13. december
Suzana Armenska - mučenka
Tilka (Otilija) - opatinja
Lucija - devica, mučenka
Zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tepetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, infekcijam, krvotoku in griži
Atributi: dvoje oči na pladnju, dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo
Imena: Lucija, Lučka, Lucijana, Lučana, Luci, Luca, Lucijan, ...
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z
devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim
mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.
Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub
grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.
Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
Goduje 13. decembra.
Vir
Jošt - puščavnik
Imena: Jošt, Jakob, Jost, Joštl, Jostl, Jošta, ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 14 cerkva sv. Jošta
O tem, da je bil sveti Jošt svojčas zelo češčen svetnik ne samo v nemških deželah, pač pa tudi pri nas, govori kar lepo število (štirinajst) njemu posvečenih cerkva na naših tleh. K njemu so se, kakor k svetemu Jakobu, zatekali zlasti romarji. Rojen v kraljevski družini je bil deležen odlične vzgoje in izobrazbe. Moral bi postati očetov naslednik, a je s skupino romarjev, namenjenih v Rim, pobegnil od doma. Vojvoda v Poitiersu ga je zadržal in mu ponudil službo svojega kaplana. Posvetil ga je škof v Amiensu. Vojvoda mu kasneje na njegovo željo dovoli, da odide v samoto. Kot puščavnik je živel in oznanjal po najrazličnejših krajih v Franciji. Ob enem njegovih samotarskih bivališč v severni Franciji se kasneje razvije benediktinska opatija St-Josse-sur-Mer. Proti koncu življenja se mu je izpolnila želja, da poroma v Rim. Pot je bila dolga in težavna,
izčrpala ga je, tako da je kmalu po vrnitvi v Francijo umrl. Pokopali so ga v njegovi samostanski cerkvici, a so v času normanskih vpadov (leta 903) njegove relikvije prepeljali v Winchester v Angliji, kasneje pa jih vrnili v Francijo.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Jobst ali Jost, ki je okrajšava latinskega Jodocus. V grščini pomeni ime Jodokos »puščice hraneč, poln puščic«. Keltski Judocu pa pomeni »bojevnik«
Rodil se je okoli leta 620 v Bretanji v Franciji,
umrl pa 13. decembra 669 v samostanu Saint-Josse-sur-Mer v Franciji.
Družina: Bil naj bi kraljevega rodu, njegov oče Jutel je bil bretonski vladar.
Zavetnik: romarjev, mornarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov, za dobro žetev in za varovanje žita pred ognjem; živine, proti ognju in neurju, proti vročici, proti kugi.
Upodobitve: Upodobljen je kot romar ali puščavnik, bolj redko kot duhovnik. Ponekod (v Porenju, kjer ga častijo predvsem kot zavetnika
živine) ob njem upodabljajo domače živali. Običajno ima ob sebi krono, lahko jo drži v roki ali pa leži ob njem na tleh. Pogostokrat pa je na raznih upodobitvah oblečen kot redovnik, v roki pa drži opatsko palico.
Češčenje: Iz Francije se je njegovo češčenje v 9. stol. razširilo najprej po Nemčiji, kasneje pa so ga začeli častiti celo v Skandinaviji in Švici. V Nemčiji je še danes živa Joštova božja pot.
Goduje: 13. decembra, ponekod 17. maja (redkeje tudi 26. julija ali 9. januarja).
Vir