17.december
Olimpija - redovna ustanoviteljica, opatinja, dobrodelnica
Olimpija se je rodila leta 368 v plemeniti in zelo bogati carigrajski družini. Še mlada je izgubila starše. Zanjo je skrbela pobožna sorodnica Teodozija. Osemnajstletna se je poročila s carigrajskim mestnim prefektom Nebridijem. Ta je po nekaj mesecih umrl, Olimpija pa je sklenila, da bo svoje vdovstvo posvetila Gospodu. Cesar Teodozij jo je sicer silil v zakon s svojim sorodnikom in ji, ker se ni hotela poročiti, določil skrbnika, ki naj bi jo v to prisilil. Olimpija pa je bila neomajna. Škof Nektarij jo je sprejel med diakonise carigrajske cerkve. Ob cerkvi svete Sofije je sezidala samostan, hišo za diakonise in tam živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih. Za duhovnega voditelja si je izbrala sv. Janeza Krizostoma, ki je prišel v Carigrad za škofa, in mu ostala zvesta tudi v pregnanstvu. Ko so ga namreč leta 404 izgnali iz Carigrada, je morala tudi Olimpija v pregnanstvo v Nikomedijo. Tu si je, žalostna zaradi usode svetniškega škofa in razdorov v Cerkvi, nakopala bolezen in leta 408 umrla. Škof Krizostom ji je iz pregnanstva pisal sedemnajst pisem, v katerih jo je tolažil in jo želel iztrgati iz njene žalosti. Pisma prevevata izjemna prisrčnost in nežna tenkočutnost. Razodevajo veličino dveh duš, ki ju je trpljenje čudovito izčistilo in združilo z Bogom.
»Le enega se je treba bati, Olimpija, le ena nevarnost preži na nas: greh. Vse drugo je prazna bajka: zalezovanja, sovraštva, prevare, obrekovanja, sramotitve, obtožbe, zaplemba imetja, pregnanstvo … Kakršnokoli je vse to, vendarle traja le nekaj časa in mine ter zadene umrljivo telo, čuječe duše pa prav nič ne okvari …
Nič tega, kar se zdaj dogaja, naj te torej ne plaši! Ne prosi pomoči tega ali onega človeka in ne lovi senc - kajti senca je človeška pomoč - marveč neprestano kliči Jezusa, ki ga moliš, naj samo pomigne in v trenutku bo trpljenja konec. Če pa prosiš in konec vendarle ne pride, je pač to božja navada, da stiske ne odpravi na začetku, marveč ko prikipi sila do vrha, ko naraste, ko so sovražniki svojo zlobo skoraj že izčrpali, preobrne vse na mirno plat in pripelje do nepričakovanega uspeha.
Nikar se torej ne vznemirjaj, nikar se ne plaši, marveč vztrajaj in se neprenehoma Bogu za vse zahvaljuj, poveličuj ga, kliči, prosi, moleduj! Če pride tisoč težav in tisoč stisk, če vidiš viharje, nič, nič naj te ne vznemiri! Kajti našega Gospoda nobena težava ne preseneti, četudi dospe nesreča do kraja. On more tudi padle dvigniti, blodeče spraviti na pravo pot, zapeljane poboljšati, grešnike s tisoč grehi obtežene spreobrniti in
opravičiti, mrtve oživiti, ruševinam dati večji sijaj in ostarelo obnoviti.
Bog dopušča hude preizkušnje, ki prihajajo nad te druga za drugo, da bi bila tvoja krona lepša in lepša … Vse, kar si pretrpela, je pajčevina, sence in dim in še manj kakor to v primerjavi s plačilom, ki ga boš za to prejela … Imej pa v mislih nebeške zaklade, ki si jih s tem pridobivaš, dobiček, ki ti ga nihče ne more vzeti, in varno bogastvo. (...)
Misli na svojo ljubezen, široko kakor morje, ki se mogočno razprostira do krajev sveta. Ni samo tvoja hiša odprta vsakemu, kdor pride, marveč povsod, na kopnem in na morju so mnogi uživali tvojo gostoljubnost. Vse to zberi in se veseli in raduj v upanju na vence in nagrade!«
(iz pisem sv. Krizostoma Olimpiji)
Sveta Olimpija, redovna ustanoviteljica, goduje 17. decembra
Vir
Janez de Matha - ustanovitelj trinitarskega reda
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
S tem, ko so starši s svojo plemenito krščansko vzgojo, zlasti pa s sočutnostjo in radodarnostjo do revežev in jetnikov v Janezu že v najnežnejših letih vzbudili čut za zapostavljene in kakorkoli po krivici trpeče, so že začrtali sinovo življenjsko pot. Po študiju in treznem premisleku se je Janez dal posvetiti v duhovnika in s še nekaj somišljeniki sprva prebival v samoti v kraju, imenovanem Jelenji studenec. Tu so zasnovali načrt za red, ki naj bi odkupoval krščanske sužnje. Redovno vodilo je Janez predložil papežu Inocencu III., ki je red, potem ko se je v ta namen postil, molil in imel celo čudežno videnje, potrdil. Dobil je ime Red presvete Trojice za reševanje jetnikov ali »trinitinci« in se hitro razširil po vsej Franciji, Španiji, Italiji, Nemčiji, Portugalski, Angliji in drugih deželah. Delovali so po bolnišnicah, ječah in na križarskih pohodih, njihova glavna skrb pa je bila osvobajanje jetnikov po vsem svetu. Pri tem so doživljali čudovite uspehe, pa tudi mnogo nasprotovanja, veliko težav in žrtev. Do konca 18. stoletja so tako odkupili okoli 900.000 krščanskih sužnjev in zanje poskrbeli. Več kot 7000 trinitincev pa je dalo za reševanje teh sužnjev svoje življenje, večina jih je kot zamenjava ostala v sužnosti.
Ime: Ime Janez je pogosto tudi pri svetnikih, izhaja pa iz latinskega imena Jo(h)annes (podobno tudi v grščini oz. hebrejščini) s pomenom »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 23. junija 1160 v Fauconu v Franciji,
umrl pa 17. decembra 1213 v Rimu v Italiji.
Družina: Njegov oče je bil baron Efrem, mati pa grofica Marta, oba iz mogočnih in uglednih, a tudi globoko vernih družin.
Zavetnik: Čeprav nima kakšnega posebnega »patronata«, ga lahko prav zaradi njegovega boja za osvoboditev sužnjev in jetnikov po muslimanskih deželah štejemo za zavetnika sužnjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v belem habitu (meniški obleki) z velikim rdeče-modrim križem na prsih. Najpogosteje so ob njem upodobljeni sužnji ali jetniki; običajno drži v rokah raztrgane verige (kot osvoboditelj jetnikov in sužnjev).
Legenda: Med povzdigovanjem na svoji novi maši je imel prikazen. Videl je angela v podobi mladeniča, oblečenega v svetlobelo obleko z rdečemodrim križem na prsih, ob njegovi desni in levi strani pa sužnja, vkovana v težke verige. Eden se je zdel kot kristjan, drugi pa kot poganski maver. Milo sta se ozirala nanj, proseč, da ju reši težke sužnosti. Videnje je bilo napoved njegovega kasnejšega poslanstva.
Beatifikacija: Sloves njegove svetosti je bil ob smrti tako velik, da je sam papež Inocenc III. počastil njegovo truplo kot truplo svetnika in se udeležil pogreba. Kasneje sta njegovo češčenje potrdila papež Aleksander VII. in Inocenc XII. leta 1665 in 1694.
Sodobniki: sv. Dominik, sv. Frančišek Asiški, papež Inocenc III., sv. Feliks Valois.
Sveti Janez de Matha, ustanovitelj trinitarskega reda goduje 17. decembra, prej 8. februarja.
Vir
Lazar iz Betanije
Zavetnik mesarjev, grobarjev, gobavih, domov za gobave, beračev
Atributi: čoln
Imena: Lazar, Laza, Lazo, Laze, Lazarija, Lazarka, ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je ena cerkev sv. Lazarja (na pokopališču), podružnica župnije sv. Štefana v Postojni.
Jezus se je pogosto mudil v hiši Lazarja in njegovih sester Marije in Marte v Betaniji. Evangelist Janez nam je edini ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obuditvi od mrtvih. To se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o Kristusovem božjem poslanstvu. Zato so Jezusovi nasprotniki, predvsem veliki zbor in farizeji sklenili, da ga spravijo s poti. Pa tudi Lazar jim je bil napoti, saj je bil premočna priča Jezusovega mesijanstva. Ljudje so prihajali v njegovo hišo, in ko so ga videli živega in zdravega, so začeli verovati v Jezusa.
Žal nimamo poročil, kaj se je po Jezusovi smrti zgodilo z Lazarjem in njegovima sestrama. Prav verjetno je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji gotovo znesli tudi nad njenimi prebivalci ter jih preganjali, da so se morali umakniti. Od tod dalje nam pomaga samo legenda. Ta pripoveduje, da so brat in sestri zapustili deželo ter se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso. Lazar je postal škof v Marseillu. Ker tudi ta legenda sloni na virih visokega srednjega veka, je Lazarja iz Betanije verjetno zamenjala z istoimenskim škofom iz Aixa.
Za kristjane je obuditev Lazarja eno najbolj tolažilnih poroštev, da se tudi za nas temna vrata smrti samo navidezno za zmerom zapro. V evangeliju je ob tem dogodku čudovito prikazana Jezusova človeška stran: Lazarja ni obudil v življenje samo zato, da bi se po njegovi smrti poveličal božji Sin, kakor pravi evangelist, marveč mu je bilo resnično hudo, »in se je v duhu raztožil«. Jezus je bil nad Lazarjevo smrtjo in nad žalostjo obeh sester notranje tako ganjen, da se je na zunaj opazilo.
V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga imenujejo Lazarjev. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevi obuditvi. Če je Lazar umrl zaradi gobavosti, je upravičeno ime redovnih družb in bolnišnic za gobavce, ki so si ga izbrale za svojega zaščitnika. Lazar je tudi patron grobarjev.
Goduje 17. decembra.
Vir