17.april
Inocenc - škof
Simon Barsabejski - škof
Robert - opat
Imena: Robert, Bob, Rob, Robertino, Roberto, Robi, Robin; Roberta
Robert je izšel iz gosposkega doma v Alverniji (Francija), rojen okoli leta 1001. Njegov stric je bil škof v Clermontu, verjetno pa je bil v sorodu s sv. Odilonom iz Clunyja, ki mu je bil zgled bogoljubne vneme. Robert je želel svoje življenje posvetiti Bogu; videl pa je, da se tedanje redovne družbe ne prilegajo njegovemu značaju. Nekaj upanja je imel, da bo lastne zamisli mogel uveljaviti pri regularnih kanonikih (avguštincih) v mestu Brioudu. Tam je bil leta 1026 posvečen v mašnika. Postal je zakladničar, sezidal novo zavetišče za ubožce, tujce in sirote, vendar se mu je ustanova zdela premalo »božja«.
Napotil se je v Italijo, obiskal Monte Cassino, kamor je že prodrlo reformno clunyjsko gibanje; ogledal si je še več drugih novih redovnih hiš in si iz pridobljenih skušenj zamislil novo redovno družbo, ki naj bi ustrezala časovnim potrebam. Dva viteza sta z njim soglašala in leta 1034 so se v gozdu blizu Briouda oprijeli puščavniškega življenja. Središče samotnih celic je bila skromna kapela, pokrita s slamo: Bog je ta poskus spremljal z vidnim blagoslovom, zakaj Robertova ustanova je začela rasti in je zbrala polagoma toliko redovniških kandidatov, da so se v zahodni Franciji iz nje razvile tri slavne opatije Fontevrault, Tiron in Savigny.
Osrednje vodstvo Robertove meniške ustanove je bilo v opatiji Božja hiša. S svojimi nasveti ji je botroval škof Rencone, ki je spremljal vse Robertove poskuse in mu pomagal prilagoditi benediktinska pravila. Daroval jim je nekaj hiš, da so prišli bliže ljudem. Robert je natančno pazil, da niso njegove ustanove opustile duha molitve, uboštva in apostolata, ko so ga razmere prisilile, da je opatija sprejemala darove v denarju in zemljiščih.
Umrl je 17. aprila leta 1067. Na ta dan tudi goduje. Za svetnika ga je že čez tri leta razglasil papež Aleksander II.
Vir
Rudolf - mučenec
Imena: Rudolf, Rudi, Dolfe, Dolfek, Dolfi, Rolf, Rudi, Rudko, Rudo; Rudolfa
Ime Rudolf (Rudi) je pri nas dosti razširjeno, zlasti med starejšim in srednjestarim moškim prebivalstvom. Živel naj bi v Bernu (Švica). O njegovem primeru poroča Bernska kronika (Berner Chronik), ki jo je spisal Konrad Justinger v letih 1423-1430. Eden izmed njenih poznejših piscev je bil Michael Steeber, ki je pisal Kroniko v 17. stoletju, do leta 1627. Oba omenjata, da se je leta 1287 (kar je treba popraviti v leto 1294) v Bernu zgodil gnusen zločin. Kaj naj bi se zgodilo?
Nekateri člani judovske skupnosti iz mesta Berna so privlekli v neko votlino krščanskega mladeniča in v zasmehovanje (parodija) Kristusovega trpljenja pribili na križ in ga pustili v jami. Čeprav so storilci storili vse, da bi njihov zločin ostal skrit, se je stvar kmalu razvedela v javnosti.
Mestni svet in krajevna duhovščina so dečka takoj razglasili za mučenca in ga nadvse slovesno pokopali v glavni bernski cerkvi blizu oltarja Svetega križa. Kasneje je začelo ljudstvo ta oltar imenovati »oltar sv. Rudolfa« zaradi čudežev, ki so se zgodili tistim, ki so se zatekali s prošnjo k temu mlademu mučencu. Judovska skupnost je zaradi tega zločina, ki so ji ga pripisovali, doživela kolektivno kazen: več njenih članov je bilo zaprtih, mučenih in celo pobitih, drugi pa so bili pregnani.
Leta 1485 je bila cerkev izropana, pozneje pa zopet obnovljena in še polepšana. Mučenčevo telo so shranili v krsti in jo spet izpostavili češčenju. Leto 1528 pa so kalvinci cerkev izropali, oltar razdrli, Rudolfove relikvije nekje zakopali tako, da jih pozneje ni bilo več mogoče najti.
Višja cerkvena oblast ni potrdila češčenja tega blaženega in zato njegovo ime v Rimskem martirologiju ni zapisano. V Baslu so do leta 1908 obhajali poseben bogoslužen spomin tega mučenca, potem pa so ga iz koledarja izbrisali. S kritičnega vidika je treba priznati, da odgovornost Judov za Rudolfovo smrt ni dokazana. Znano je namreč, da je bilo v srednjem veku široko razširjeno mnenje o »ritualnih umorih otrok«, ki naj bi jih zagrešili Judje. Danes je to mnenje zavrženo.
Blaženega Rudolfa se spominjamo 17. aprila.
Vir