16.julij
Elvira - opatinja
Karmelska Mati božja
Imena: Karmela, Karmen, Carmen, Karmi, Karmica, Karmina, Karmila, Karma
Ime praznika pride po Karmelski gori v Sveti deželi. Na tej gori sta se skrivala pred brezbožnim kraljem Ahabom in njegovo še bolj brezbožno ženo Jezabelo prerok Elija in Elizej. Nemara so tu bivali tudi njuni učenci. Zato je verjetno, tako trdijo, da so se tu že v prvi krščanski dobi naselili možje, ki so se želeli umakniti svetu in živeti v samoti. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je dala tu sezidati cerkev.
Leta 1156 je tja prišel vojak, križar Bertold s Kalabrije, ki se je bil v hudi bitki zaobljubil, da bo postal samotar, če Bog kristjanom nakloni zmago nad mohamedanci. Kristjani so zmagali in Bertold se je z desetimi tovariši naselil v Karmelu pri votlini, v kateri je po starem izročilu nekdaj bival prerok Elija. Postavili so majhno svetišče v čast božji Materi in si jo tudi izbrali za Gospo svoji družbi. Imenovali so se bratje Device Marije Karmelske. S tem je bil ustanovljen karmeličanski red.
Zaradi nesloge krščanskih vladarjev so Turki spet osvojili Sveto deželo in leta 1240 so karmelski samotarji zapustili sveti kraj in se preselili v zahodne evropske dežele, v Francijo, na Sicilijo, v Anglijo. Ko je na Angleškem bil na čelu reda Simon Stock (umrl leta 1265), se mu je prikazala božja Mati, pripoveduje pobožna povest. V roki je držala škapulir ter mu povedala: »Vzemi, sin, ta škapulir svojega reda; to bo znamenje milosti, ki sem jo izprosila tebi in otrokom Karmelske gore: kdor umrje v tem oblačilu, se bo obvaroval večnega ognja; je znamenje zveličanja, obramba v nevarnostih in zagotovilo miru in večne zaveze.« To se je zgodilo 16. julija 1251. Tako je nastala karmelska škapulirska bratovščina.
O karmelskem redu radi ponavljajo izrek: »Karmel je ves marijanski.« Karmelski red je ves posvečen posnemanju in češčenju božje Matere. Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost stoletja rodila bogate rodoljubne sadove. Tudi iz karmeličanskega reda je zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka do sv. Janeza od Križa, do cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike do tako znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa.
Karmelske Matere božje se spominjamo 16. julija.
Vir
Marija Magdalena Postel - redovna ustanoviteljica
Imena: Marija Magdalena
Bog ji je dal učakati devetdeset let. Preživela je francosko revolucijo in Napoleona ter doživela nastajanje modernih držav. Rodila se je leta 1756 v kraju Barfleur v Normandiji. Ob rojstvu bi skoraj umrla, zato so jo krstili v sili in ji dali ime Julija Frančiška Katarina. Že kot otrok je zbujala pozornost zaradi pobožnosti in so ji že pri devetih letih dovolili prvo obhajilo. V času revolucije se je odločno postavila po robu novemu župniku v Barfleuru, ki je prisegal na ustavo. Višja cerkvena oblast pa je dovolila, da so v njenem domu hranili evharistijo in tudi obhajali. Večkrat je za las manjkalo, da je niso zaprli.
Ko je bilo spet dovoljeno svobodno bogoslužje, se razmere v Barfleuru niso umirile zaradi spora med dvema župnikoma, ki sta se potegovala za župnijo. Julija Postel je znala s svojim vplivom zgladiti nasprotja.
Dolgo je mislila, da bi ustanovila redovno družbo za pouk in nego bolnikov. Leta 1805 je v Cherbourgu prevzela šolo. Za duhovnega vodnika in svetovalca si je izbrala abbeja Cabarta, svetniškega duhovnika. Ta jo je podpiral v njenih načrtih. Pridobila si je tri pripravnice in z dovoljenjem domačega škofa ustanovila redovno skupnost z imenom »Pauvres Filles de la Misericorde« (usmiljenke). Počasi je raslo število sester. Srečevala se je s številnimi težavami. Sestre so morale zapustiti Cherbourg, ker je šolo prevzela neka druga redovna skupnost, ki jo je imela že pred revolucijo. V kraju Tamerville je učiteljica videla v njih tekmice in spet so se morale seliti.
Končno jim je župan v bližnji vasi prepustil šolo. Prednica Marija Magdalena (tako ime je dobila pri zaobljubah) je morala pri 63 letih opraviti vse izpite, da je lahko vodila šolo. Toda njena redovna skupnost je zaživela šele tedaj, ko je kupila zanemarjeno poslopje nekdanje ugledne opatije Saint-Sauveur. Tu je za prvo silo spravila svojo redovno družino pod streho, njihov duhovni voditelj Delamare, poznejši škof, ji je pomagal spopolniti redovna pravila. Leta 1838 so vse članice kongregacije opravile splošen noviciat in napravile nove obljube. Leta 1842 je napravilo zaobljube sedemnajst novih sester.
Kljub ponižnosti in skromnosti sestram niso ostali prikriti njeni nadnaravni darovi in izredni pojavi v njenem življenju: čudeži, prikazovanja, preroške napovedi, razločevanje duhov, zamaknjenja. Napovedala je dan svoje smrti: 16. julij 1846. Poslavljala pa se je s tega sveta v zavesti, da za njo ostaja 37 naselbin, ena celo v Parizu.
Za svetnico jo je razglasil papež Pij XI. v svetem letu 1925.
Vir
Štefan - cistercijanski opat
Atributi: črn pas, bel škapulir
Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 37 cerkva sv. Štefana.
Skupaj z Robertom iz Molesma in Alberikom iz Citeauxa velja za ustanovitelja cistercijanskega reda. Rodil se je v Angliji in bil tretji opat samostana v Citeauxu, veje benediktinskega reda. Tam je izpeljal ekonomsko reformo, pa tudi v vseh naslednjih cistercijanskih samostanih. Vsak menih je moral sam nekaj prispevati za skupno življenje. Prvi cistercijanski samostani so nastali pod njegovim vodstvom, ko pa je leta 1133 popolnoma oslepel, se je odpovedal vsem službam. Iz njegove reforme izhaja tudi samostan v Stični, ki je bil ustanovljen leta 1136. Njegov življenjski cilj je bil zagotoviti obstoj cistercijanskega reda.
Za svetnika ga je razglasil papež Gregorij XV. leta 1623. Po njegovi smrti so njegov praznik sprva slavili 17. aprila. Na slikah je prikazan kot opat z Marijo, ki mu izroča črn pas ali bel škapulir.
Vir