19.september
Teodor Angleški - škof
Januarij - škof, mučenec
Atributi: Škofovska oblačila
Imena: Januarij, Januar
Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v stari in ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Beneventu, severovzhodno od Neaplja. Pod Dioklecijanovim preganjanjem je skrivaj obiskoval po ječah duhovnike in vernike in jih tolažil. Nekoč so ga pri takšnem obisku zasačili, zgrabili in odpeljali pred cesarskega namestnika. Ta ga je hotel zlepa ali zgrda pripraviti, da bi odpadel od Kristusa. Legenda pripoveduje, da ga je obsodil v razbeljeno peč, a plamen se ga ni dotaknil. Ukazal ga je razpeti na natezalnico, da se mu izpahnejo udi, toda svetnik je po kratki molitvi ozdravel. Obsodil ga je med divje zveri v amfiteatru, toda levi, tigri in medvedje so legli k njemu in njegovim tovarišem k nogam kot krotka jagnjeta.
Razkačena poganska množica je zahtevala, naj Januarija pri priči usmrti. Namestnik jim je ustregel in ga dal obglaviti hkrati s tovariši vred. To se je zgodilo leta 304 ali 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, kjer so še danes ostanki antičnega amfiteatra.
Sv. Januarij je znan predvsem po »čudežu sv. Januarija«. Mučenčevo kri hranijo v njemu posvečeni neapeljski stolnici v dveh stekleničkah v valjasti monštranci. Kadar pa denejo ti dve posodici blizu mučenčeve glave, ki jo tudi hranijo v dragoceni skrinjici, tedaj postane kri
tekoča, kar vzkipi in dobi živordečo barvo, kakršno ima živa kri. Ta dogodek se z redkimi izjemami ponavlja trikrat na leto: 1. maja, ko so prenesli mučenčevo truplo; 19. septembra, to je na njegov smrtni dan; in 16. decembra, ko so mučenčevo truplo spet prenesli. Kri ostane nekaj
časa tekoča, nato pa se spet sesede.
»Čudež sv. Januarija« še do danes ni pojasnjen. Opirajo ga na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju svetnika vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh posodicah. Ko so ga pokopali, so posodici dali k njegovi glavi.
Goduje 19. septembra.
Vir
Emilija Marija - redovna ustanoviteljica
Imena: Emilija Marija, Emilija, Emilja, Ema, Emica, Emka, Emil, ..
Njeno polno ime se glasi Emilija Marija Viljemina de Rodat in je po rodu Francozinja. Rodila se je leta 1787 na gradu Druelle, blizu kraja Rodez (Aveyron). Izhajala je iz plemiške rodbine. Do šestnajstega leta jo je vzorno vzgajala babica po materini strani. Pod njenim vodstvom je že brala nabožna dela sv. Frančiška Saleškega in Sveto pismo.
Na praznik sv. Rešnjega telesa leta 1804 je doživela poseben milostni trenutek in se odločila, da se bo posvetila Bogu in revežem. Tedaj je že
živela v mestu Villefranche-de-Rouergue, ker se je babica preselila v tamkajšnji dom za starejše.
Emilija Marija je tedaj potrkala na vrata več samostanov, da bi mogla doseči svoj namen, toda nikjer ni našla takšnih razmer, da bi mogla slediti Gospodu pri vzgoji deklic, za kar se je čutila poklicano.
Kaj storiti? Obrnila se je na duhovnika p. Martyja ter mu razložila svoja notranja doživetja in svojo poklicanost. Duhovnik jo je razumel in jo leta 1815 spodbudil, naj začne delati za potrebne. Zamisel se je začela v zelo skromnih razmerah, a se je vedno bolj uveljavljala. Tako je nastala Družba sester Svete družine.
Sestre so se v začetku posvečale predvsem krščanski vzgoji mladine, toda potrebe so pokazale, da morajo razširiti svoje delo. Tako so začele obiskovati bolnike, voditi dispanzerje, skrbeti za zapornike, za otroke sirote.
Omemba Svete družine v naslovu je pomenila željo, da si bodo vzele za vzor Sveto družino, tudi za vzor molitve. Emilija je bila globoko
prepričana, da šele združitev z Jezusom daje dejanjem pravo vrednost. Zato so sestre živele v klavzuri, da so se lahko v tihoti posvetile poglobljeni molitvi. Zunanje delo zaradi tega ni trpelo.
Leta 1834 pa se jim je pridružila nova veja; imenovale so se šolske sestre, ki pa niso bile dolžne živeti v klavzuri.
Družba sester Svete družine se je širila presenetljivo hitro. Ob smrti ustanoviteljice leta 1852 je štela že blizu štirideset hiš.
Papež Pij XII. je s. Emilijo Marijo leta 1940 razglasil za blaženo, v svetem letu 1950 pa za svetnico.
Goduje pa 19. septembra.
Vir