21. oktober
Asterij - mučenec
Hilarion - opat
Imena: Hilarion, Hilarij, Hilariona, ...
Ko je prišel sv. Hieronim leta 386 v Jeruzalem, so se še spominjali moža, ki je presadil meniško obliko življenja iz njegove prvotne dežele Egipta v Palestino in Sirijo. Ta mož je bil sv. Hilarion. Okrog njegove človeške in svetniške podobe pa se je spletlo toliko legend, da je danes
težko ločiti zgodovinsko trdne podatke od legendarnih poročil.
Ko se je rodil v kraju Tabatha pri Gazi, je bil sv. Anton, utemeljitelj starega egiptovskega meništva, v najlepših letih. Hilarionovi starši so bili pogani. Sina so že v zgodnjih letih poslali v Aleksandrijo študirat retoriko. Tu je prišel v stik s krščanstvom in kmalu tudi z Antonom. Bilo mu je največ petnajst let, ko je dobil od velikega meniškega očeta redovno obleko, še prej pa se je seveda dal krstiti. Vendar ni dolgo zdržal v Antonovi družbi. Preveč ljudi se je začelo zbirati okoli njega, Hilarion pa si je želel samote.
Bratom in revežem je razdal bogato dediščino in se odpravil v puščavo pri Majumi.
Dvaindvajset let je živel kot spokornik. Ljudje so naposled le prišli toliko v stik z njim, da je glas o njem prodrl po vsej Palestini. Tako se mu je primerilo kakor že toliko drugim pred njim in za njim: ljudje so hodili k njemu kot k svetovalcu in čudodelniku in legenda ve povedati o
številnih ozdravljenjih. V želji po miru in samoti je zapustil Palestino. V Egipt je prišel na prvo obletnico smrti sv. Antona; od tam je šel v predmestje Aleksandrije, kjer je v času cesarja Julijana Odpadnika imel hude težave z državno oblastjo.
Prek Sicilije in Epidaurusa v Dalmaciji je končno prispel na Ciper, kjer je prebil zadnjih pet let življenja. Umrl je leta 371, star 80 let. Njegove zadnje besede so bile: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
Goduje 21. oktobra.
Vir
Uršula in tovarišice - mučenke
Zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, mladine, učiteljic in vzgojiteljic, za dobro poroko in dober zakon, ter bolnih otrok
Atributi: puščice, zastava s križem, palma, krona, ladja
Imena: Urša, Urška
Nedvomno je, da ima legenda o sv. Uršuli, ki izhaja iz 10. stoletja, zgodovinsko jedro. Gre za skupino deklet, ki so dale svoje življenje za svoje krščansko prepričanje ali devištvo, morda tudi oboje, kar je bilo v zgodnjekrščanskih mučeniških zgodbah pogosto. Morda je v zvezi s svetnico napis na južni strani kora v cerkvi sv. Uršule v Kölnu. Napis (iz 4. ali 5. stoletja) ne omenja ne števila devic ne imena njihove voditeljice, marveč samo ugotavlja njihovo mučeniško smrt in obstoj medtem porušene cerkve v čast mučenkam na kraju njihove smrtne obsodbe. Vendar je tudi to pričevanje dragoceno, saj dokazuje, kako daleč nazaj sega cerkveno in ljudsko češčenje svetih mučenk.
Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine razsvetliti zgodovinsko temo okoli sv. Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste ali hčere vojakov znane tebajske legije, ki jih je dal umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali pa je bliže resnici poročilo, da je bila Uršula prednica nekega samostana blizu Kölna in se je ob preseljevanju narodov zatekla s svojimi redovnicami pred bližajočimi se barbari za mestno obzidje. Ob zavzetju mesta je šla rajši v mučeniško smrt kakor v sramoto.
Sv. Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti v 16. stoletju je sv. Angela Merici ustanovila Družbo »uršulink«, ki naj bi se posebej posvečala vzgoji deklet. Za zaščitnico te družbe si je izbrala sv. Uršulo. Naslednice te družbe so današnje uršulinke, redovnice, ki delajo v šolah in v misijonih. Svetnico upodabljajo s puščico v roki, s palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi
tovarišicami, z ladjo poleg sebe.
Goduje 21. oktobra.
Vir