15. februar
Jurka (Georgija) - devica
Faustin in Jovita, mučenca
Zavetnika škofije Brescia
Imena: Faustin, Faust, Faustino, Favsti, Jovita, Jovo, ...
Zavetnika škofije Brescia v severni Italiji sta bila brata. Faustin je bil duhovnik, Jovita pa diakon. Živela sta v prvi polovici 2. stoletja in sta po legendi umrla mučeniške smrti med leti 117 in 138, ko je vladal cesar Hadrijan. Brata sta upodobljena kot viteza ali duhovnika. Upodobitve obeh mučencev najdemo predvsem v Lombardiji in v mestu Brescia
Godujeta 15. februarja.
Vir
Klavdij, redovnik
Imena: Claudio, Klaudi, Klavdij, Klavdi, Klavdija
Rodil se je leta 1641 v St. Symphorien d'Ozon v srednji Franciji in se je pisal De la Colombiere. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom.
Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika.
V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo.
Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje. Napravil je po običaju v jezuitskem redu tretjo probacijo. Odločil se je, da bo v
življenju uresničeval ideal apostola, kakor ga je opisal ustanovitelj reda sv. Igancij. Ko je naslednje leto napravil slovesne zaobljube, so ga imenovali za rektorja zavoda v Paray-le-Monialu. Marsikateri se je čudil, da je bil Klavdij poslan v tako odročen kraj, kakor je bil takrat Paray.
Njegovi predstojniki pa so vedeli, da v tamkajšnjem samostanu Marijinega obiskanja živi ponižna redovnica Marija Marjeta Alacoque, kateri je Gospod razodeval posebne skrivnosti. Redovnica je tedaj živela v bolestni negotovosti. Pričakovala pa je, da ji bo Gospod spolnil obljubo in ji poslal za duhovnega voditelja »zvestega služabnika in popolnega prijatelja«, ki ji bo pomagal uresničiti poslanstvo, ki ji ga je
določil; da bo razodela svetu neprecenljivo bogastvo ljubezni njegovega Srca.
Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater jo je v tem popolnoma potrdil in naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega srca razširilo.
Po poldrugem letu je Kavdij odpotoval v London, ker je bil imenovan za pridigarja pri vojvodinji iz Yorka. Glede na to, kaj se tedaj dogajalo v Angliji, je bilo to zelo tvegana naloga. De la Colombiere je znal mnogim približati katoliško vero in prenekateri, ki jo je že zapustili, se je k njej vrnil. Sam je zapisal: »Mogel bi napisati knjigo o usmiljenju, za katerega me je Bog postavil kot pričevalca za ves čas, ko tu prebivam.«
Neutrudno delo je načelo svetnikovo zdravje, zlasti bolezen na pljučih. Toda leta 1678 je prišla huda preizkušnja. Kot »papista« so ga zaprli v strašni ječi King's Bench, kjer je preživel tri tedne poniževanj in pomanjkanja. Potem so ga pregnali iz Anglije.
Vse to ravnanje je še bolj oslabilo njegovo zdravje. Spet se je vrnil v Paray, toda tam je živel le še nekaj več kot pol leta. 15. februarja 1682 je bruhal kri in umrl.
Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega. Pri tem je posebej ponudil, da je znal voditi duše k Bogu po poti ljubezni in usmiljenja, ki ga Kristus razodeva v evangeliju. Sedanji papež ga je 31. maja leta 1992 razglasil za svetnika.
Vir
Sigefrid Švedski, škof
Življenjepisci pravijo, da je Sigefrid po vsej verjetnosti prvo polovico svojega življenja preživel skrit v nekem samostanu na tleh zahodne Anglije. Bil je že zrel mož, morda celo že posvečen v škofa, ko ga je odkril norveški kralj sv. Olaf II. Olaf, ki je sodeloval pri zadnjih normanskih pohodih, se je na Angleškem seznanil s krščansko vero ter se dal v Rouenu krstiti. Ker je želel za vero v Kristusa znova pridobiti tudi svoje rojake, je ob vrnitvi na Norveško vzel s seboj Sigefrida. Ta je kralju pomagal, da je Norvežane, ki so že bili kristjani, pa so se kasneje vrnili h poganskim navadam, spreobrnil. Potem, ko je krščanstvo v Olafovem kraljestvu znova zacvetelo, pa se je Sigefrid odpravil na Švedsko, da tudi tam opravi podobno misijonsko nalogo. S seboj je vzel le nekaj najožjih sodelavcev, med njimi tudi svoje tri nečake, in se najprej zaustavil na južni obali pri mestu Vaexjoe, katerega prebivalci so bili še pogani. Tu je dal postaviti šotore, med njimi posebnega za obhajanje svete evharistije. Med ljudmi je s svojimi tovariši zaradi miroljubnosti in spoštljivega nastopa kmalu postal priljubljen. Ko je švedski kralj izvedel zanj, mu je poslal naproti častno spremstvo in ga prišel tudi sam pozdravit. Prepustil jim je grad v mestu Skara, kjer je kasneje postal sedež nove škofije. Kralj, ki mu je bilo prav tako ime Olaf, je sprejel Sigefridovo oznanjevanje in se dal blizu Upsale javno krstiti. Sledil mu je ves dvor in številni veljaki, in tako se je krščanstvo začelo širiti tudi po Švedski. Škofa Sigefrida so povsod radi sprejemali zaradi njegove ljubeznivosti in ponižnosti, njegovi pomočniki pa so večkrat naleteli na odpor in celo sovraštvo. To je šlo tako daleč, da so, medtem ko je bil Sigefrid na severu dežele, v Vaexjou poganski malikovalci umorili celo njegove tri nečake. Ko je kralj to izvedel, je morilce obsodil na smrt, škof Sigefrid pa je zanje izprosil pomilostitev in ni hotel vzeti globe, ki jim je bila naložena. S tem dejanjem ljubezni do sovražnikov in odpuščanjem je dokončno strl odpor mnogih, ki so še nasprotovali krščanstvu.
Ime: Ime Sigfrid, v angleščini Sigfrith, švedščini Sigafrid, v nemščini pa Siegfrid, pomeni »mir po zmagi«. Slovenska oblika imena je lahko tudi Žibert.
Rodil se je v 11. stoletju v Glastonburyju v Angliji, umrl pa 15. februarja okoli leta 1040 v kraju Vaexjoe na Švedskem.
Družina: O njegovi družini in otroštvu ne vemo ničesar, znano je le, da je imel tri nečake, ki so ga morali spremljati na njegovi misijonski poti na Švedsko.
Zavetnik: velja za zavetnika Švedov.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot škof v škafu s tremi fantki ali s tremi glavami v rokah, ponekod ga slikajo z ladjo in s hudičem, lahko pa ga vidimo tudi kot škofa, ki blagoslavlja ali prosi odpuščanja za ubijalce svojih nečakov. Upodobljen je tudi prizor, kako
krščuje švedskega kralja Olafa.
Kanonizacija: Za svetnika ga je razglasil papež Hadrijan IV.
Goduje: 15. februarja.
Vir