15.avgust
Tarzicij - mučenec
MARIJINO VNEBOVZETJE - veliki šmaren
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je svetim Marijam posvečenih okrog 320 cerkva.
Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa 150 let pozneje. Ta dan se najprej spominjamo Marijine blažene smrti. Nekateri bogoznanci sicer menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Splošno pa je prepričanje, da je bila Marijina smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik lepo imenovali »Marijino zaspanje«.
Še posebej se danes spominjamo Marijinega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a glej, grob je bil prazen. Samo cvetje in prti so bili v njem. Umetniki so ta prizor velikokrat upodobili.
Marija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To je verska resnica (dogma), ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Papež v svoji apostolski konstituciji omenja, da so sveti cerkveni očetje in veliki učitelji v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku vnebovzetja ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnjenju, temveč je to njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.
Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovo desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«
Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.
Vir
Hijacint Poljski - redovnik
Atributi: dominikanska oblačila, monštranca, kelih
Imena: Hijacint, Hiacint, Hijacinta, Hiacinta, Cintija, Jacinta, ...
Leta 1594 ga je papež Klemen VIII. razglasil za svetnika.
V 13. stoletju je veljal za pomembnega dominikanskega redovnika in pridigarja. Študiral je v Krakovu, Bologni in Pragi in tudi doktoriral. Ko je na poti v Rim srečal svetega Dominika, je vstopil v redovno skupnost dominikancev. Ustanovil je tudi benediktinski samostan v Brezah na
Koroškem in položil temelje za poljsko dominikansko provinco, h kateri so spadale Poljska, Rusija, Šlezija, Prusija, Česka, Moravska, Pomorjansko in Brandenburg. Pokopan je v dominikanski cerkvi v Krakovu. Hijacint je na slikah prikazan v dominikanskem oblačilu, v rokah pa ima monštranco ali čiborij, kelih ali pa Marijin kip. Te predmete naj bi rešil iz porušenega Kijeva.
Goduje 15. avgusta.
Vir
Albert da Sarteano - redovni ustanovitelj
Imena: Albert, Alberto, Bert, Berti, Berto, Bertl, Alberta, Albertina, Berta
Velja za enega izmed štirih stebrov frančiškanskega reda observantov (tem pravimo danes frančiškani), poleg sv. Bernardina Sienskega, sv. Janeza Kapistrana in sv. Jakoba della Marca.
Rodil se je leta 1385 v kraju Sarteano v srednji Italiji. Ko je z dvajsetimi leti stopil k frančiškanom v domačem mestu, je bil že primerno visoko izobražen. Obiskoval je šole v Sieni in zlasti v Firencah. Leta 1415 se je pridružil frančiškanski veji observantov. Dobro je poznal slovstvo in tudi grški jezik.
Med frančiškani observanti je veljal za enega najbolj izobraženih. Kot sodelavec sv. Bernardina Sienskega je nastopal kot pridigar v številnih mestih. Ljudje so ga radi poslušali, ker je znal govoriti zelo slikovito in je ob dogodkih iz Jezusovega življenja pripovedoval tudi svoje spomine na svete kraje. Ko se je pripravljal koncil v Firencah (leta 1439), je papež Evgen IV. leta 1435 pooblastil Alberta, naj pogajanja s pravoslavnimi zastopniki privede do srečnega kraja. Albert je tedaj odpotoval najprej v Jeruzalem in nato v Carigrad, kjer so ga pravoslavni zaradi dobrega znanja grščine radi poslušali. Leta 1438 se je vrnil v Italijo z bizantinsko delegacijo in ji je bil za prevajalca. Naslednje leto ga je papež spet poslal na vzhod, da bi skušal tudi kopte pridobiti za združitev s katoliško Cerkvijo in potem šel še naprej do Indije. S seboj je nosil papeška pisma za »cesarja Indije« in za legendarnega kralja-duhovnika Janeza, ki naj bi bil po zahodnem mnenju cesar Etiopije.
V Kairu je govoril tudi pred sultanom, ker pa ni bilo brez nevarnosti za njegovo življenje. Zgodilo pa se mu ni nič takšnega, česar se je bilo bati. V Rim pa se je potem vrnil samo z delnim uspehom. Pridobil je za unijo s Cerkvijo samo nekatere skupnosti koptov in jakobitov.
Leta 1442 so ga poslali v beneško provinco, potem ko ni bil izvoljen za vrhovnega predstojnika frančiškanskega reda. Papež Evgenij IV. mu je tedaj določil nalogo, da v oglejskem patriarhatu pridiga ter navdušuje oblastnike in preprosto ljudstvo za križarsko vojsko proti Turkom. Pozneje ga srečamo spet v Milanu in Brescii, kjer je postavil temelje dvema samostanoma reda frančiškanov observantov in pomiril spore v mestu. Umrl je 15. avgusta 1450 v milanskem samostanu Sant' Angelo. Že tedaj so ga imeli za svetnika in čudodelnika. Kot blaženega pa ga častijo samo po frančiškanskih samostanih.
Vir