16. oktober
Hedvika - kneginja
Zavetnica: Poljske, Šlezije, Berlina, izgnancev iz domovine, ženinov in nevest
Imena: Hedvika, Jadviga, Heda, Hedi, Hedika, Hedvi, Hedvica, Hedviga, Hedvina, Vika, Viki, Vikica, ...
Hedvika (po poljsko Jadviga) se je rodila okoli leta 1174 na gradu Andechs (Bavarska). Andechs-Meranske grofe je cesar Friderik Barbarossa povzdignil v vojvodski stan. Jadvigin oče je imel naslov tudi istrskega mejnega grofa in dalmatinskega vojvoda. Eden izmed njenih bratov, Bertold, je postal oglejski patriarh. Petletno Hedviko so starši pripeljali v šolo k benediktinkam, prav gotovo ne z namenom, da bi za vse
življenje ostala v samostanu, marveč zato, da bi dobila ustrezno vzgojo in izobrazbo.
Ko je je bilo dvanajst let, jo je zasnubil osemnajstletni šlezijski vojvoda Henrik I. Tako je odšla v daljno Šlezijo, v Vroclav (Breslau). Na njeno prizadevanje je poklical Henrik v deželo, ki je bila v njej krščanska omika šele v povojih, razne redovnike. Žal ni bilo dovolj slovanskega
redovništva in tako je dežela (danes znana kot Spodnja Šlezija) začela polagoma izgubljati poljski značaj. Hedvika je ustanovila ženski cistercijanski samostan v Trebnici, kamor so hodile Poljakinje pa tudi poganke iz Prusije, ki so se dajale krstiti. Hedvika je bila številnim krstna botra. Da bi ljudstvu laže bila mati, se je naučila poljščine. V veri je poučevala tudi svojega moža, saj je v začetku znal samo očenaš.
Z grajskimi gospemi je šivala cerkveno obleko in oblačila za siromake. Eno graščino je spremenila v bolnišnico in ob njej dala postaviti
sirotišnico. Kmetom je rada odpuščala različne dajatve, da so se pisarji šalili: »Saj zapisujemo le še to, kdaj komu ni treba priti na tlako ali prinesti desetine.« Ko se jima je rodilo šest otrok, je pregovorila moža, da sta se pred škofom zavezala za popolno zdržnost in sta v njej živela trideset let - do moževe smrti. Čeprav vedno bolehna, se je še posebej pokorila. Ko so jo opozorili, da se preveč posti, je odgovorila: »Jem, kolikor mi zadošča.« Po moževi smrti se je umaknila v trebniški samostan in tam umrla 15. oktobra 1243.
Goduje 16. oktobra.
Vir
Marjeta Alakok - redovnica
Imena: Marjeta, Marjetka, Marjetica, Metka, Meti, Meta, Megi, Pegi, Rita, Biserka, Eta, Greta, Gretka, Gretica, Marga, Margareta, Margica, Margeta, ...
V burgundski provinci na Francoskem se je 22. julija 1647 rodila žena, ki si jo je Bog izbral za svoje orodje, da postane glasnica in neutrudna misijonarka širjenja češčenja Jezusovega srca. S tem je bil, to lahko brez pretiravanja trdimo, zadan usodni udarec hladnemu janzenizmu, ki je vernika (pre)dolgo časa zapiral v temačni svet, mu jemal svetlobo in veselje nad odrešenostjo. Marjeta Marija je po dokaj težkem otroštvu vstopila v samostan salezijank v mestecu Paray-le-Monialu, ki je zaradi njenih videnj kasneje postal eden vodilnih romarskih krajev. V štirih najpomembnejših videnjih, vseh je bilo veliko več, ji je Jezus zaupal, kakšno naj bo češčenje in posvetitev njegovemu presvetemu srcu. Kljub mnogim nasprotovanjem in obtožbam je v svojem prizadevanju in izpolnjevanju naročila ostala trdna, tako da se je ta pobožnost razširila po vsej Evropi.
»Jezus, dovoli mi, da stopim v tvoje srce kakor v šolo. V tej šoli naj se naučim vede čiste ljubezni. Moj dobri Učenik, naj pozorno poslušam tvoj glas, ki mi pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste pravi dušni mir.«
»Moje božje srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu. Čeprav si brezno nevrednosti in neznanja, sem te izbral za to poslanstvo, da bo tako bolj očitno, da je vse od mene.«
»Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samo nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu srcu, da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem zakramentu.«
»Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev božjemu srcu … Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo srce častil in se mu posvetil.«
»Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave. Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi vsa naša nebogljenost ...«
»Iz Jezusovega srca namreč neprestano kipijo trije božanski vrelci: prvi je usmiljenje do grešnikov, ki so skesanega in spokornega duha. Drugi je ljubezen, ki želi osvežiti vse, ki se trudijo in omagujejo v raznih stiskah, predvsem one, ki težijo po popolnosti. Iz tretjega pa kipita luč in ljubezen božjim prijateljem, ki so že napredovali v svetosti…«
Vir
Gal - opat
Eden najslavnejših učencev, ki so se skupaj s sv. Kolumbanom iz rodne Irske odpravili misijonarit in pokristjanjevat prebivalce na evropski celini, je bil sveti Gal. Pobožni in bogati starši so njegovo vzgojo zaupali menihom v znamenitem samostanu Bangor na severu Irske, ki sta ga takrat vodila sveta opata Comgall in Kolumban. Tu je Gal prejel odlično izobrazbo, odlikoval se je zlasti v slovnici, pesništvu in poznavanju Svetega pisma. Po posvečenju, okoli leta 590, se je skupaj z enajstimi tovariši kot misijonar pridružil Kolumbanu na poti v Galijo, današnjo Francijo. Gal in Kolumban sta oznanjala evangelij najprej v Burgundiji, v Metzu in Zürichu, a sta povsod naletela na velik odpor poganskih prebivalcev. Trudila sta se, vsak dan pridigala in oznanjala v njihovem domačem jeziku, ljudje pa so še naprej hodili k žrtvenikom v gozdu in služili svojim malikom. V Tuggenu je Gala to tako razvnelo, da je v sveti vnemi sežgal njihova svetišča, žrtvene darove pa zmetal v jezero. Pred jezo domačinov sta morala pobegniti; ustavila sta se ob Bodenskem jezeru, tu tri leta neutrudno oznanjala, pa bila na koncu vendarle izgnana. Njune poti so se nato ločile, Kolumban je odšel v severno Italijo, Gal pa je zaradi bolezni ostal pri duhovniku Willemarju v Arbonu ob Bodenskem jezeru. Ko je okreval, je sklenil opustiti misijonsko dejavnost in v samoti ustanoviti manjši samostan, kjer se bo lahko posvečal predvsem molitvi. Z diakonom Hiltiboldom se je umaknil v divjino ob reki Steinach, tu začel krčiti gozd in postavljati celice. To je bil začetek slavnega benediktinskega samostana St. Gallen, ki je kasneje dal ime škofiji, mestu in kantonu. Kmalu so se začeli h Galu zatekati po nasvet tako preprosto ljudstvo kakor tudi plemiči in duhovniki, saj je že za življenja slovel kot svetnik in priprošnjik. Zavrnil je tako izvolitev za škofa v Konstanci kakor tudi za opata v Luxueilu, srečen, da sme v samoti svoje celice moliti, se postiti in vzgajati novince. Dočakal je visoko starost, pokopali so ga v njegovi celici in kasneje nad njegovim grobom, kjer so se dogajali številni čudeži, zgradili veličastno katedralo.
Ime: Gallunus, Gallianus, Gallo, v irščini Gallehe, pomeni »petelin«.
Rodil se je okoli leta 550 na Irskem, umrl pa 16. oktobra 640 v Arbonu pri St. Gallnu v Švici.
Družina: Rodil naj bi se v plemeniti, kraljevski družini. Njegov oče Keternah naj bi bil velik dobrotnik vdov in sirot.
Zavetnik: škofije, kantona in mesta St. Gallen; gosi, kokoši in petelinov, bolnikov z vročico.
Legende: Legenda pripoveduje, da je svetnika nekoč v njegovem bivališču obiskal medved in mu pobral ostanke večerje. Sv. Gal se je prebudil in mu v Jezusovem imenu ukazal, naj prinese drv ter jih vrže na žerjavico. Medved je res privlekel veliko klado, svetnik pa mu je ukazal, da ne sme več napadati ljudi in njihovih čred.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot puščavnika z romarsko palico in kruhom; tudi kot benediktinskega meniha, redkeje kot opata.
Goduje: 16. oktobra.
Vir