21. januar
Rastko, škof
Majnrad švicarski - puščavnik
Neža (Agnes, Janja), devica, mučenka
Zavetnica čistosti, devic, vrtnarjev, otrok
Atributi: dolgi lasje
Imena: Neža, Janja, Agnes, Agica, Agneta, Ines, Nesa, Nežka, Nežika, ...
Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija - tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada - a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu
Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin baje sam naznanil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304. Goduje 21. januarja.
Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.
»Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta ... in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih ... Ti so deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre«
(Raz 14,1-4).
Vir
Epifanij Pavijski - škof
Imena: Epifanij, Epifanijo, Epifano, Epifo, ...
Bil je ena izmed najizrazitejših osebnosti ob koncu starega rimskega cesarstva. Rodil se je leta 438 v Pavii. Že zgodaj se je posvetil duhovskemu stanu, vzljubil je Sveto pismo in ga dobro poznal. Ves prosti čas je uporabljal za molitev. Odlikovale so ga številne kreposti. Že kot mlad klerik je imel poseben dar, da je znal s svojo ljubeznivostjo krotiti in pomirjati prepirljivce.
Leta 466 je bil posvečen za škofa v rodnem mestu. Doživel je leto 476, ko so Germani premagali rimskega cesarja. Odoakar, njihov kralj, je zavladal nad Italijo. Pavio je tedaj zasedla sovražna vojska in jo oropala. Za obnovo mesta in pomoč meščanom je Epifanij zastavil ves svoj vpliv pri novem vladarju. Dosegel je spregled davkov za pet let. Kot škof je neutrudno delal za duhovno in časno blaginjo svojih rojakov. Sam se je odrekel ugodju in živel v svojem stanovanju kot najbolj revni v mestu. Ta Rimljan starega plemiškega rodu je povsod z vsemi močmi branil domovino pred nesrečo in neredom.
Toda v boju za domovino je bil najprej predstavnik božjega reda. Epifanij je bil odličen predstavnik Cerkve, ki je bila v razpadajočem antičnem svetu edina sposobna reševati ljudstva za novo edinost v veri in za boljšo prihodnost.
Dve desetletji po zlomu zahodnega rimskega cesarstva so vdrli v Italijo Vzhodni Goti. Epifanij si je tudi tedaj prizadeval za mir. Vzhodnogotski vladar Teodorik je bil tako moder, da je znal visoko ceniti pavijskega škofa Epifanija. Poslal ga je na burgundski dvor, da bi tam dosegel izpustitev šest tisoč jetnikov. Epifanij je to veliko delo dopolnil še s tem, da je za jetnike izprosil od Teodorika zemljo in denar, da so se mogli
preživljati. Leta 497 se je odpravil na svojo zadnjo pot iz Ravene v Pavio. Bolezen pa je bila hitrejša kakor potniški voz. Komaj še živ se je vrnil domov in tu se je spolnilo njegovo življenjsko geslo: »Življenje mi je Kristus in smrt dobiček.«
Njegovi posmrtni ostanki počivajo v stolnici v Hildesheimu v severni Nemčiji. Leta 961 je Othwin, škof iz tega mesta, prišel v Italijo, da bi dobil za svojo cerkev čim več relikvij. Zgodilo se je nekaj, kar se nam zdi čudno in tuje. Nekateri kleriki so v Pavii ponoči vlomili v stolnico in odnesli iz sarkofaga Epifanijeve kosti ter jih izročili škofu Othwinu.
Goduje 21. januarja.
Vir