13.avgust
Gertruda - opatinja
Poncijan in Hipolit - škofa, mučenca
Janez Berhmans - redovnik
Atributi: knjiga, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janek, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je največ cerkva sv.Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkva sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla.
Rodil se je leta 1599 v belgijskem mestu Diestu. Njegov oče je bil čevljar. Ko je Janezu zbolela mati, je družini prav trda predla. Kazalo je, da bo Janez moral prekiniti šolanje in se posvetiti kakšni obrti. Dve teti redovnici imata zaslugo, da se to ni zgodilo. Najprej je hodil v škofijsko malo semenišče, nato pa v jezuitski zavod, kjer se je navdušil za jezuitski poklic. V noviciat je vstopil na domačem Flamskem, po dveh letih pa so ga predstojniki poslali na študij filozofije v Rim. Nič, kar je zapustil, nam ne da sklepati na kakšno njegovo posebno nadarjenost. Kljub temu je s svojo pridnostjo dosegel več ko večina njegovih sošolcev. To sklepamo iz dejstva, da so ga izbrali za branilca na javni razpravi.
Vendar se je v Janezu skrivalo nekaj nenavadnega, kar sicer ni prihajalo do izraza v njegovih besedah in tudi ne v dejanjih, kar pa so njegovi tovariši v njem čutili in česar so se zavedali šele po njegovi smrti. To je bila skrivnost Janezove globoke vere, njegovega skritega življenja z Bogom. To je tisto, kar ga še vedno dela modernega.
Ko je umiral, je priznal, da mu je v posebno uteho to, da se ni nikoli vedoma pregrešil zoper pravila jezuitskega reda, to je tista »identifikacija«, s sprejetimi dolžnostmi, ki je pogoj zadovoljnega in plodnega življenja v vsakem življenjskem okolju. Povsod je bil priljubljen. Nikoli pa ni bil v svoji vestnosti tog ali nestrpen do drugih.
Janezova huda bolezen je trajala le dober teden. Zavedal se je, da bo umrl, v očeh vere pa se mu smrt ni zdela nekaj strašnega. Kljub temu pa ga je v noči pred končnim bojem s smrtjo čakal hud duhovni boj. Proti jutru se je pomiril in mirno umrl 13. avgusta 1621. Proti koncu življenja je bil obdarjen z milostjo, da je mistično doživljal božjo navzočnost.
Goduje 13. avgusta.
Vir
Sveta Radegunda Turinška, kraljica in redovnica
Čeprav je bila kraljevega rodu in tudi kasneje poročena z mogočnim frankovskim kraljem, življenje sveti Radegundi ni prizanašalo. Njena otroška leta so minila v nenehnih sporih in spopadih, v katerih je na koncu izgubila domače, sama pa bila skupaj z mlajšim bratom odpeljana na stričev grad. Tu sta jo našla merovinška kralja Teuderik in Klotar, ko sta vdrla v Turingijo in jo opustošila; njo in brata sta odpeljala kot vojna ujetnika in talca. Klotar je Radegundo poslal na svoje posestvo Athies, kjer naj bi se učila za prihodnjo kraljico. Tu se je tudi seznanila s krščanstvom, ki jo je popolnoma prevzelo. Študirala je latinščino in grščino, brala klasike, Sveto pismo in spise cerkvenih očetov. Ko je dopolnila devetnajst let, jo je kralj Klotar prisilil, da se je poročila z njim. Prišla je na dvor največjega nasilneža med Merovingi, človeka, ki je brez slabe vesti moril in pustošil dežele, uničil njeno deželo, njo pa zasužnjil; poskušala mu je pobegniti, pa ji ni uspelo. Kljub svoji surovosti in krutosti pa se zdi, da jo je kralj vendarle imel rad. Podarjal ji je posestva, jo zasipal z razkošnimi darovi, a jo tudi surovo in kruto mučil. Deset let je preživela v zakonu, ki je bil zanjo pravo mučeništvo. Njena edina tolažba so bili trenutki, ko je bila lahko sama z Bogom, pri maši, branju Svetega pisma, premišljevanju. Kraljeva darila niso ostajala pri njej, pač pa je z njimi skrbela za reveže in trpeče. V redkih trenutkih dobre volje jo je celo kralj na svoj način občudoval in moral slutiti, da se posti, moli in dela pokoro tudi zanj. Njegovo srce pa je kljub temu ostalo zakrknjeno. Šel je celo tako daleč, da ji je umoril edinega preživelega brata, njenega najljubšega in edinega zaupnika. Po tem zločinu je pobegnila v Noyon. Tu je v stiski prisilila škofa Medarda, da jo je posvetil Bogu in tako rešil pred pobesnelim kraljem. Klotar je popustil, Radegunda pa je poslej živela življenje preproste redovnice. Nekaj časa je živela v Toursu in Saixu, kjer je skrbela za bolnike in razdala vse svoje imetje, nato pa skrajno ubožno živela v samostanu v Poitiersu. Nosila je spokorno obleko in težke spokorne verige, se bičala, živela ob kruhu in zeliščih, spala pa na golih tleh. Radegundin grob v Poitiersu je še danes priljubljena božja pot.
Ime: njeno ime pomeni »svetovalka v boju«.
Rodila se je leta 518 v Thuringenu v Nemčiji, umrla pa 13. avgusta 587 v Poitiersu v Franciji.
Družina: Bila je hči turinškega kralja Bertaharja. V razdorih med sorodniki in vojnih nemirih so ji, razen enega brata, umorili vse domače.
Zavetnica: Poitiersa; lončarjev in tkalcev, priprošnjica proti otroški vročici, gobavosti, ranam na želodcu in garjam ter proti vodnim nevarnostim.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, njena krona največkrat leži na tleh ob nogah. Večkrat ima ob sebi tudi dva volkova (ker naj bi ji bile zveri pokorne). Vidimo jo tudi kot kraljico, kako streže ubogim.
Goduje: 13. avgusta.
Vir