18. februar
Heladij in Flavijan - škofa
Frančišek Regis - mučenec
Sadot in perzijski mučenci
Imena: Sahdost, Sadot, Sadota
Sadot je nasledil škofa Simona, ki je umrl mučeniske smrti. V nekih sanjah se mu je Simon tudi prikazal in mu povedal, da bo tudi on umorjen. V drugem letu preganjanja kristjanov, je kralj Sapur prijel Sadota, 128 duhovnikov, menihov in redovnic. Zaprli so jih v temnico za pet mesecev in jih trpinčili, da bi se spreobrnili. Ker mučenje ni pomagalo so jetnike 20. februarja 342 obglavili, Sadota pa so odpeljali v mesto Bet Lapat v pokrajini Bet Huzaje, kjer so ga obglavili.
Goduje 18. februarja.
Vir
Simeon Jeruzalemski, škof in mučenec
Imena: Simon, Sime, Simeon; Simona, ....
Bil je drugi jeruzalemski škof, mučenec in bližnji Jezusov sorodnik. Njegov oče je bil Klopaj, ki je bil menda brat sv. Jožefa, njegova mati pa Marija, ki je z božjo Materjo stala pod križem in je bila tudi njena sorodnica. Evangelist Janez pravi: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva, in Marija Magdalena« (Jn 19,25).
Ta Simeon naj bi bil tisti Simon, ki ga omenjajo Nazarečani, ko se spotikajo nad Jezusovim preprostim rodom, rekoč: »Odkod njemu ta modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? Ali niso Jakob, Jožef, Simon in Juda njegovi bratje? In njegove sestre, ali niso vse pri nas?« (Mt 13, 54-56).
Jakob, ki ga tu imenuje evangelij, je bil prvi jeruzalemski škof, ki je tudi prvi med apostoli umrl mučeniške smrti. Po njegovi smrti leta 62 pa je zasedel jeruzalemski škofovski sedež Simon ali Simeon. Za njegovega škofovanja je rimski cesar Neron poslal vojskovodja Vespazijana, da zatre judovski upor. Jeruzalemski kristjani so se tedaj spomnili Jezusovih besed, naj beže v gore, kateri bodo v Judeji, ko bodo videli, da je vojska obkolila Jeruzalem. Res so s škofom Simeonom zbežali v hribe onstran Jordana in se tako rešili.
Ko je cesar Trajan izdal odlok, da naj sicer za kristjani ne stikajo, če pa jih kdo zatoži, naj jih kaznujejo, so Judje zatožili Simeona, da je potomec Davidove rodovine in kristjan. Potem ko so ga več dni strahotno mučili, ga je cesarski namestnik obsodil na križ: »Ker ne nehaš oznanjati Križanega, boš tudi sam umrl kakor on!« Simeon je bil takrat star sto dvajset let. Tako je leta 107 zadnji Gospodov bratranec umrl iste smrti kot njegov božji sorodnik. Goduje 18. februarja.
Nekdo je rekel Jezusu: »Tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in bi radi govorili s teboj.« On pa je rekel temu, ki mu je to povedal: »Kdo je moja mati in moji bratje?« Nato je pokazal na svoje učence in rekel: »To so moja mati in moji bratje« (Mt 12,47-49).
Vir
Janez iz Fiesole - slikar
Zavetnik krščanskih umetnikov, slikarjev.
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Fra Angelico sodi med najpomembnejše slikarje zgodnje renesanse, je začetnik velikih renesančnih oltarnih podob, njegove slike pa kmalu po smrti veljajo za relikvije, saj ga vsi življenjepisci opisujejo kot svetnika; mnogim se zdi njegovo slikarstvo posvečeno in navdihnjeno. Svoj slikarski talent je Gvido že zelo zgodaj odkril in tudi razvijal. Vstopil je v dominikanski samostan v Fiesoli in dobil redovno ime Janez. Tudi na vrhuncu svoje »slave«, ko so vsi občudovali njegova dela, je ostal preprost mož, zelo svetniškega življenja. Izogibal se je vsemu posvetnemu, nenehno je slikal, a vedno samo verske prizore. Bil je zelo priljubljen, nikoli v prepiru s sobrati, z vsemi prijazen. Pripovedujejo, da se nikoli ni dotaknil čopiča, ne da bi prej pomolil, in da ni nikdar naslikal Križanega, ne da bi se bil pri tem topil v solzah. Napis na njegovem grobu med drugim pravi: »Vse, kar sem zaslužil, sem dal tvojim, Kristus, in to je moja edina zasluga. Tako hrani nekaj mojih del zemlja, druga pa so v nebesih.«
Vzdevek: Bolj znan kot »fra Angelico« ali »Beato Angelico« t.j. »angelski blaženi«; tako so ga imenovali zaradi njegove izredne pobožnosti in slikarskega talenta.
Rodil se je okoli leta 1401/02 v Mugellu pri Firencah,
umrl pa 15. februarja 1455 v Rimu.
Družina: Očetu je bilo ime Peter, njega pa so krstili za Gvida. Njegov brat Bartolomej je prav tako vstopil v dominikanski red.
Znana dela: poslikava fiesolskega samostana (Zadnja večerja, Kristusovo Rojstvo, prizori iz Marijinega življenja); samostan sv. Marka v Firencah (Križani in klečeči Dominik, Kristus - romar sprejema dva novinca); dela v papeški palači (kapela papeža Nikolaja V.); Marijino kronanje, Oznanjenje; slike za številne cerkve
Zavetnik: krščanskih umetnikov, slikarjev
Beatifikacija: 3. oktobra 1982
Goduje: 18. februarja
»Ne znam učiti, pridigati ali voditi ljudi; ne znam drugega kot uporabljati svoj dar slikanja v božjo slavo. Pustite me raje, da sem to, kar sem, saj je varneje ubogati kot pa vladati.«
(njegov odgovor papežu, ko ga je želel imenovati za škofa v Firencah)
Vir