15. januar
Habakuk - prerok
Pavel Puščavnik - puščavnik
Zavetnik puščavnikov sv. Pavla (pavlincev), pletarjev in rogožarjev
Atributi: obleka iz palminih listov, s krokarjem ali z dvema levoma
Imena: Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
»Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika« je naslov najstarejšega poročila o tem svetniku. Napisal ga je sv. Hieronim kakšnih 30 let po svetnikovi smrti. Po rodnem kraju se Pavel imenuje Tebanski, ker je bil rojen v okolici Teb, nekdaj glavnega mesta Zgornjega Egipta. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili izobrazbo. V zgodnji mladosti je doživel strahote Decijevega preganjanja kristjanov.
Mladega Pavla je odbrala božja previdnost za nekaj posebnega, zato ga je varovala in skrbno vodila, ko je bežal v puščavo. Nekaj časa je taval po njej, piše Hieronim, da se vrne, brž ko bo zvedel, da je preganjanje ponehalo. Končno je našel ob vznožju skalne gore votlino, zaslonjeno z velikim kamnom. Iz skalne razpoke je rasla visoka dateljnova palma, ob njej pa je izviral studenec. V tej votlini je odslej preživel Pavel šestdeset let v molitvi in premišljevanju, v odpovedi in zatajevanju, ne da bi prišel v stike z ljudmi. Toda čez nekaj let se je palma posušila. Kako se je poslej preživljal?
Sam Pavel je povedal Antonu Puščavniku, da mu je dobri Bog pošiljal 60 let krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hlebca kruha kakor nekoč Eliju. Tako je Gospod čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je »dočakal sto štirinajst let; več ko devetdeset jih je preživel v puščavi. Da se pa to ne bo zdelo komu neverjetno,« pravi sv. Hieronim, »kličem za pričo Jezusa in njegove svete angele, da sem videl in še vidim v sirski puščavi menihe, izmed katerih je živel eden trideset let ob samem ječmenovem kruhu in blatni vodi.«
Tako je postal Pavel prvi puščavnik, ki je s svojim zgledom vplival na druge, tudi na sv. Antona, ki je obiskal Pavla pred njegovo smrtjo leta 341 in ga tudi pokopal. Sv. Hieronim je slišal zgodbo o Pavlovem življenju od več učencev sv. Antona. Mnogo umetnikov je naslikalo
Pavla Puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v palmovi obleki; s krokarjem ali dvema levoma, ki mu kopljeta grob.
Goduje 15. januarja.
Vir
Maver - opat
Zavetnik bakrarjev, oglarjev, priprošnjik v boleznih ("Mavrov blagoslov")
Imena: Mavricij, Maurice, Mauro, Mavrin, Maura, Mavra, Mavricija, Mavricia
Maver je bil sin rimskega senatorja. Oče ga je že kot dečka dal v vzgojo sv. Benediktu, očetu zahodnega meništva. Maver je bil eden prvih, pa tudi najodličnejših učencev. Prav posebno se je odlikoval v brezpogojni pokorščini. Nekega jutra je šel, tako pripovedujejo, učenec Placid k
bližnjemu jezeru po vodo. Nepremišljeno je naredil nekaj korakov v pljuskajočo vodo, zmanjkalo mu je tal in val ga je odnesel daleč od brega. Benedikt je ukazal Mavru: »Pohiti za Placidom in ga reši!« Maver je prosil sv. Benedikta, naj ga blagoslovi, in ni pomišljal. Še na um mu ni
prišlo, da ne zna plavati. Ni meril ne daljave ne globine, marveč je planil v vodo, da bi rešil tovariša. - Kakor nekdaj Peter je šel Maver po jezeru kot po trdi tlakovani cesti, zgrabil Placida za lase in ga srečno privedel na suho. Šele takrat se je ovedel, da je v moči pokorščine čudežno hodil po vodi kakor po suhem. V svoji ponižnosti je pripisoval ta čudež Benediktovemu blagoslovu (Benedikt pa Mavrovi pokorščini).
Drugič so starši privedli v samostan nemega in hromega dečka v upanju, da ga bo sv. Benedikt ozdravil. Tega pa ni bilo doma. Nadomeščal ga je Maver, a je tedaj delal na polju. Bratje so ga poklicali domov. Ko je videl nesrečnega dečka, je ponižno izjavil, da more samo Bog čudežno pomagati, a ne na prošnjo tako grešnega človeka, kakršen je on. Ker niso odnehali, se je vrgel na tla, dolgo molil, potem pa vzel diakonsko
Benediktovo štolo in jo položil na dečka. Ob tem je govoril: »V imenu Presvete Trojice in po zasluženju mojega gospodarja Benedikta ti ukazujem, da vstaneš docela zdrav.« In res je deček vstal. Maver ga je izročil staršem in jih opomnil, naj se zahvalijo Bogu, ki je potrdil svetost odsotnega opata Benedikta. Maver vse do svoje smrti ni zapustil poti ponižnosti.
Ljudje so ga, kakor zatrjuje papež Gregor Veliki, imeli za prvi in najlepši cvet benediktinskega reda.
Na upodobitvah ima sv. Maver v rokah opatovsko palico in ščit s tremi lilijami, z nogami pa tepta hudiča. Podobe te vrste srečamo večkrat tudi po cerkvah v Sloveniji, posvečena pa mu je župnija Šmaver pri Gorici. Za pomoč se mu priporočajo trpini z glavobolom ali bolečinami v sklepih, revmatični bolniki. Zelo razširjen in cerkveno odobren je poseben blagoslov sv. Mavra za bolnike, baje povzet po načinu, ki ga je svetnik sam uporabljal.
Goduje 15. januarja.
Vir
Janez Kalabit - mučenec
Imena: Janez, Kolibar, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Kdor prebira zgodbo o današnjem svetniku, bi utegnil misliti, da je izmišljena. Res je zapisana v različnih oblikah in v marsičem pesniško obarvana, toda njeno jedro je zgodovinsko.
Janez je bil tretji sin senatorja in generala Evtropija v Carigradu in je živel v začetku 5. stoletja. Tudi njegova mati Teodora je bila visokega rodu. Starša sta bila kristjana, vendar zaverovana v lastno veličino. Medtem ko sta se starejša brata potegovala za odlične službe, je Janez smel gojiti predvsem bogoljubnost. Po končanem študiju retorike so mu starši dovolili obiskati samostan ekoimetov, po naše »nespečih«, ker so menihi tudi noč uporabljali za molitev. Janez si je med menihi izbral duhovnega voditelja. Ta mu je svetoval, naj se poglobi v Sveto pismo in tako spozna svojo poklicanost.
Starši so mu radi ustregli in mu kupili Sveto pismo, najlepši izvod, okrašen z zlatom in dragimi kamni. Ob branju Knjige knjig pa je v Janezu vidno raslo veselje, da se ves posveti Bogu v meniškem stanu. Toda starši ne bi tega dovolili. Zapustil je ta samostan v Bosporju in prosil za sprejem v drugega na kraju Ireneon, danes Čiboukli. Ko je prestal preskušnjo, so ga sprejeli medse. Nočna molitev mu je bila prava slast.
Toda po šestih letih je začutil hudo domotožje. Predstojniku je pripovedoval: »Želja, da bi videl starše, mi niti za trenutek ne da miru. Prosim dovoljenja, da se vrnem k njim. Skušnjavec sicer misli, da me bo tako odvrnil od Boga, jaz pa zaupam v tvojo molitev in v Kristusa, ki se z menoj vojskuje, da bom zmagal, čeprav se vrnem k staršem.« Predstojnik je preizkušanega brata priporočil samostanski družini v molitev in mu dovolil odhod.
Ko je prišel domov, ga zaradi revne obleke in asketskega videza niso spoznali. Sprejeli so ga kot berača in mu celo dovolili, da si je v kotu vrta postavil kolibo ter mu vsak dan prinašali skromno hrano. Po treh letih je hudo zbolel in prosil, da bi obiskal mater. Tedaj se je namišljeni berač razodel staršem. Prepoznala sta ga po evangeljski knjigi, ki jima jo je pokazal. V njunih rokah je kmalu nato izdihnil. Pokopali so ga poleg kolibe in na njegovem grobu je že leta 468 bila sezidana cerkev, h kateri so prihajali romarji od blizu in daleč ter Janeza Kalabita (po naše Kolibarja) častili kot svetnika.
Vir