19.avgust
Tekla - mučenka
Ludvik Toulouški - škof
Pranečaku kralja svetega Ludvika po očetovi strani in svete Elizabete Ogrske po materini strani je bilo svetništvo tako rekoč položeno v zibel. Z vso spoštljivostjo in ponosom je njegova družina gojila spomin na slavna prednika, tako, da je njun zgled že kmalu pritegnil tudi mladega kraljeviča Ludvika v njem zbudil željo, da ju posnema. Rodil se je leta 1274 na dvoru svojega očeta v Provansi, skupaj z bratoma v domači hiši preživljal brezskrbno otroštvo, dokler ni bil njihov oče v vojski zajet in odpeljan v ujetništvo. Aragonski kralj je v zameno zanj zahteval vse tri njegove sinove in večje število plemenitašev. Sedem let so preživeli v ujetništvu v Barceloni; Ludvik je v tem času po bolnišnicah stregel bolnikom in pomagal revežem ter bil reden gost v frančiškanskem samostanu. Tik preden je bil izpuščen iz ujetništva, je prejel tonzuro in nižje redove; s tem se je želel popolnoma posvetiti Bogu. Oče mu je ob vrnitvi domov ponujal tri krone: gospostvo nad pokrajino Anjou, nad Neapljem in Provanso, obenem pa mu tudi že izbral za nevesto majorsko kraljično. Ludvik se je vsemu odpovedal v korist svojemu bratu, sam pa po temeljitem študiju bogoslovja postal duhovnik. Kmalu po posvečenju ga je papež imenoval za škofa v Toulousu, čeprav se je temu upiral, ker je želel uživati mir meniške celice. Gospod je njegovo željo uslišal na svoj način: še mladega, komaj triindvajset let starega, je po trdem delu in bolezni poklical k sebi. Ob njegovi smrti, pravijo, je neki redovni brat videl, kako so angeli spremljali njegovo dušo v nebesa, ter slišal glas: »Tako se zgodi tistemu, ki v čistosti služi Bogu.« Velikokrat ga upodabljajo kot mladega škofa s tremi kronami ob sebi: ena predstavlja njegovo kraljevsko, druga duhovniško, tretja pa nebeško čast.
»Majhno se mi zdi poslopje in kraljestvo mojega očeta, če pomislim na prostrana bivališča v nebesih, pripravljena duši, ki se dviga k temu, kar je nad njo. Jezus je moj delež; če imam Njega, imam vse, če Njega nimam, nimam nič.« (očetu, ko mu ponuja kraljestvo in bogato nevesto)
»Kaj je to? To je soba posvetnega vladarja, ne pa celica revnega meniha. Takoj pospravite to nečimrnost, če želite, da kot brat med brati
prenočim pri vas.« (menihom, ki mu želijo ustreči z imenitno opremljeno sobo)
»Naj me svet tudi pogublja; moje veselje bo, če se znebim bremena, ki je pretežko za moja ramena. Ali ni bolje, da se od njega poslovim, kakor pa da bi pod njem obležal?« (potem, ko se je želel znebiti škofovske službe in živeti v kakšnem samostanu kot menih)
»Končno sem vendarle dokončal nevarno pot in prišel do brega, po katerem sem že dolgo hrepenel. Kmalu bom prišel do uživanja Boga, ki mi ga svet želi vzeti. Kmalu bom rešen težkega bremena, ki ga ne morem več nositi.« (svojim bližnjim, ko čuti, da se mu bliža smrt)
»Vedno sem za Bogom Mariji največ zaupal; ona mi bo tudi ob smrtni uri pomagala.«
Sveti Ludvik iz Toulousa, škof, goduje 19. avgusta
Vir
Janez Eudes - duhovnik
Atributi: Knjiga
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janek, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je največ cerkva sv. Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkva sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla.
Bil je eden izmed velikih preroditeljev verskega življenja v Franciji v 17. stoletju. »Začetnik, učitelj in apostol liturgičnega češčenja najsvetejšega Jezusovega Srca«, kakor ga je imenoval sv. Pij X., se je rodil leta 1601. Oče je bil zdravnik. V družini dolgo ni bilo otrok, zato je mati prvorojenca iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in božji Materi. Janez je dobil potem še tri sestre in dva brata. Iz njegove mladosti vemo le, da sta ga oče in mati skrbno vzgajala, da je rad molil, se pridno učil, pa tudi pri igri je bil z vso dušo. Že kot otrok je kazal znamenja poznejše odločitve. V zunanjem vedenju je bil vse življenje nekoliko neokreten.
Poslali so ga v jezuitski zavod v mesto Caen, kjer je začel humanistični in modroslovni študij. Bil je dober učenec in vnet član Marijanske kongregacije. Ob vstopu v kongregacijo je s krvjo napisal zaobljubo vedne čistosti. Oče je bil sicer namenil sinu kak blesteč svetni poklic, tudi nevesto mu je že izbral, toda Janez si je izbral duhovniškega. V Parizu je vstopil v oratorij (družbo) svetnih duhovnikov po navodilih sv. Filipa Nerija. O božiču 1625 je pel novo mašo. Tako je bil pretresen od sv. daritve, da je dejal: »Vsako jutro bi potreboval tri večnosti: eno za pripravo na sv. mašo, eno za mašo samo, eno za zahvalo.«
Čeprav bolehen, je pozneje misijonaril. Z nekaterimi sodelavci je imel nad sto misijonov, ki so trajali po poldrugi mesec ali še več. S škofovim dovoljenjem je izstopil iz oratorija in ustanovil družbo svetnih duhovnikov »kongregacijo Jezusa in Marije« za semenišča in ljudske misijone. Ustanovil je tudi žensko redovno družbo »kongregacijo Dobrega pastirja« za varstvo deklet. S tema dvema ustanovama si je nakopal nemalo težav, ki so se še povečale zaradi njegovega odkritega, kar sovražnega nastopa proti janzenistom, ki so bili tedaj zelo mogočni in vplivni.
O vprašanjih apostolata je tudi pisal. Njegovi spisi se odlikujejo po preprostosti in srčni toplini. Doživeli so veliko izdaj in bili prevedeni v več jezikov. Njegovo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca pa je izjemen prispevek h krščanski duhovnosti. Umrl je leta 1680 v Caenu. Upodobljen je kot duhovnik s knjigo in Srcem Jezusovim.
Goduje 19. avgusta.
Vir