19. marec
Teofil Korziški - redovnik
Jožef - Jezusov rednik
Atributi: tesarsko orodje
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Deviški mož božje Matere in preblažene Device Marije, pred postavo Jezusov oče. Čeprav mu ni bil oče po telesu, mu je bil oče po srcu in ljubezni.
Evangelij je povzel njegovo svetost v eno samo besedo, ko pravi, da je bil »pravičen«. Cerkev jo je zgostila v petindvajset vzklikov v njegovih litanijah. Njegov praznik je ukazal papež Sikst v 15. stoletju; papež Pij IX. je razglasil Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, papež
Leon XIII. ga je postavil za zgled delavcev, Janez Pavel II. Pa je o njem napisal posebno spodbudno pismo.
Umrl je v Jezusovem in Marijinem naročju, zato je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Mogočni priprošnjik za vse. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje.
Jožef je tisti »modri in zvesti služabnik«, ki ga je Gospod sam postavil nad sveto družino, da bo Jezusovi materi podpora in tolažba,
Zveličarju rednik in vreden pomočnik pri izvrševanju njegovih namenov na zemlji. Tako je zapisal sv. Bernard.
»Po našem prepričanju je zelo koristno, da kliče katoliški svet prav posebno in z velikim zaupanjem poleg preblažene matere Marije tudi njenega prečistega ženina sv. Jožefa na pomoč,« je dejal papež Leon XIII.
Vneto je častila sv. Jožefa in veliko pripomogla, da se je v novem veku njegovo češčenje v Cerkvi tako močno razširilo, sv. Terezija Velika. Govorila je: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog - tako se zdi - moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«
Na Slovenskem je sv. Jožefu posvečenih osemdeset cerkva. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni "Bog naj doda potomstvo".
Goduje 19. marca.
Vir
Sibilina - devica
Imena: Sibilina, Sibila, Sibile, Sibili
Rodila se je leta 1287 v Paviji, mestu nad izlivom reke Ticino v Pad. Oče Humbert in mati Honorija sta imela z njo veliko veselja. Sibilina je bila nadarjen, ljubezniv in ubogljiv otrok. Doma je dobila kar najboljšo versko vzgojo in začetno izobrazbo. Starši so ji kmalu umrli, njuno premoženje pa je propadlo. Toda Sibilina je bila delavna, spretna, zato si je znala pomagati. Ko so ljudje videli pridnost desetletne deklice, se jim je smilila in so ji radi šli na roko. Sibilina je bridko občutila izgubo doma, toda tolažila jo je zavest, da je Bog ni pozabil. Marije se je oklenila kot svoje nebeške matere. Po dveh letih jo je napadla huda bolezen in ji vzela vid.
Oslepela ni mogla več delati in je morala prositi vbogajme. V začetku so ji ljudje radi dajali pomoč, pozneje so jo podili spred vrat in jo
poniževali. Tedaj se je še z večjim zaupanjem obrnila k Mariji. To zaupanje je ni varalo. Zanjo so se zavzele dominikanske tretjerednice. Pri sestrah se je okrepila v veri. Izmolila si je pogum, da bo prenesla strahotno preizkušnjo slepote, ne da bi se omajalo njeno popolno zaupanje v
božjo dobroto. Z lahkoto se je naučila na pamet številne molitvene obrazce, molila s sestrami dnevnice, poslušala misli iz Avguštinovih Samogovorov in premišljevanj sv. Bernarda.
Sestre so jo nekoč nagovarjale, naj se priporoča sv. Dominiku, da ji bo izprosil vid. Več mesecev pred svetnikovim godom je podvojila molitve in se postila, kolikor je bilo sploh mogoče. Toda ni bila uslišana. Svetniku je to celo oponesla. Nato je utihnila in dolgo samo vzdihovala. Sestre, ki so jo opazovale, so strmeč čakale konca. Ko se je Sibilina umirila, je mirno in veselo povedala, da jo je sv. Dominik le uslišal in ji je dal nov vid, boljši, kakor ga zmore telesno oko. Zdaj vidi njena duša, čeprav je oko slepo. Sv. Dominik da jo je prijel za roko in ji razkazal nebeški Jeruzalem, to je neskončno več, kakor je mogoče videti na zemlji. Sestre so jo potem sprejele med tretjerednice, ob dominikanski cerkvi so ji sezidali hišico, odprto proti cerkvi, od koder je mogla dobivati obhajilo.
Dobila je milost zbrane molitve. Zgodbo o Jezusovem trpljenju je znala na pamet in se tako vživela v njeno premišljevanje, da je izgubila
občutek za čas. Ljudje so jo kot rekluzo začeli obiskovati. Nič je ni bolj zabolelo kakor dvom o božji dobroti. Vedno več ljudi se je na njeno besedo vrnilo iz grešnega življenja. Dočakala je 80 let. V Paviji je bilo doma veliko svetnikov, toda nihče si ni pridobil med ljudmi toliko trajne ljubezni kakor Sibilina. Papež Pij IX. je leta 1854 potrdil njeno stoletno češčenje in jo vpisal med blažene.
Goduje 19. marca.
Vir