23. januar
Janez Aleksandrijski (Usmiljeni), aleksandrijski patriarh
Atributi: dolga brada, dragocena odejaImena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, ...»Ko Janez, patriarh v Aleksandriji, neke noči bedi in moli, zagleda čudovito dekle s krono iz oljčnih vejic na glavi. Janez se začudi in jo vpraša, kdo je. Ta odgovori: 'Jaz sem Usmiljenje, ki je nagnilo Božjega Sina, da se je spustil z nebes na zemljo; vzemi me za nevesto in dobro se ti bo godilo.' Svetnik razume, da oljka pomeni usmiljenje. Od tega dne dalje postane tako dober, da so ga vsi imenovali 'usmiljeni'.« S tem videnjem začenja Jakob de Varagine v svoji Zlati legendi opis življenja svetega Janeza Usmiljenega. O njegovi usmiljenosti je krožilo nešteto zgodb in pričevanj o
čudežih in čeprav ne moremo ugotoviti, kaj je res in kaj ne, ostaja dejstvo, da je vse, kar je imel, razdal revežem in tako zanje skrbel. Vemo, da se je rodil v bogati družini na Cipru okoli leta 550. Na očetovo željo se je poročil, vendar so mu otroci še mladi umrli, za njimi pa tudi žena. V tem je Janez videl božje znamenje, da se poslej ves posveti Bogu. Potrebnim je razdal svoje bogastvo in jim pomagal, kolikor je mogel. Po nemirih v Aleksandriji je okoli leta 606 prevzel sedež patriarha in si prizadeval urediti razmere v Cerkvi. S svojo dobrotljivostjo, ljubeznijo in
požrtvovalnostjo je preproste ljudi pridobival za Kristusa. Ni lajšal samo telesne revščine, pač pa se je trudil odpravljati tudi duhovno. Zidal je sirotišnice, domove za revne matere, bolnišnice ter cerkve. Leta 619 ali 620 je izčrpan umrl v rojstnem kraju Amathonte na Cipru.Dva dogodka iz njegovega življenja:Potem ko je prevzel službo patriarha, je sklical svoje služabnike in jim naročil: »Pojdite po mestu in naredite seznam vseh mojih gospodov. Nikogar ne izpustite.« Ker niso razumeli, kaj želi, jim je pojasnil: »Tem, ki jih vi imate za reveže, pravim jaz moji gospodje in jim pomagam, zato, ker nam samo oni lahko pomagajo in nam nekega dne odprejo vrata nebeškega kraljestva.« Čez 7000 so jih zapisali in za vse je Janez očetovsko poskrbel.V mestu je bil imeniten mož, ki pa je v sebi kuhal jezo in zamero do nekega someščana. Janez si je dolgo časa prizadeval, da bi ju spravil, a je bilo vse zaman. Nekega dne pa povabi tega moža k sebi, češ da ima zanj imeniten opravek. Ko pride, ga povabi v hišno kapelo k maši. Maša lepo teče, pri molitvi očenaša pa škof in služabnik, ki je stregel (po vnaprejšnjem dogovoru), utihneta pri besedah: 'Odpusti nam ...', tako da jih mož sam glasno izgovori. Takrat se Janez obrne k njemu in mu reče: »Pomisli, kaj si v tem svetem trenutku izrekel: 'Odpusti, kakor jaz odpuščam.'« Trdovratneža to pretrese, pade na kolena in prosi: »Gospod, kar hočeš, storim,« in se spravi s svojim nasprotnikom. Sveti Janez Usmiljeni, aleksandrijski patriarh, goduje 23. (ali 30.) januarja
Vir
Henrik Suzo - duhovnik
Imena: Henrik, Hari, Henko, Henri, Hencek, Hinko, Rik, Riki, Henrika, Ikica, Rika, ...
Henrik Suzo se je rodil 21. marca 1295 ob Bodenskem jezeru kot sin viteza von Berga. Pri trinajstih letih je vstopil v dominikanski red in po petih letih doživel prvo videnje. Do štiridesetega leta je živel v najstrožjem samopremagovanju - na prsi si je izžgal ime Jezusa Kristusa, nosil
železne verige, se bičal in se odpovedoval hrani, pijači in spanju. Od leta 1335 je deloval kot dušni pastir v dominikanskih samostanih. Imel pa je tudi veliko sovražnikov, nazadnje pa so ga premestili v Ulm, kjer je 25. januarja 1366 umrl. Upodobitve ga kažejo v dominikanski obleki, vedno pa ga spremljata monogram Jezusovega imena in venec iz vrtnic kot simbol za ljubezen, polno bolečin. Včasih je upodobljen s psom, ki ima v gobcu ruto ali lilijo.
Goduje 23. januarja.
Vir
Ildefonz, nadškof
Sveti Ildefonz, vneti Marijin častilec in zagovornik njenega devištva, se je rodil okoli leta 607 v plemiški družini v Španiji. Starši so računali, da bo dosegel kariero v državniški službi, sam pa se je že zgodaj odločil, da postane redovnik. V samostanu sv. Kozma in Damijana v Toledu si je prizadeval za vestno izpolnjevanje pravil in krepostno življenje. Kmalu je postal opat, po smrti strica Evgenija pa so ga izvolili za nadškofa v Toledu. Z govori, pismi in spisi je skušal čim več ljudi pripeljati h Kristusu, nikoli vsiljivo ali nestrpno. Umrl je leta 667 v Toledu.
Življenjepisci poudarjajo, kako zelo je častil poseben Marijin praznik 18. decembra, to je veselo pričakovanje Jezusovega rojstva (iz tega se je razvila navada, da v adventu »Marijo nosijo«). Tako se je v zadnjih letih njegovega življenja zgodilo, da je na večer pred omenjenim praznikom v procesiji vstopil v stolnico, da bi z duhovniki opravil slovesne večernice. Stolnico je v trenutku napolnila nebeška svetloba, na škofovskem
sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetnicami. Marija je povabila Ildefonza, da se ji približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo, na ramena pa mu položila nov, bel plašč, ki naj ga nosi drugega dne ob njenem prazniku.
»In zdaj prihajam k tebi, edina Devica in božja Mati. Predte padam, ti edino svetišče učlovečenega mojega Boga. Pred teboj se ponižujem, ti edina Mati mojega Gospoda. Tebe prosim, ti edina dekla svojega Sina, da dosežeš, da bodo moja grešna dela izbrisana; da me ukažeš očistiti hudobije mojih del; da storiš, da bom ljubil slavo tvojega devištva; da mi razodeneš množino sladkosti tvojega Sina; da mi daš, da bom oznanjeval in branil čisto vero tvojega Sina. Podeli mi tudi to, da se bom držal Boga in tebe; da bom služil tvojemu Sinu in tebi; da se bom klanjal tvojemu Gospodu in tebi; njemu kot svojemu Stvarniku, tebi kot porodnici mojega Stvarnika; njemu kot Bogu, tebi kot božji Materi; njemu kot mojemu Odrešeniku, tebi kot srednici mojega odrešenja … Jaz sem zato tvoj služabnik, ker je tvoj Sin moj Gospod. Ti si zato moja Gospa, ker si dekla mojega Gospoda … Prosim te, o sveta Devica, da bom imel Jezusa od onega Duha, od katerega si ti rodila Jezusa. Po onem Duhu naj sprejme moja duša Jezusa, po katerem je spočelo tvoje telo istega Jezusa. Oni Duh naj da meni spoznati Jezusa, ki je tebi dal, da si ga spoznala in rodila. V onem Duhu naj ponižen vzvišeno govorim o Jezusu, v katerem ti priznavaš, da si dekla Gospodova, želeč, da se ti zgodi po angelovi besedi. V onem Duhu naj ljubim Jezusa, v katerem ga ti moliš kot svojega Gospoda, gledaš kot svojega Sina. Tako resnično naj se bojim tega Jezusa, kakor resnično je bil on, čeprav Bog, pokoren svojim staršem.«
Sveti Ildefonz, nadškof v Toledu, goduje 23. januarja
Vir