam rada, pa bi te rajši videla v grobu kakor v grehu.« Oče, grof, pa je sanjal, kako bo njegov prvorojenec postal slava saleškega rodu. Zato ga je poslal na
vseučilišče v Pariz, da bi se učil državnega prava. Mladi visokošolec je vsak dan obiskoval sveto Rešnje telo, vsak teden prejemal obhajilo (vsakdanje obhajilo takrat še ni bilo v navadi). Tu pa ga je začela mučiti strahotna skušnjava, da bo pogubljen. Vidno je hiral od duševnih muk. Tedaj se je obrnil ko Mariji in jo z nadzemeljskim junaštvom prosil, naj mu izprosi milost, da bo vsaj v življenju iz vsega srca ljubil Boga, če ga bo moral po smrti večno sovražiti. Skušnjava je odnehala in mir se mu je vrnil v srce.
Ko se je Frančišek vrnil iz Pariza kot doktor prava, ga je že čakala senatorska čast in bogata, pa tudi blaga nevesta. Oboje je odklonil in postal duhovnik, stolni prošt, ki je po nedopovedljivih naporih pripeljal nazaj v naročje Cerkve nad sedemdeset tisoč kalvincev. Z dvaintridesetimi leti je že postal ženevski škof. S pomočjo sv. Frančiške Šantalske je ustanovil red Marijinega obiskanja. Njegov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Frančišek je z živo in pisano besedo duhovno vodil sv. Frančiško in očetovsko skrbel za mlado ustanovo, ki je ob njegovi smrti imela že trinajst samostanov.
Sv. Frančišek je bil izredno blag. Nekega odvetnika, ki ga je celo uro obsipal z najhujšimi žalitvami, je ves čas mirno poslušal, naposled mu je pa rekel: »Gospod, tudi če mi eno oko izderete, vas bom z drugim še vedno lepo pogledal.«
Goduje 24. januarja.
Vir
Felicijan, škof in mučenec
Imena: Felicijan, Feliks, Srečko, Srečo, Sretan, Sretomir, Sreto, Felicia, Felicijana, Felicija, ...Foligno, mesto v italijanski pokrajini Umbriji, je do danes ohranilo izročilo, da je bil njegov prvi škof današnji svetnik, čigar relikvije imajo v velikih časteh. Najbrž pa je imel škofovski sedež v
bližnjem manjšem kraju, danes imenovanem Profiamma, Rimljani pa so mu rekli Forum Flaminii. Po nekih podatkih naj bi bil Felicijan otrok krščanskih staršev. Vsa okolica je bila tedaj še po veliki večini poganska. Zato so starši otroka poslali v Rim, da ga tam vzgoje v dobri krščanski družini. Papež Elevterij mu je ponudil službo klerika v rimski cerkveni občini, Felicijan pa je želel oznanjati evangelij rojakom. Posvečen je bil v duhovnika in se vrnil v svoje kraje. Po desetletjih truda in naporov je seme božje besede obrodilo obilne sadove; najboljše je bilo občestvo vernikov v Forumu Flaminii, najmočnejše v Folignu. Papež Viktor (189-199) ga je posvetil za škofa in ga poslal nazaj v Umbrijo. Zgodba o njegovem mučeništvu (njegova »passio«) je bila zapisana šele ob prehodu iz 6. v 7. stoletje in velja za dosti pristno, saj se opira na starejše zgodovinske podatke, ki so neoporečni. Ko je bilo Felicijanu 94 let in je bil 56 let škof, je nastopil cesar Decij (249-251), ki je hotel obnoviti pogansko vero, krščansko pa iztrebiti. Biriči so Felicijana tako pretepli, da je komaj še ostal pri življenju. Tedaj je prišlo povelje, naj ga pripeljejo v Rim, kjer bo usmrčen. Toda Felicijan Rima ni videl. Že blizu Foligna ga je Jezus poklical k sebi, da spolni obljubo: Kjer sem jaz, tam je tudi moj služabnik (Jn 12, 26). Ko je Bog vzel k sebi Felicijanovo dušo, posvečeno po dolgem svetniškem življenju in mučeništvu, so kristjani iz Foligna njegovo truplo pokopali na njivi blizu Cezarjevega mostu pri mestu. Odtod ima to mesto neko pravico, da si ga lasti za svojega svetnika. Felicijan je s svojo priprošnjo pri Bogu pogosto izpričal pomoč vsakomur, ki se mu je priporočal.Del svetnikovih svetinj je že leta 965 dobilo mesto Meinden na Vestfalskem, druge hrani mesto Metz v Franciji. K nam je moglo priti češčenje sv. Felicijana neposredno iz Italije, kjer so naši romarji počastili njegov grob, verjetnejša pa je pot iz Nemčije do nas. Nekdaj so Slovenci radi dajali otrokom ime Felicijan. Od tod izvira tudi marsikatero rodbinsko ime (Felicijan, Belcijan in podobni priimki).
Vir