15. marec
Ludovika de Marillac - redovnica
Imena: Ludovika, Ludvika, Lou, Luisa, Luja, Lujiza, Lujka, Lujza, Vika, Vikica.
Ludovika de Marillac, ustanoviteljica »usmiljenk« in zavetnica socialnih delavcev, goduje 15. marca
Ludovika se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je bistrega duha, izobražena in talentirana (rada je slikala). Do sebe je bila stroga, opravljala je različna spokorna dela: nosila raševnik, se bičala, bedela v molitvi in se postila. Posebno ljubezen je vedno gojila do revežev in bolnikov. Dvanajst let je bila poročena, po smrti moža pa se je odločila, da se popolnoma posveti ubogim. Njen duhovni voditelj sveti Vincencij Pavelski jo je pri tem njenem delu podpiral in spodbujal. Sprva je delovala v Bratovščinah krščanske ljubezni, ki jih je ustanavljal Vincencij, leta 1633 pa sta skupaj ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni. Tu je Ludovika sprejemala mlada, večinoma kmečka dekleta in jih vzgajala v duhovnem življenju ter usposabljala za bolniške strežnice ali učiteljice podeželskih šol. Umrla je 15. marca 1660.
»Preudarnost je v tem, da govoriš le o pomembnih stvareh ter se ne ukvarjaš z malenkostmi, o katerih sploh ni vredno izgubljati besed.«
»Kako dobro je zaupati v Boga! Pogosto se obračaj nanj, tako kot otrok, ki se v svojih potrebah zateka k očetu in materi.«
»Eden najmočnejših razlogov, ki nas prepriča, da ljubimo Boga je, da uživamo v tem, kako nas On ljubi.«
»Daj mi milost, da bom preživela ta dan, ne da bi te prizadela ali se v stiski izneverila svojemu bližnjemu.«
»Kadar želiš pomagati ubogim, nikoli ne dajaj vtisa, da ti je to odveč ali da je to zate zgolj izpolnitev neke naloge. Pokaži jim svojo naklonjenost, pomagaj jim s srcem, pozanimaj se, kaj potrebujejo, govori z njimi nežno in sočutno, priskrbi jim potrebno pomoč, ne da bi bil preveč nestrpen ali oster.«
»Pri služenju bolnim moraš imeti pred očmi samega Boga. Ne bodi prizanesljiv ali preveč popustljiv, če bolnik ne želi jemati predpisanih zdravil ali postaja preveč predrzen; prav tako pa moraš paziti, da ne bi kazal slabe volje ali prezira v obnašanju do njega. Nasprotno, z bolnikom delaj spoštljivo in ponižno, zavedajoč se, da imaš pred seboj samega Gospoda.«
Vir
Klemen Marija Dvoržak - redovnik
Zavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti - samostani takrat niso smeli sprejemati novincev - zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja - postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Placid - duhovnik
Imena: Placid, Placido, Tomaž
Njegovo krstno ime je bilo Tomaž. Rodil se je leta 1844 v mestu Trevi v Umbriji v tradicionalni katoliški družini, povezani s papeško
državo. Zato je razumljivo, da je odklanjala nove ideje italijanskega Risorgimenta. Mladost je preživel v domačem kraju. Tomaža so poznali kot veselega mladeniča. Duhovno okolje v Treviju in okolici je tedaj še vedno zaznamovala benediktinska opatinja Luisa Prosperi, zelo pobožna
žena, velika častilka skrivnosti Kristusovega življenja (umrla v sluhu svetosti leta 1847).
Študij je nadaljeval v Rimu, ki je bil tedaj še v papeški državi, medtem ko so v Umbriji že prevladovali novi časi. V začetku ni mislil na samostan, počasi pa je v njem dozorela odločitev. Leta 1866 je vstopil k benediktincem v opatiji sv. Pavla zunaj obzidja (ena od štirih velikih bazilik) in dobil ime Placid. Leta 1870 je doživel zasedbo Rima. Samostanu je bilo prizaneseno s pritiski in omejitvami, toda don Placid je imel težave z novo oblastjo. Ni se odzval pozivu na vojaški nabor, češ da živi v papeškem Rimu, čeprav je bil italijanski državljan. Po nekaj dneh zapora je bil izpuščen in je mogel nadaljevati redovniško življenje. Leta 1871 je bil posvečen v mašnika.
V skupnosti so ga cenili zaradi njegovega uravnovešenega značaja in pobožnosti. Dve leti je bil tudi voditelj novincev. Potem je precejšen del življenja preživel zunaj samostana kot samotar. Leta 1895 je bil imenovan za rektorja samostana benediktink v kraju Farfa. Tedaj je
posvečal veliko skrbi za duhovno rast kmečkega prebivalstva, ki je iz okolice prihajalo v ta samostan. Pa tudi tedaj je njegova pobožnost ohranila poteze samotarske duhovnosti.
Njegov učenec in življenjepisec, poznejši milanski kardinal Schuster, piše, da je njegova pobožnost bila zelo zaznamovana z osebno črto.
Živo je premišljeval Jezusovo trpljenje, križev pot, vneto častil zakrament sv. Rešnjega telesa. Srčiko njegove pobožnosti je mogoče najti v stavku, ki ga je rad ponavljal sobratom in vernikom: »Izročite se popolnoma Gospodu!«
Leta 1912 je zbolel za paralizo. Vrnil se je v opatijo sv. Pavla, kjer je bil sprejet v meniško skupnost. Tam je leta 1915 umrl. Tedaj so p. Placida Riccardija že cenili kot vzor meniškega življenja. - Papež Pij XII. ga je razglasil za blaženega 5. decembra leta 1954.
Vir