23.september
Marta - mučenka
Lin - papež
Pij iz Pietrelcine - redovnik, spovednik, mistik
V prvih stoletjih krščanstva, preden se je v Cerkvi uveljavila t. i. praksa »kanonizacije«, t. j. uradnega postopka, s katerim nekoga spoznajo in razglasijo za svetnika, so bili verniki tisti, ki so »odločali« o tem, koga postaviti na oltar in ga častiti. Pravzaprav je podobno še danes in veliki svetniki današnjega časa to ljudsko čutenje lepo potrjujejo. Med njimi je prav gotovo tudi »sveti pater«, h kateremu so se že za življenja stekale množice romarjev, da bi bile deležne njegove pomoči, zlasti pri zakramentu svete spovedi. Pater Pij se je rodil 25. februarja 1887 v kraju Pietrelcina v italijanski pokrajini Benevento. Pri krstu so mu dali ime Frančišek, ko pa je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij in mu dodal vzdevek »iz Pietrelcine«, po svojem rojstnem kraju. Odraščal je v revni družini, saj je njegov oče moral kar dvakrat za zaslužkom v Ameriko. Po končanem bogoslovnem študiju in redovniški vzgoji je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Zaradi slabega zdravja so ga predstojniki poslali v samostan San Giovanni Rotondo blizu jadranske obale, kjer je preživel skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja. Tu je leta 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme - znamenja Kristusovih ran - na rokah, nogah in prsih. Rane je moral pokrivati, prav tako pa kar dve leti ni smel javno maševati. Bil je deležen mnogih sumničenj, obtožb in obrekovanja, celo preganjanja. Sam ni dal nase nič, želel je le, da bi ljudje, ki so trumoma prihajali k njemu, nosili v sebi vero in voljo po spreobrnjenju. Za lajšanje telesnih bolečin je v kraju ustanovil najsodobnejšo bolnišnico, duše pa je zdravil v svoji spovednici. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel tudi dar branja v dušah, s katerim je lahko pomagal spovedancem. Umrl je leta 1968, za svetnika pa je bil razglašen leta 2002.
»Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.«
»Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.«
»Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše.«
»Molite, molite, molite. Molitev je ključ do božjih zakladov, je bojno in zmagovito orožje v boju zoper dobro in zoper zlo. Česa ne more molitev v češčenju, spokornosti, prošnji, zahvaljevanju? Rožni venec je orožje, s katerim premagamo demona in dosežemo milost … Je povzetek naše vere, opora našega upanja, razcvet naše ljubezni.«
»Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.«
»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«
»Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo, da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.«
Pater Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik in mistik, goduje 23. septembra
Molitev sv. patra Pija po obhajilu
Ostani z menoj, Gospod, saj je potrebno, da si vedno navzoč in te ne pozabim. Veš, kako zlahka te zapustim.
Ostani z menoj, Gospod, ker sem slaboten in potrebujem tvojo moč, da ne bom tako pogosto padel.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moje življenje in brez tebe postanem mlačen.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moja luč in sem brez tebe v temi.
Ostani z menoj, Gospod, in mi pokaži svojo voljo.
Ostani z menoj, Gospod, da bom slišal tvoj glas in hodil za teboj.
Ostani z menoj, Gospod, da si te bom želel močno ljubiti in vedno biti v tvoji družbi.
Ostani z menoj, Gospod, ker se mrači in se dan končuje, življenje mineva, bliža se smrt, sodba in večnost.
Obnoviti moram svoje moči, da se ne bom ustavil na poti, zato te potrebujem. Pozno je, prihaja smrt. Strah me je teme, skušnjav, suhote, križa, skrbi. O, kako te potrebujem, moj Jezus, v tej noči izgnanstva.
Ostani z menoj, Gospod, v življenju in vseh njegovih nevarnostih, potrebujem te.
Naj te prepoznam, kot so te prepoznali tvoji učenci pri lomljenju kruha. Naj bo evharistično obhajilo luč, ki odžene temo, moč, ki me podpira, edino veselje mojega srca.
Ostani z menoj, Gospod; ob uri svoje smrti hočem ostani združen s teboj, če ne po obhajilu, pa vsaj po milosti in ljubezni.
Ostani z menoj, Gospod; ne prosim za božjo tolažbo, ker si je ne zaslužim, marveč za dar tvoje navzočnosti, da, zanj te prosim!
Ostani z menoj, Gospod, saj iščem le tebe. Tvojo ljubezen, tvojo milost, tvojo voljo, tvoje srce, tvojega Duha, ker te ljubim in ne iščem nagrade, marveč le to, da bi ljubil bolj in bolj.
S trdno ljubeznijo te ljubim z vsem svojim srcem tu na zemlji in te bom v polnosti ljubil vso večnost.
Amen.
Vir
Tekla - mučenka
Imena: Tekla, ...
Tekla je bila v prvih krščanskih časih znana in češčena svetnica. Rodila se je okrog leta 30 po Kristusu v Mali Aziji, nekako takrat, ko je Gospod javno nastopil. Bila je nadarjena in zelo izobražena. Mlado so starši zaročili z uglednim, lepim in bogatim Tamirom. Tedaj pa je na svojih misijonskih potih prišel v Ikonij, kjer je bila Tekla doma, apostol Pavel z Barnabom. Legenda pravi, da je stanoval v hiši prav blizu Teklinega rojstnega doma pri spreobrnjenem poganu Oneziforju.
Tako je Tekla apostola Pavla sama slišala; še več pa so ji povedale prijateljice, ki so hodile apostola poslušat. Spoznala je krščanstvo. Globoko ji je segel v dušo Pavlov nauk o devištvu. Sklenila je ostati devica, začela na razne načine mrtvičiti svoje telo in se odtegovati ženinu. Slednjič je njemu in staršem razodela, da je kristjanka in da hoče ostati devica.
Ko so Pavla vrgli v ječo, je z darovi pridobila ječarja, da ji je dovolil obiskovati apostola. V ječi jo je Pavel krstil. Ker ni privolila v možitev, jo je
oče izročil sodniku, naj jo s strahovanjem pripravi do drugih misli. Sodnik jo je vrnil staršem. Ko so Pavla izpustili iz ječe, je Tekla hitela za njim. Ženin je poslal za njo svoje hlapce in ti so jo privedli domov. Oče jo je zatožil, da je kristjanka. Obsodili so jo, da bo živa sežgana. Ogenj se je ni dotaknil. Spet je šla za Pavlom. V sirski Antiohiji so jo obsodili na smrt, vendar je bila čudežno rešena iz najrazličnejših smrtnih muk.
Sodnik jo je končno oprostil in Tekla se je naselila v samoti ob južni obali Male Azije, si postavila kočo iz protja in ila in tam živela do smrti. Umrla je stara 90 let. Kljub temu da je umrla naravne smrti, ji je zaradi prestanih mučenj papež Benedikt XIV. slovesno potrdil častni naslov
mučenke. Njen velik častilec je bil sv. Ambrož in jo je v svojih spisih dajal za zgled Bogu posvečenim devicam.
Goduje 23. septembra.
Vir