15.julij
Jakob - škof
Bonaventura - škof, cerkveni učitelj (1221-1274)
"Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave, ki je bil nad Božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.
Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen tistega, ki ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi, želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivno modrost razodeva Sveti Duh"
(Iz spisa sv. Bonaventure, škofa, Pot duha k Bogu).
Papež Leon XIII. je Bonaventuro nekoč imenoval "knez med mistiki". Že leta 1588 ga je papež Sikst V. razglasil za cerkvenega učitelja in mu podelil naslov "doctor seraphicus". Poleg Tomaža Akvinskega, s katerim naj bi prijateljevala in ki je umrl le štiri mesece pred njim, velja Bonaventura za najpomembnejšega sholastičnega teologa. V nemški teološki reviji "Theologische Revue" iz leta 1922 so o njem zapisali: "Sprejemal je izročilo in širil religiozni miselni svet svoje dobe v nedosegljivo jasni sistematičnosti in kratki obliki. Teologijo je prepojil s toplino ljubezni svoje goreče duše." Bonaventuro velikokrat imenujejo tudi ustanovitelja Frančiškovega reda manjših bratov, to pa zato, ker je vnesel novega duha in na novo organiziral red.
Bonaventura, ki se je prej imenoval Giovanni Fidanza, se je rodil leta 1221 v kraju Bagnoreggio blizu Viterba v Laciju. O tem, kako pa je prišel do imena Bonaventura, pripoveduje legenda: mati je prinesla bolnega Giovannija k Frančišku Asiškemu, da bi ga blagoslovil. Ko je bil star pet let, ga je mati spet odpeljala k Frančišku. Hotela se mu je zahvaliti, ker je otrok ozdravel. Takrat je menda Frančišek na glas vzkliknil: "Buona ventura!" - kakšen srečen dogodek. Od tedaj so fanta imenovali še samo Bonaventura.
V red manjših bratov je vstopil zelo mlad. Od leta 1236 do leta 1242 je študiral v Parizu. Leta 1256 je doktoriral iz teologije in leta 1257 je, star šestintrideset let, postal sedmi general reda manjših bratov. Po naročilu papeža Gregorija X., ki ga je leta 1273 imenoval za kardinala in škofa v Albanu, je v Rimu pripravil drugi lyonski koncil. Pozneje ga je tudi vodil (od maja do julija 1274). Bonaventura je povsem izpolnil papeževa pričakovanja in pokazal zelo spretno roko pri reševanju zastavljene naloge, vendar zaključka koncila ni doživel. Nekaj dni pred koncem je umrl, in sicer 15. julija 1274 v Lyonu. Papež Sikst IV. je velikega redovnika 14. aprila 1482 razglasil za svetnika.
V središču Lyona, na Place des Cordeliers, stoji mogočna cerkev sv. Bonaventure, posvečena generalu manjših bratov, kjer ima tudi svoje zadnje bivališče. Na vhodu, ob eni najbolj prometnih trgovskih ulic, visijo ogromne, z zlatom pretkane tapiserije, ki prikazujejo dogodke iz Bonaventurovega življenja.
Karel VIII. je mestu Bagnoreggio podaril relikvijo Bonavenurove roke, ki jo hranijo v stolnici. Posmrtni ostanki so zgoreli v Lyonu. Glavo, ki so jo takrat rešili, pa pogrešajo od leta 1807.
Sv. Bonaventuro upodabljajo kot Frančiškovega manjšega brata, včasih s kardinalskim klobukom, pogosto za pisalno mizo, ob sebi pa ima križ in knjigo. Pogosto prikazujejo tudi njegovo smrt in pokop, npr. Zurbaranov "Pogreb" (Louvre, Pariz). Večkrat je upodobljen z drugimi cerkvenimi osebnostmi, še posebej s svetniki iz reda manjših bratov, npr. s sv. Antonom Padovanskim na Belludijevi sliki (Accademia, Benetke).
Molitev
"Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,14-16). Dobrotljivi Bog, naj ob naukih škofa in cerkvenega učitelja Bonaventure duhovno napredujemo in ga posnemamo v dobroti in ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Vir
Vladimir Kijevski - knez
Imena: Vladimir, Vladomir, Ladko, Lado, Lajos, Vlado, Vladan, Vladek, Vladi, Vlajko, Vladimira
Rodil se je okoli leta 960 kot sin junaškega, a še poganskega ukrajinsko-ruskega kneza Svjatoslava. Njegova mati je bila Maluša, služabnica pri stari materi sv. Olgi. Do Olgine smrti v letu 969 se je bistri deček že seznanil s krščansko vero in je imel zanjo pri babici lep zgled, vendar je odraščal pod močnejšim vplivom svojega drzno podjetnega očeta. Po očetovi nasilni smrti je zavladal starejši sin Jaropolk, Vladimir pa je bratovo oblast težko prenašal. Med bratoma je nastal prepir in pozneje spopad. Jaropolk je umrl in tako je devetnajstletni Vladimir postal vladar širne kijevske države.
Svoji državi je hotel dati močne temelje, zato se je moral odločiti predvsem glede enotne verske pripadnosti. Ko se je razgledoval po sosedih, je spoznal, da se mora odločiti za krščansko vero. Ruski kronisti poročajo, da se je mladi knez odločil za krščanskega Boga, »ker je bil najmočnejši«. Tako moč je Bog dal Carigradu, saj tedaj ni bilo na svetu nič veličastnejšega. Videl je, da v isti moči rastejo nekdanji razbojniški Madžari, odkar jih je ukrotil Kristusov križ. Od časa, ko so se dali krstiti, so rasli v moči tudi sosednji Poljaki. Toda od kod naj dobi oznanjevalce?
Za pomoč, ki jo je Vladimir izkazal bizantinskemu cesarju Vasiliju II., mu je ta dal svojo sestro Ano za ženo in z njo je Vladimirju poslal tudi misijonarje, predvsem bolgarskega rodu, ki so prišli v deželo s Svetim pismom in z bogoslužnimi knjigami v slovanskem prevodu svetih bratov Cirila in Metoda. »Carica Ana« je v Kijevu zvesto opravljala nove dolžnosti. Postala je najboljša pomočnica pri vladanju, posebno še pri uvajanju krščanstva. Vladimir pa se je dal krstiti že pred njenim prihodom. Knez sam je hotel biti zgleden kristjan, pravičen in dober do ljudstva, kakor ukazuje Kristusov evangelij. Stari kronisti potrjujejo, da je svojo nalogo možato spolnil in s tem utrdil državo. Zavestno se je oprijel lepih bizantinskih obredov, češ da ti najgloblje segajo v mehko slovansko dušo in vabijo ljudi k sodelovanju. Za največje slovesnosti je sezidal Marijino »desjatinsko cerkev« v Kijevu. Tam je pripravil grob za staro mater sv. Olgo, za svojo ženo Ano in zase.
Umrl je leta 1015, goduje pa 15. julija.
Vir
Angelina - tretjerednica
Atributi: belo pokrivalo, knjiga, cerkev, oglje
Imena: Angelina, Angela, Angelika, Angelca, Andja, Andža, Angelica, Gela, Gelči, Geli, Gelica, Gelika
Rodila se je v letih 1357/60 blizu mesta Orvieta v grofovski družini. V najnežnejših letih je osirotela. Po nekem življenjepisu se je mlada poročila s plemičem Giovannijem de Termisom in se preselila v kraj Civitela v Abruzzih. Po dveh letih ji je umrl mož. Neka pesnitev jo predstavlja kot belo vdovo (kar pomeni, da je ostala devica). Angelina je tedaj razdelila svoje premoženje revežem in postala frančiškanska tretjerednica.
Okoli nje so se začele zbirati abruške žene iz višjih krogov, ki so se odločile za pot spokornosti in da bodo bolj cenile devištvo kakor zakon. Plemiči so protestirali in se pritožili neapeljskemu kralju Ladislavu. Ta je rešil spor v korist Angeline. Legenda pripoveduje, da je prišla predenj v plašču, kjer je v zavihkih skrivala žareče oglje, dokaz, da Angelina pripada okolju duhovnosti.
Pri 40 letih je prišla v Foligno, kjer je že bila poročena njena starejša sestra. Tam se je naselila v stavbi, namenjeni za frančiškanske tretjerednice, ki so se odločile za življenje v skupnosti. Te so bile nekakšen »drugi red« frančiškanov observantov. Notarski zapisi dokazujejo, da je Angelina tam živela od leta 1399 do svoje smrti.
Težave so nastale glede klavzure. Papež Bonifacij VIII. je določil, da morajo vse redovnice z zaobljubami živeti v klavzuri. Toda pri Sveti Ani (tako se je imenoval njihov samostan) so po pravilu papeža Nikolaja IV. Angelinine sestre veljale za tretjerednice, ki živijo v svetu, čeprav so
živele v skupnosti. Papež Martin V. jim je končno leta 1428 priznal redovniški status. Njim se je kmalu pridružilo še šest skupnosti.
Angelina je bila izvoljena za vrhovno predstojnico. Po smrti leta 1435 so jo pokopali v grob tretjerednic v frančiškanski cerkvi. Frančiškan Jakob Colombini pa je imel videnje, kako se je njeno telo dvignilo iz groba. To je dalo povod, da so jo prenesli v bolj časten grob in jo začeli častiti kot svetnico. Številni dokazi tega češčenja so nagnili papeža Leona XII., da je 8. marca 1825 potrdil njeno češčenje, kar je enakovredno razglasitvi za svetnico.
Slikajo jo v plašču z belim pokrivalom, ob njej stojita cerkev in knjiga, v plaščevih zavihkih pa je videti žareče oglje.
Vir