19. oktober
Izak, Janez in drugi kanadski mučenci
Pavel od Križa - duhovnik
Zavetnik pasijonistov
Imena: Pavel, Pave, Pavl, Pavle, Pavlek, Pavli, Pavlimir, Pavlo, Paolo, Paula, Pavla, Pavlina, ...
Sveti Pavel od Križa se je rodil v Piemontu leta 1694 v družini drobnega trgovca, obubožanega plemiča. Resna in pobožna mati ga je učila ljubezni do molitve in premišljevanja Kristusovega trpljenja. Vedno ga je privlačila samota, tako da je že kot laik začel ustanavljati samostane po pravilu najpopolnejšega uboštva, kar mu je nakopalo hudo nasprotovanje s strani drugih redov. S papeževo podporo pa je vztrajal in ustanovil kongregacijo »Jezusovih ubožcev« ali pasijonistov in pasijonistk. Leta 1727 je postal duhovnik, umrl pa je v Rimu 1775. Bil je eden najboljših pridigarjev svojega časa, najprepričljivejša pridiga pa je bilo njegovo življenje, ki je vseskozi odsevalo njegova mistična načela: človek naj odmre sebi, vsak dan premišlja in se ves potopi v Kristusovo trpljenje. Sebe je hudo pokoril, od drugih pa tako strogega življenja ni zahteval. Samozatajevanja se je učil od Janeza od Križa in Terezije. Z 29 leti je bil deležen najvišje milosti duhovne poroke, zatem pa je prišlo 45 let najgloblje zapuščenosti.
»Zelo koristno in sveto si je predstavljati v duhu Gospodovo trpljenje in razmišljati o njem, zakaj po tej poti dospeš do združitve z Bogom. V tej sveti šoli se namreč učiš modrosti; v njej so se je naučili vsi sveti. Ko bo namreč križ našega ljubljenega Jezusa globlje zasadil korenine v vašem srcu, boste peli: 'Trpeti in ne umreti' ali 'Trpeti ali umreti' in še bolje: 'Niti trpeti niti umreti, ampak popolnoma se spreobrniti k božji volji.'
Ljubezen je namreč krepost, ki nas povezuje z bolečinami ljubljenega in jih dela naše … Bodite torej vztrajni v izvrševanju vseh kreposti, zlasti v posnemanju ljubljenega Jezusa v trpljenju, saj je to vir čiste ljubezni. Tako ravnajte, da bo vsem znano, kako nosite ne samo znotraj, ampak tudi na zunaj podobo Križanega, ki je vzor vse dobrote in prizanesljivosti … Skrijte se torej v križanem Jezusu in ne želite ničesar drugega, kakor da se vsi v vsem spreobrnejo k njegovi volji.
Ko boste resnično vzljubili križanega Kristusa, boste v svetišču svoje notranjosti nenehno obhajali praznik križa; molče vztrajajoč v
potrpežljivosti in ne da bi se zanašali na kakšno stvar. Ker je treba praznike slaviti v veselju, bodo tisti, ki ljubijo Križanega, obhajali praznik
križa v molčečem potrpljenju ter z nasmejanim in vedrim obrazom, tako da bo to ostalo prikrito ljudem in znano samo najvišjemu Dobrotniku. Ker spada k vsakemu prazniku tudi slovesna pojedina, imejte za hrano božjo voljo po zgledu naše križane ljubezni.«
Sveti Pavel od Križa, duhovnik, ustanovitelj pasijonistov, goduje 19. oktobra
Vir
Janez de Brebeuf - misijonar
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Misijonar Janez de Brebeuf je s sedmimi tovariši deloval vzhodno od krajev, kjer je kasneje misijonaril naš Baraga, na ozemlju Huroncev in Irokezov med Ontarijskim in Huronskim jezerom v Kanadi. Leta 1626 je prvič prišel v te kraje in po hudih preizkušnjah in velikih žrtvah mu je uspelo omehčati trdovratne Huronce ter jih navdušiti za Kristusa. Zanje je napisal katekizem, slovar in slovnico v domačem jeziku, natančno je popisal njihove običaje ter verovanje, da je lahko nanje oprl resnice krščanske vere. Skupaj z njimi ga je leta 1649 doletela mučeniška smrt na kolu, ko so sovražni Irokezi pomorili vse pleme in njegove misijonarje.
»Moj Gospod in moj Zveličar, kako naj ti povrnem vse dobrote, s katerimi si me prehitel? Slovesno obljubim, da ne bom nikoli, kolikor je odvisno od mene, zapravil milosti mučeništva, če jo boš kdaj po svojem neskončnem usmiljenju ponudil svojemu nevrednemu služabniku … Poleg tega se zavezujem, da bom smrtni udarec, ko me zadane, sprejel iz tvojih rok z veliko slastjo in veseljem. Za to, moj dragi Jezus, da me prevzame še večje veselje, ti že zdaj darujem svojo kri, svoje telo in življenje, da umrem, če mi podeliš to milost, samo zate, ker si ti umrl zame … Moj Bog, kako me boli, da te še ne poznajo, da se ta barbarska dežela še ni spreobrnila in da greh še ni iztrebljen! Vsekakor, moj Bog, če se zvalijo name vse muke, pa naj so zaradi surovega mučenja še tako hude, ki jih morajo v tej pokrajini pretrpeti ujetniki, jih rad vzamem nase in jih sam pretrpim.«
»Ljubiti morate te Huronce, odkupljene s Kristusovo krvjo, kot svoje brate.
Pri vkrcanju ne smeš nikoli pustiti Indijanca čakati.
S seboj nôsi škatlo za kresilo ali košček prižigalnega stekla, ali pa kar oboje, da boš lahko zanje čez dan zanetil ogenj za kajenje in zvečer, kadar se bo treba utaboriti. S takimi majhnimi uslugami boš osvojil njihova srca.
Poskušaj pojesti tisto malo hrane, ki ti jo ponudijo. Pojej, kolikor lahko, kajti čisto mogoče je, da dolgo ne boš jedel.
Jej ob zori, kajti kadar so na poti, jedo Indijanci samo ob sončnem vzhodu in zahodu.
Pri vkrcavanju in izkrcavanju bodi uren in ne vnašaj vode ali peska v kanu.
Povzročaj Indijancem čim manj skrbi.
Ne sprašuj preveč, kajti molk je zlato.
Prenašaj njihove nepopolnosti in poskušaj biti vedno vedrega obraza.
Vedno nôsi s seboj dva ali tri ducate žepnih nožičkov in nekaj steklenih svetlikajočih se korald, s katerimi boš lahko kupil ribo ali kakšno drugo potrebno stvar za tiste, ki jih boš srečal, da boš lahko pogostil svoje indijanske prijatelje. Že na začetku jim povej, da je to, kar imaš, zato, da boš lahko kupil ribe.
Med prenašanjem transporta vedno tudi ti nekaj nosi.
Ne bodi pretirano vljuden z Indijanci.
Ne začenjaj veslati, razen če nimaš namena veslati ves čas.
Indijanci bodo tudi kasneje ohranili o tebi takšno mišljenje, kakršno si bodo o tebi ustvarili med vožnjo (v čolnu).
Vsakemu Indijancu, ki ga srečaš na poti, kaži veder obraz in pokaži, da si resnično pripravljen sprejeti napore potovanja.«
(Iz navodil misijonarjem, kako naj delujejo med preprostimi Huronci)
Vir