23. oktober
Severin Kölnski - mučenec
Roman - škof
Janez Kapistran - duhovnik (1386-1456)
Tisti, ki so poklicani h Gospodovi mizi, naj se odlikujejo po vzorni lepoti hvalevrednega in nravnega življenja ter zavržejo vsako umazano govorjenje ali nečistost. Kot sol zemlje naj zase in za druge živijo pošteno in kot luč sveta naj svetijo drugim z jasno razsodnostjo. Zavedajo naj se, da je najvišji učenik Jezus Kristus govoril ne le o apostolih in učencih, ampak tudi o vseh naslednikih, duhovnikih in klerikih, ko je rekel: "Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo." (Iz razprave sv. Janeza Kapistrana, duhovnika, O vzoru klerikov)
Iz Frančiškovih redov je izšlo veliko pomembnih in vplivnih osebnosti. Eden med večjimi in pomembnejšimi je gotovo tudi sveti Janez Kapistran, ki je bil potujoči pridigar, mirovni posrednik, spovednik, redovni prenovitelj, imenovan tudi "apostol Evrope".
Janez se je rodil 24. junija 1386 v majhnem kraju Capestrano (od tod je njegovo ime, ki so ga že sodobniki izgovarjali Kapistran) v Abruzzih, vzhodno od mesta L'Aquila. Njegov oče Anton je bil bogat baron, ki se je tam naselil kot vojak in se poročil z domačinko. Janez je že kot mladenič ostal brez očeta. Toda nadarjeni fant se je v svetu dobro znašel. V Perugii je študiral pravo in pri šestindvajsetih letih postal župan svojega mesta. V poznejših mestnih prepirih so ga odstranili s položaja in ga vrgli v ječo. Med težkim ujetništvom je doživel osebno spreobrnjenje. V ječi je sanjal, da ga sveti Frančišek kliče in vabi v svoj red. Odkupil se je iz ujetništva, dosegel spravo s sovražniki svoje rodbine, ki so mu prej pobili štiri brate in požgali dve hiši. 4. oktobra 1416 je sprejel redovno obleko. Težko se je odločil za samostan, ko pa se je oklenil novega življenja, se ni več oziral nazaj.
Leta 1417 je napravil obljube in papež Martin V. mu je že leta 1418 dovolil prejeti mašniško posvečenje. Imenoval ga je za inkvizitorja zoper krivoverske voditelje po Italiji. Kapistran je to poslanstvo opravljal brez nasilja. Ljudi je nagovarjal z besedo ljubezni in predvsem s svojim zgledom spokornosti.
Janez je kmalu postal prijatelj ljudskega misijonarja Bernarda Sienskega. Šest let starejšega redovnega brata je spremljal na njegovih misijonskih popotovanjih, ko pa je prejel mašniško posvečenje, je tudi sam postal potujoči pridigar. Bernard Sienski je skupaj z Janezom Kapistranom skrbel za razširjanje Frančiškovega reda po Italiji.
Kakor k Bernardu so tudi k Janezu prihajale cele množice ljudi, ko je pridigal. Kamorkoli je prišel, povsod so ga slovesno sprejeli in ga pospremili v mesta. Ko je govoril Janez Kapistran, so bile tudi največje cerkve premajhne. Množice so vrele k njemu, ker ga je spremljal sloves velikega čudodelnika in Božjega glasnika. Papež je bil navdušen nad govorniškimi sposobnostmi tega Frančiškovega brata in nad karizmo, s katero je izpolnjeval svoje poslanstvo. Zato ga je večkrat postavil za svojega legata (odposlanca). Deloval je v Avstriji in na Moravskem, na
Češkem in v Nemčiji, na Poljskem in Nizozemskem. Živel je v času reform Frančiškovih redov in prizadeval si je, da bi bratje oblikovali način
življenja, ki bi bil čim bližji duhu svetega Frančiška.
Celih štirideset let je pridigal vsak dan, privoščil si ni skoraj nič počitka. S svojimi besedami s prižnice je posegal tudi v politiko in pripomogel, da so se pomirili sprti vladarji in vojskujoča se mesta. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali napad Turkov na Srednjo Evropo, je Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za obrambo krščanskega sveta. Ko so vsi poveljniki obupavali, je Kapistran po notranjem navdihu vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja. S križem v roki je spodbujal vojake k napadu na Turke.
Umrl je zaradi kužne bolezni 23. oktobra 1456 v Iloku na Hrvaškem. Njegovi posmrtni ostanki so se izgubili. Papež Aleksander VIII. ga je leta 1690 razglasil za svetnika (za blaženega je bil razglašen že leta 1622).
Sveti Janez se je pred smrtjo z vsemi močmi zavzemal, da bi bil za svetnika razglašen njegov prijatelj Bernard Sienski. To se je zgodilo leta 1450.
Klasična upodobitev Janeza Kapistrana je tista, ki kaže svetnika z zastavo s križem. Eden najbolj znanih primerov je slika Bartolomea Vivarinija, ki je nastala leta 1459, štiri leta po Janezovi smrti. Razstavljena je v Louvru v Parizu. Veliki pridigar na upodobitvah pogosto drži v rokah monštranco s hostijo, včasih pa je na njej tudi znamenje IHS. Pogosto so ga upodabljali zlasti v baroku, po razglasitvi za svetnika. Tako je npr. prikazan z razpelom in zastavo s križem, poleg njega pa Paskal Baylonski, delo Johannesa Singa, v straubinški cerkvi iz 18. stoletja.
Vir
Vir2
Janez Bono - puščavnik
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Njegovo ime se pojavlja tudi v obliki Žanbono ali Zambono. Velja za ustanovitelja reda puščavnikov, ki so se imenovali po njem. Rodil se je leta 1168 v Mantovi v Italiji. O njem obstaja več življenjepisov. Po njihovih pričevanjih naj bi se njegov oče imenoval Janez, mati pa Bona. Sin je povzel obe imeni. Oče mu je umrl pri petnajstih letih, Janez je nato preživljal burno mladost. Do štiridesetega leta je opravljal neke vrste poklic dvornega norčka (pavliha). Mati se je zaradi sinovega življenja žalostila in nenehno molila za njegovo spreobrnjenje.
Do preobrata je prišlo leta 1208. Takrat je hudo zbolel. Napravil je zaobljubo, da se bo, če ozdravi, umaknil iz posvetnega življenja in začel delati pokoro kot puščavnik blizu Forlija. Predal se je življenju molitve in odpovedi. Ko se je po nekaj letih razširil glas o njegovem svetem
življenju, se je okoli njega zbrala skupina puščavnikov. Nekateri so govorili, da je bil med njimi, okoli leta 1209, tudi sv. Frančišek Asiški. Toda to poročilo je brez zgodovinske podlage.
Število puščavnikov je naraščalo in okoli leta 1217 je Janez Bono organiziral Red puščavnikov. Škof v Cesenni mu je dovolil, da je začel blizu njihovega bivališča zidati cerkev, posvečeno Devici Mariji. V začetku so puščavniki živeli življenje, podobno puščavnikom v prvih stoletjih. Toda 4. lateranski cerkveni zbor je naročil, naj vsi redovniki sprejmejo pravila kakšnega reda, ki ga je odobrila cerkvena oblast. Janezova skupnost je tedaj sprejela pravila sv. Avguština in njim prilagodila tudi redovno obleko.
Glas o Janezovi svetosti se je razširil po vsej deželi, zato so ga leta 1225 naprosili, naj reši spor med mestoma Raveno in Cervio. To nalogo je dobro opravil. Število menihov se je kar naprej večalo, zato je Janez ustanovil nove samostane v Bertinoru, Mantovi, Parmi, Ferrari. Še v času njegovega življenja je število naraslo na 26. Janez Bono je tedaj postal vrhovni predstojnik reda, pozneje pa se je odpovedal tej časti.
Čeprav se je moral od časa do časa pojavljati v javnosti, je vztrajal še naprej v življenju pokore in odpovedi. Že za življenja je storil veliko
čudežev, veliko pa tudi po smrti, kar je razvidno iz listin za njegovo beatifikacijo.
Oktobra 1249 je čutil, da se mu približuje smrt. Umaknil se je v samostan sv. Neže v Mantovi, kjer je kmalu umrl. Pokopan je bil v tamkajšnji cerkvici. Čez dve leti so našli njegovo truplo nestrohnjeno in so ga nato pokopali v marmornati grob.
Postopek za kanonizacijo so začeli dve leti po smrti, toda za blaženega ga je potrdil šele čez dvesto let papež Sikst IV.
Vir