21.junij
Alban - mučenec
Rajmund - škof
Alojzij Gonzaga - redovnik
Zavetnik mladih
Imena: Alojzij, Alojz, Lojze, Loji, Lojzek, Vekoslav
Podoba, ki je včasih visela nad posteljo marsikaterega bogoslovca in duhovnika, predstavlja mladeniča, kako v koretlju kleči pred razpelom. Največkrat ima poleg sebe bič in mrtvaško glavo - znamenji spokornosti. Gre za svetega Alojzija Gonzago iz vojvodske plemiške družine iz Mantove. Že ob rojstvu je njegovo življenje viselo na nitki; šele po zaobljubi k loretski Materi božji je ozdravel. Mati je fantiča vzgajala v pobožnosti in mu privzgojila čut za reveže, oče pa je v njem videl svojega naslednika in ga zato že kot dečka uril v vojaških spretnostih. S sedmimi leti je Alojzij doživel spreobrnjenje »od sveta k Bogu« in veliko molil. V Firencah se je na dvoru izobraževal in še bolj napredoval v duhovnem življenju. Naredil je obljubo čistosti pred Marijo, ta pa mu je od Boga izprosila posebno milost, da ni v življenju občutil nobene skušnjave proti čistosti. Še mladoleten je želel vstopiti v jezuitski red, a ga oče ni pustil; po dolgih in hudih bojih je le dal svojo privolitev, a duhovniškega posvečenja ni dočakal. V letih 1590 in 1591 je v Rimu razsajala kuga. Alojzij je želel pomagati bolnikom. Ko je na cesti pobral zapuščenega bolnika, se je okužil in umrl, star komaj 23 let.
»Ni bolj jasnega znamenja, da je nekdo svetnik in eden izmed zaznamovanih, kot je to, da zapusti lagodno življenje in istočasno izkuša osamelost, trpljenje in preizkušnje.«
»O sveta Marija, moja mati! Tvojemu blagoslovu in v tvoje posebno varstvo, v nedrja tvojega usmiljenja danes, vsak dan in ob uri moje smrti, zaupam svojo dušo in telo. Tebi izročam vse svoje strahove in bolečine, svoje življenje in njegov konec, da bi po tvoji sveti priprošnji in zaslugi, po tvoji volji in volji tvojega Sina vodil in usmerjal vsa svoja dejanja.«
Po prejemu zakramentov za umirajoče ga je prišel pogledat brat provincial. »Brat Alojzij, kaj pa delate?« »Na pot se odpravljamo.« »Na katero pot?« »V nebesa!« In oče provincial je pripomnil okoli stoječim: »Ta govori o smrti, ko da bi šel na izlet v Frascati.«
»… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel … Sicer pa ti zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, v tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza … Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z
Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje.« (iz pisma materi)
Goduje 21. junija
Vir