14. december
Marija Frančiška Aachenska
Pompej - škof
Janez od Križa - duhovnik, cerkveni učitelj
Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.
Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi
želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.
Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir
Spiridion (Dušan) - škof
Zavetnik otoka Krfa; sirot; pomorstva
Atributi: škofovska oblačila, pastirska čepica
Imena: Spiridion, Dušan, Duško, Dušek, Dušica, Dušomir, Dušana, Dušanka, Duša, ...
Rodil se je v 3. stoletju na Cipru, bil je poročen in imel hčer Ireno. Veliko svojega časa je posvečal molitvi in premišljevanju, gojil gostoljubje in v
času preganjanj trpel za vero. Postal je škof v Trimothonu. Bil je izjemno skromen in preprost, še kot škof se je preživljal z delom svojih rok, kmetoval in pasel črede. Sodeloval naj bi na dveh koncilih: v Nikeji leta 325 in v Sardiki leta 343. Sveti Spridion je v boju proti arijancem na zboru v Nikeji pogumno branil temeljne resnice krščanske vere. Čeprav ni bil učenjak in zgolj preprostega srca, je posegel v razpravo v trenutku, ko najbolj učeni škofje niso mogli utišati nekega zagrizenega krivoverca. Takole ga je podučil:
»V imenu Jezusa Kristusa me poslušaj in sprejmi moje besede! Samo en Bog je, Stvarnik nebes in zemlje, ki je človeku, narejenemu iz prsti, dal neumrljivo dušo. Ta je, ki je ustvaril vse, vidno in nevidno. Po njegovi besedi in njegovem duhu so nastala nebesa in zemlja, se je razprostrlo morje in zrak, so bile ustvarjene živali. O tej Božji Besedi vemo, da je Božji Sin in verujemo, da je bil zaradi nas rojen iz Device. S svojo smrtjo nas je rešil smrti in po svojem vstajenju nam je podelil večno življenje. In mi spoznavamo, da bo zopet prišel nepodkupljiv sodnik naših misli, besed in dejanj! Ali veruješ, da je tako?« Modrijan obmolkne in ne spregovori besedice. Spiridion pa nadaljuje: »Če torej veruješ, pojdi z menoj v cerkev, da prejmeš pečat svete vere.« Po teh besedah se modrijan obrne k svojim privržencem in reče: »Poslušajte me vi vsi, ki ste tako zelo domišljavi v svoji
učenosti! Dokler so se z besedami z menoj bojevali, sem se jim upiral z enakim orožjem. Ko pa so s tem prenehali in so začeli z božjo močjo govoriti proti meni in ko je ta mož v svojih besedah, polnih preprostosti, razodel tolikšno nebeško moč, me ni sram priznati, da sem premagan. Svetujem vam, da greste z menoj za tem častitljivim starčkom, ki ima sicer človeški jezik, pa na njem božjo besedo.«
Konstancij, sin cesarja Konstantina Velikega, nevarno zboli. Zdravniki mu ne morejo več pomagati, zato se obrne po pomoč na Boga. Ponoči, po dolgi in goreči molitvi, se mu prikaže angel, mu pokaže sijajni zbor škofov, med njimi dva, ki sta posebej izstopala. »Ta dva te bosta ozdravila,« mu pravi. Cesar zato skliče k sebi najbolj pobožne škofe iz vsega cesarstva, med njimi tudi Spiridiona in njegovega učenca Trifilija. Ko prideta pred cesarjevo bolniško posteljo, se Trifilij ne more načuditi in nagledati lepote cesarskih soban. Spiridion pa ga poduči: »Kaj se tako zelo čudiš temu nečimrnemu blišču? Glej, tudi ta gospod bo umrl in bo pokopan kakor vsak revež in prešla bo vsa njegova svetloba. Zakaj se torej tako čudiš minljivemu in pozabljaš na neminljivo?« Cesar v njem prepozna božjega moža iz sanj in Spiridion ga res ozdravi. Cesar mu želi v zahvalo podeliti zlata in srebra, Spiridion pa ga resno pogleda in mu reče: »Gospod, ne vračajte mi vendar prijaznosti s sovraštvom. Kar sem vam naredil, je delo prijateljstva; kako naj bi za to jemal še denar, ki je kriv vsega hudega in navadno spridi vse, kar je prav dobrega?«
Sveti Spiridion (Dušan), škof, goduje 14. decembra
Vir