14. januar
Sava - škof
Odon - menih
Imena: Odon, Odone, Odonči, ...
Blaženi Odon si je že v otroštvu izprosil sprejem v kartuzijanski samostan Casotta blizu rojstnega italijanskega mesta Novare. Že kot dečka ga je privlačilo skrivnostno meniško življenje. Hitro je napredoval na poti krščanske popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel. V globokem molku je prodiral v zaznavnost onstranskih resničnosti. V »
puščavi« kartuzijanskih celic je iskal stik z Bogom. V osebni duhovni avanturi je prehajal meje časa in prostora. Njegovo življenje je bilo naravnano v življenje po življenju.
V času krize jurkloštrskega samostana je v visoki starosti leta 1189 postal prior kartuzijanov v Jurkloštru. Mnogi so menili, da bo lahko s
svetniškim prizadevanjem in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim krškim škofom, ki je omejeval samostanske pravice. Verjetno so se tudi sobratje težko sprijaznili z novim redom in z zahtevo po strogem in doslednem izpolnjevanju redovnih pravil. Ker ga menihi niso poslušali, je svoje misli zapisal v obširno knjigo pridig za celo bogoslužno leto. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil v Rim k papežu Klemenu III. in ga prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež mu je ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Zadnja leta je preživel v benediktinskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan svetih Kozma in Damijana ter opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onstranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja leta 1200, star sto let. Umirajoč je spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil.
Kljub temu da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje v Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara,
umrl pa 14. januarja leta 1200 v nunskem samostanu v Tagliacozzi blizu Rima.
Izročilo o Sv. Trojici Bl. Odon je posebej častil Sveto Trojico. Samo v duhovni moči Svete Trojice lahko v času in prostoru v duhovnem življenju po Kristusu preraščamo nasprotja dvojnega, v katerem smo tako zelo razpeti.
Jurkloštrska plastika V jurkloštrski kartuzijanski cerkvi zanimiva plastika skozi simbol ohranja zanimivo dediščino bl. Odona, ki jo bo vredno razdeljeni čas še bolj posodobiti.
Vir
Malahija - prerok
Imena: Malahija, Malahijo, Malahij, Malko, Malči, ...
O rodu in življenju tega preroka nam ni nič znano, deloval pa je verjetno sredi 5. stoletja pred Kristusom. Že Ezdra in Nehemija sta si po vrnitvi Judov iz babilonske sužnosti zelo prizadevala za njihovo duhovno prenovitev. Duhovščina je namreč zanemarjala bogoslužje in poučevanje ljudstva v postavi, Judje so se ženili s pogankami, niso posvečevali sobote in za daritve niso jemali izbranih živali, temveč bolne, slepe in kruljave.
S pretresljivimi besedami jim je Malahija potrkal na srce. »Sin spoštuje očeta in služabnik se boji Gospoda. Ako sem torej oče, kje je moja čast, in ako sem Gospod, kje je strah, ki mi gre, govori Gospod nad vojskami vam, duhovnikom, ki zaničujete moje ime.« Svoj srd nad duhovniki, ki zanemarjajo svojo službo, še stopnjuje, ko pravi: »Nimam veselja z vami, ... ne maram daritev iz vaših rok,« in v preroškem duhu napove, da se bo namesto daritev iz rok starozaveznih duhovnikov »na vseh krajih«, to je po vsem svetu med narodi darovala nova, »čista« daritev (1, 10-11).
Malahija očita dalje, da Judje ne ločijo med dobrim in hudim, zato jih bo zadela božja sodba. »Približam se vam za sodbo in hitro bom pričeval zoper čarovnike in prešuštnike, zoper krivoprisežnike, zoper nje, ki stiskajo dninarja, siroto, vdovo, in tujcu kratijo pravico ter nimajo strahu pred menoj, govori Gospod nad vojskami« (3, 2-5). Prerok pa tudi tolaži dobre. Svojo knjigo sklepa s tem, da opozarja sodobnike na Mojzesa in Elija. Mojzes predstavlja postavo, Elija preroke. Oba skupaj sta znamenje njene odrešitvene vloge in njene neminljivosti. Malahija je napovedal božjega poslanca, ki bo v Elijevem duhu pripravljal pot Odrešeniku, Janeza Krstnika: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj...« (3, 1).
Stara zaveza nam tako ob koncu zadnje kanonične knjige govori po preroku s simboliko, ki nam je postala prav razumljiva šele mnogo stoletij kasneje, ko se je uresničila.
V srednjem veku so ga pogosto upodabljali v mozaiku in slikanih oknih. Kot »angelu zaveze« mu dodajajo ob strani podobo angela.
Spominjamo se ga 14. januarja.
Vir
Feliks Nolanski - duhovnik
Priprošnjik za očesne bolezni in težave, proti krivemu pričevanju in krivi prisegi, lažem; zavetnik domačih živali, oči.
Atributi: diakonska oblačila, pajek, angel, palma
Imena: Feliks, Felko, Srečko, Srečo, Felix; Feliksa
Feliks, po naše Srečko, je tretje najbolj pogostno ime med svetniki. Kljub temu med številnimi, ki ga nosijo, ni kakšne »vidnejše« osebnosti. Feliks iz Nole je prav gotovo eden bolj znanih, saj so ga v starem veku zelo častili. Njegov grob in nad njim postavljena cerkev sta že v 5. stoletju postala pravi romarski kraj. V obliki pesnitve nam je njegovo življenje ohranil sv. Pavlin iz Nole, ki ga je visoko cenil, priča njegovega češčenja pa je tudi papež Damaz (305-384). Feliks je bil že zgodaj posvečen v duhovnika in postal zaupni prijatelj domačega škofa Maksima. V času krutega Decijevega preganjanja je škof Maksim, ki je bil že v letih, pobegnil v gore, Feliks pa je pogumno skrbel za vernike, ki so bili brez vodstva. Zaprli so ga in mučili, a ga je angel na čudežen način, kakor apostola Petra, osvobodil okovov in rešil iz ječe, Feliks pa je poiskal ostarelega škofa in ga negoval. S sokom gozdnih jagod ga je okrepčal, da se je za kratek čas lahko vrnil na svoj škofovski sedež. Preganjanja niso ponehala, Feliks pa je ves čas nesebično skrbel za vernike, jih poučeval in opogumljal, zlasti s svojim zgledom. Še enkrat je bil na čudežen način rešen pred zasledovalci: skrit v sodu je čakal šest mesecev, da je preganjanje minilo, nato pa se je vrnil v mesto. Škof Maksim je medtem umrl, zato so na njegovo mesto izbrali Feliksa. Ta je škofovsko čast odklonil in se kot preprost duhovnik še naprej posvečal pastoralnemu delu. Zadnja leta življenja je preživel v askezi, kot kmet obdeloval njivico za svoje preživetje in se razdajal za druge. Čeprav je umrl naravne smrti, ga zaradi številnih preganjanj in mučenj, ki jih je prestal, že od vsega začetka častimo kot mučenca.
Ime: orig. lat. Felix: »srečen, blažen«, tudi »ploden, rodoviten, uspešen«.
Rodil se je v začetku 3. stoletja v Noli, mestu vzhodno od Neaplja v Italiji, umrl pa okrog leta 260 ali 255 (?), prav tako v Noli.
Družina: bil je bogatega rodu, oče se je priselil iz Sirije; imel je brata Ermija, ki je izbral vojaško kariero.
Zavetnik: proti očesnim boleznim in težavam, proti krivemu pričevanju in krivi prisegi, lažem, zavetnik domačih živali, oči.
Upodobitve: na mnogih slikah ga upodabljajo, kako ga pajčevina skriva pred pogledi preganjalcev; kot diakona v ječi; kot mladega duhovnika, ki na svojih ramenih prenaša starčka (škofa Maksima); vklenjenega v ječi z lončenim vrčem in s črepinjami ob sebi; s šopom gozdnih jagod (kar simbolizira njegovo skrb za ostarelega Maksima); s pajkom ali angelom ob sebi, ki mu odstranjuje okove.
Goduje: 14. januarja.»
"Ko je moj bog videl, da si se vrnil, je pobegnil, ker ni imel moči nad tvojimi krepostmi. Če se te torej že moj bog tako boji, koliko bolj bi se te moral jaz!" (Tako je po »Zlati legendi« izjavil poganski duhovnik, preden se je dal Feliksu krstiti.)
Vir
Englmar - puščavnik
Imena: Englmar, Engelmar, Engelmaro, Engelmara, Angel, Angelo, ...
Priljubljen in spoštovan puščavnik je živel v 11. stoletju v gozdu v okolici Passaua. Pozimi okoli leta 1100 ga je tovariš, ki je živel z njim, v jezi ubil in ga zakopal pod sneg. To so odkrili šele spomladi, ko se je sneg stopil. Po legendi je truplo izžarevalo močno svetlobo. V St. Englmarju, vasici v Bavarskem gozdu, na binkoštni ponedeljek v gozdu skrijejo podobo tega mučenca, ko pa jo najdejo, jo v spremstvu duhovnika in prebivalcev slovesno prinesejo nazaj. Običaju pravijo iskanje Englmarja.
Upodabljajo ga kot puščavnika s sekiro v glavi.
Vir