23. december
Ivo - škof
Imena: Ivo, Ivan, Ivanko, Ivanček, Ive, Vane, Vanče, Vanko, Ivana, Iva, ...
Ivo se je rodil okoli leta 1040 pri Beauvaisu v Franciji. Leta 1090 je bil imenovan za škofa v Chartresu. Najprej je zašel v težave, ko je obsodil razmerje med Filipom I. in Bertrado Anzujsko, ki sta bila oba poročena. Čez dve leti so ga prijeli in ga zaprli, a so ga oprostili šele čez dve leti. Vedno se je trudil posredovati med papežem in kraljem. Pri rimskih odposlancih je postal nepriljubljen, ker jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, papeževim uradnikom pa je očital simonijo, kupovanje uradniških položajev. Njegov pomen je velik zaradi spisov o cerkvenem pravu.
Ohranjena so tudi številna pisma in besedila, ki so pomemben dokument o njegovem škofovanju.
Sveti Ivo goduje 23. decembra.
Vir
Janez Kentski - profesor, zavetnik Poljske
Atributi: duhovniška oblačila, križ, monštranca
Imena: Kancij
Imenujejo ga »ponos poljskega naroda« in »očeta domovine«. Rodil se je v začetku 14. stoletja v mestecu Kenty (lat. Cantius) blizu Krakova. Kot dušni pastir je moral opustiti službo in se posvetiti profesuri na krakovskem vseučilišču, ker se mu je ta zdela važnejša. V njej se je zelo odlikoval. Kot profesor je skrbel tudi za dušni in telesni blagor svojih študentov. Delal je dobro, kjer je mogel, tako med mestnimi reveži kakor med študenti. Sproti je razdajal denar, obleko, obutev. Primerilo se je celo, da je na poti domov sezul čevlje in jih dal siromaku, sam pa je spustil plašč niže in tako zakril bose noge.
Živel je zelo asketsko. Skoraj zmeraj se je postil in pokoril. S tem je hotel predvsem zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe. Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se tem bolje vživel v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. V Rim je romal kar štirikrat, zmerom peš, da bi počastil številne mučence, zlasti še apostolska prvaka Petra in Pavla.
Nekoč so ga na romanju ujeli roparji in mu pobrali ves denar. »Ali imaš še kaj? Če nam ne daš, te ubijemo!« so mu grozili. »Ničesar več nimam,« jim je zatrdil svetnik. Roparji so odšli. Ko si je opomogel od prvega strahu, se je spomnil, da si je iz previdnosti všil v obleko nekaj zlatnikov. Zabolelo ga je, da roparjem ni povedal vse resnice. Stekel je za njimi in klical: »Hoj, počakajte, počakajte!« In ko jih je dohitel, je padel pred njimi na kolena in priznal, da se je zlagal in da zasluži božjo jezo. Ponudil jim je v obleko všite cekine. Roparje je Janezova preprosta odkritost tako ganila, da so se sami vrgli pred njim na kolena, mu vrnili denar in ga prosili odpuščanja.
Malo pred smrtjo je vse svoje premoženje razdelil revežem. Umrl je 24. decembra 1473 in je pokopan v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Goduje 23. decembra.
Vir