15.september
Roland (Orlando) - puščavnik
Žalostna Mati Božja (Dolores)
Imena: Dolores
Na god Žalostne Matere božje se spominjamo duhovnega mučenistva pod križem. To je obenem osmi dan po njenem rojstvu. Marijo v bolečinah pod križem so na Vzhodu častili že v 4. stoletju, na Zahodu pa od 9. stoletja.
V 13. stoletju so že nastale ljudske hvalnice v čast Marijinim bridkostim. Zelo priljubljena je postala Stabat Mater (Mati žalostna je stala), za katero pravijo, da jo je napisal Jacopon iz Todija. Pobožnost so širili predvsem serviti. V 13. stoletju so začeli nastajati oltarji, miniature, kipi in večje podobe žalostne Marije (pieta, socutna). V svetu je najbolj poznana Michelangelova Pieta.
V slovenski umetnosti srečamo Marijo Sedem žalosti (freske, slike, kipi) v 14. in 15. stoletju. Naše glavno svetišče Žalostne Matere božje je baročna cerkev na Žalostni gori pri Mokronogu iz 17. stoletja. Božja pot Žalostna gora nad Preserjem je nastala leta 1727, pa tudi stiška bazilika je posvečena Materi bolečin. Posvečena ji je tudi ena izmed treh gotskih cerkva pri Treh farah v Beli Krajini. V Ljubljani je znana stolniška pieta in kip Žalostne Matere božje v cerkvi svetega Cirila in Metoda
Vir
Božja mati Marija je najtesneje povezana z Jezusom, posebej še v njegovem odrešilnem trpljenju, zato jo častimo kot "Marijo sedem žalosti". Njeno srce je prebodlo sedmero mečev, ki pomenijo njenih sedem žalosti. Te so:
-Simeonova prerokba, ko je vzel v naročje osem dni starega Jezusa;
-beg v Egipt pred morilskim Herodom;
-tretja žalost je ranila njeno srce, ko se je dvanajstletni Jezus "izgubil" v templju;
-četrta, ko je srečala Sina, obloženega s križem;
-peta, ko je videla Jezusa, pribitega na križ;
-šesta, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje, in
-sedma, ko so Jezusa položili v grob.
Spomin Žalostne Matere Božje je bil do leta 1960 na cvetni petek, zdaj pa je še 15. septembra.
Vir
Katarina Genovska - mistikinja
Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia, ...
Kakor Siena ima tudi italijansko mesto Genova svojo svetnico Katarino, ki se je rodila leta 1447 (Katarina Sienska je umrla leta 1380). V njunem življenju je marsikaj različnega, pa tudi podobnega.
Katarina Genovska je izšla iz ene najodličnejših mestnih družin. Med njenimi sorodniki je bilo več papežev, njen oče je postal neapeljski podkralj. V njenem življenjepisu beremo, da je že kot deklica opravljala različna spokorna dela, častila Jezusovo trpljenje in pri dvanajstih letih prejela dar molitve. S trinajstimi leti je želela vstopiti v samostan, pa so jo zaradi mladosti odklonili.
Starši so jo pri šestnajstih letih dali za nevesto sinu plemiške družine, s katerimi so bili v sporu. S tem naj bi prišlo do sprave. Do skupnega življenja med njima pa je prišlo šele čez dve leti. Pet let je živela v zakonu, najprej v žalosti in osamljenosti (mož je bil divjak!), nato pa se je predala lahkomiselnemu in posvetnemu življenju, ne da bi našla notranji mir. Tega je našla, ko se je marca leta 1473 srečala s svojo sestro redovnico. Takrat je začutila, kakor da jo je ranila božja ljubezen in po spovedi začela novo življenje. Kristus je postal središče njenega življenja.
Imela je mistična doživetja. Prvo leto je preživela pri Kristusovih nogah kakor Marija Magdalena in si nalagala različna pokorila. Potem se je približala Kristusovemu srcu in je svoje srce združila z njegovim. Končno se je nekako povsem potopila v Kristusovo božanstvo. Njena vsakdanja hrana je bilo sv. obhajilo, kar je bilo za tiste čase nekaj redkega.
Hkrati je delovala tudi apostolsko, zlasti se je posvečala skrbi za gobave bolnike in ustanovila Družbo žena božjega usmiljenja. Prevzele so genovsko bolnišnico sv. Lazarja. Mož se ji je počasi duhovno približal in se je preselil k njej v hišo zraven bolnišnice. Odločila sta se, da bosta živela zdržno. Mož je postal frančiškanski tretjerednik. Umrl je okoli leta 1500.
Katarina je potem razširila področje svoje skrbi za uboge. Poleg gobavcev je skrbela še za zapuščene otroke in se izkazala kot junakinja v negi bolnikov, ki so jih tedaj pestile različne kužne bolezni.
Njena mistična doživetja in karitativno dejavnost je poznal ožji krog njenih sodelavcev. Ti so pozneje poskrbeli za objavo. Njeni spisi so vplivali na poznejše mistike. Umrla je leta 1510. Za svetnico je bila razglašena leta 1737. V krajih, kjer je delovala, jo še danes živo častijo. Slikarji jo upodabljajo s srcem v plamenih, prebodenim s puščico.
Vir