16. november
Marjeta Škotska - kraljica
Zavetnica Škotske
Atributi: krona pri nogah, črni križ
Imena: Marjeta, Margareta, Metka, Greta, Meta, Marjetica, Marjetka, ...
Rodila se je okoli leta 1045 na Ogrskem, ker se je njen oče Edvard zatekel h kralju sv. Štefanu in se je tam poročil z njegovo svakinjo. Pozneje se je s starši vrnila na Angleško. Po vdoru Normanov je kraljevska družina spet morala bežati. Vihar jih je zanesel na škotsko obalo. Tu se je
štiriindvajsetletna poročila s škotskim kraljem. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo.
Življenjepisec pravi o njej: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera,
zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi
ubožci, stiskani in trpeči.« Kamor je segla njena oblast, je segala tudi njena dobrota.
Marjeta je poskušala povsod nastaviti dobre duhovnike, podpirala je škofe v njihovih pravicah in si prizadevala, da bi zatrla vsako krivico,
krščanske kreposti pa širila ne le na dvoru, temveč tudi med podložniki. Strogost je pokazala samo v boju za pravico in proti praznoverju. Bila je vzorna mati šestih sinov in dveh hčera. Priskrbela jim je stroge in izobražene, nravno neoporečne vzgojitelje in učitelje ter jih pri delu tudi sama nadzorovala. Odstranila je slabe dvorjane, ker je želela, da bi bil njen dvor ogledalo vsemu prebivalstvu. Prodala je ves svoj nakit, da je imela denar za potrebne. V adventu in postu je skrbela za tristo revežev. Sama je stregla ženam, kralj pa moškim, in vsi so dobivali isto hrano, kakor je prihajala na kraljevsko mizo. Umrla je 16. novembra 1093 v Edinburgu.
Upodabljajo jo s črnim križem, ko pomaga revežem, goduje pa 16. novembra.
Vir
Jedrt - redovnica, devica
Zavetnica Peruja; Tarragone
Atributi: goreče srce, knjiga, pisalno pero in razpelo
Imena: Jedrt, Jedrta, Jera, Jerca, Gera, Gertruda, Gertica, Truda, Trauda, Traudica, ...
O njeni družini viri molče. Iz njenega zunanjega življenja vemo le to, da so jo kot petletno - po vsej verjetnosti siroto - pripeljali v samostan Helfta na Saškem, kjer je živela štirideset let, do smrti okoli leta 1301/2. Bila je bistra in se je vzgajala v odlični opatijski šoli ter kmalu dobila
tančico, simbol odpovedi svetu, in redovno obleko. V 26. letu je doživela v videnju »spreobrnjenje«, ki jo je napotilo, da se je odrekla svetnemu
študiju, čeprav ga je opravljala z vso vnemo, in se brezpogojno izročila božji volji in ljubezni. Svetnica živo pripoveduje o tem dogodku.
Videla je pred seboj Kristusa in slišala njegov glas: »Ne boj se! Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni - napojil te bom s potokom moje božje radosti.« Jedrt sklepa to poročilo z molitvijo: »Ti, moj Stvarnik in Odrešenik, si mojo uporno misel uklonil svojemu milemu jarmu. Od te ure dalje je bila moja duša vesela in mirna. Začela sem hiteti za vonjem tvojega mazila, in kmalu sem izvedela, da je jarem tvoje ljubezni, ki se mi je zdel prej tako neznosen, prijeten in lahek.«
Jedrt je v svojih spisih sama opisala prostor, v katerem je živela. Samostan so zgradili malo pred njenim prihodom v prijetni dolini blizu Eislebna (tu je bil dvesto let kasneje rojen Martin Luter). Obdajalo ga je obzidje, potoček je tekel med travniki, polji in sadovnjaki, okrog in okrog je bil gozd. Ko je Jedrt prišla v samostan, je v njem duhovno življenje cvetelo. Redovnice so živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijancev, ne da bi se temu redu priključile. Tedanje duhovno vodstvo se je odprlo tudi vplivom dominikanske in frančiškanske duhovnosti.
Pet knjig obsegajoče delo z naslovom Poslanec božje ljubezni vsebuje Jedrtina razodetja in premišljevanja.
Goduje 16. novembra.
Vir