10. november
Orest - mučenec
Andrej Avelinski - duhovnik
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
Rodil se je leta 1521 na Siciliji; po burni mladosti je študiral pravo in doktoriral. Ko je končal še študij cerkvenega prava, se je dal posvetiti v duhovnika.
Ko je v neki pravdi zastopal prijatelja z lažnivimi dokazi, da bi pravde ne izgubil, se mu je oglasila vest. V Svetem pismu je namreč bral besede, da lažniva usta ubijajo dušo. Sklenil je, da ne bo več nastopil v nobeni posvetni pravdi in bo poslej samo še pravi duhovnik. To se je tudi zgodilo, zato ga je spoštoval ves Neapelj. K tej spreobrnitvi je odločilno pripomogel jezuit Laynez, poznejši general reda, pri katerem je opravil duhovne vaje.
Zglednemu duhovniku je nadškof naložil nehvaležno nalogo, naj napravi red v nekem ženskem samostanu. To mu je uspelo, nakopal pa si je zamere pri upornih nunah. Njihovi privrženci so ga hoteli celo umoriti. Pri enem takih napadov je bil hudo ranjen in so ga prenesli v samostan teatincev, ki ga je malo prej ustanovil Karel Tienski. Ko je ozdravel, je zaprosil za sprejem v redovno družino teh redovnikov. S šestintridesetimi leti je začel noviciat in je po opravljenih zaobljubah zamenjal viteško ime Lancelot z imenom Andrej.
V redu je bil deset let voditelj novincev. Ko je Karel Boromejski povabil teatince v Milano, da mu bodo v pomoč pri duhovnem vodstvu
duhovščine, so predstojniki določili Andreja. Ta je v Milanu ustanovil redovno hišo. Med njim in Karlom Boromejskim, ki ga je pogosto prosil za nasvet, se je spletlo iskreno prijateljstvo. Andrej je deloval z velikim blagoslovom na prižnici in v spovednici.
Andrej Avelinski se uvršča med velike duhovne voditelje v Cerkvi. Zapustil je dragoceno zbirko pisem o duhovnem vodstvu in mnogo verskih spisov. Ko je 10. novembra 1608 hotel stopiti pred oltar, da bi daroval mašo, ga je zadela kap. Trikrat je ponovil: Stopil bom h Gospodovemu oltarju - nadaljevati ni mogel. Umrl je še isti dan.
Goduje 10. novembra.
Vir
Leon Veliki - papež, cerkveni učitelj
Imena: Leon, Leonid, Lev, Leo, Leonard, Leonardo, Leona, Leonka, Leonita, ...
Sveti Leon je prvi papež, ki mu je zgodovina dala vzdevek Veliki. Tudi svetovna zgodovina se ga hvaležno spominja, saj je rešil Rim in zahodno kulturo. Leta 452 se je bližal Rimu hunski kralj Atila, »božja šiba«, z veliko vojsko, ko je bil prej požgal severnoitalijanska mesta. Pot v Rim mu je bila odprta, ker je bil cesar brez moči. V skrajni sili so se Rimljani obrnili na papeža s prošnjo, naj gre naproti nasilnežu in ga ustavi. Papež je
šel, zaupajoč v božjo pomoč. Zaupanje ga ni varalo, Atila, počaščen z navzočnostjo najvišjega duhovnika, seveda pa tudi zaradi bogatih darov, se je umaknil nazaj čez Donavo.
Tri leta pozneje je šel podobno naproti arijanskemu kralju Vandalov Gejzeriku. Tu pa papež ni bil tako uspešen. Od krivoverca ni mogel toliko izprositi, kolikor je bil izprosil od pogana. Dosegel je vsaj to, da Gejzerik ni spremenil Rima v prah in pepel, ni pa mogel preprečiti
štirinajstdnevnega ropanja.
Leon je bil predvsem čuvar pravovernosti. Najprej je s pridigami in spisi zadal smrtni udarec maniheizmu, krivi veri, ki je bila bolj poganstvo kakor krščanstvo. Na Vzhodu je takrat Evtihes učil, da je v Kristusu samo ena narava. Leon ga je s posebnim pismom obsodil na cerkvenem zboru v Kalcedonu leta 451. Ko so pismo prebrali, je šeststo navzočih škofov vzklikalo: »To je vera očetov, je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu!« Te besede so izražale veliko prepričanje takratne Cerkve o prvenstvu rimskega papeža nad vesoljno Cerkvijo. Noben papež pred Leonom ni tako jasno poudarjal, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža božjepravnega izvora in iz njega tako dosledno izvajal enotnosti Cerkve, ki bodi ena, nedeljena družina pod enim vodnikom.
Ohranjenih je veliko njegovih pisem in pridig. V njih se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem. Zlasti se pridige odlikujejo po jasnosti in bogastvu misli, po moči in lepoti izraza. Papež Benedikt XIV. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.
Umrl je 10. novembra leta 461 in na ta dan tudi goduje.
Vir
Melkijad - papež
Imena: Melkijad, Melki, Melkijada, ...
O njem vemo bolj malo. Še posebej to velja za čas, preden je postal papež. Tudi poročila o tem, koliko časa je kot rimski škof vodil Cerkev, se ne ujemajo. Liber Pontificalis poroča, da se je rodil v Afriki in da je njegovo papeževanje trajalo štiri leta in sedem mesecev. Catalogus Liberianus pa piše, da je vodil Cerkev od 2. julija 311 do 10. ali 11. januarja 314, nekaj manj kakor tri leta.
Čeprav je bila doba njegove službe kratka, pa se ujema s posebno pomembno dobo za Cerkev in rimsko cesarstvo. V teh letih je rimski cesar Konstantin premagal Maksencija in začel novo državno politiko do Cerkve, izraženo v milanskem ediktu iz februarja 313. Po krutem Dioklecijanovem preganjanju v prvem desetletju 4. stoletja je ta odlok dal krščanski veri svobodo. Zdi se, da papež Melkijad pri tem ni igral posebne vloge. Liber Pontificalis o tem nič ne govori, omenja pa njegovo pastoralno dejavnost.
Izdal je dva bogoslužna in disciplinska odloka, s katerim je prepovedal post ob nedeljah in četrtkih, in določil, da se del kruha, imenovanega fermentum (kvas), ki ga posveti škof, razdeli rimskim Cerkvam.
Najvažnejši vidik njegovega papeževanja je povezan z vlogo, ki jo je odigral v rešitvi spora, nastalega znotraj Cerkve v Afriki. Šlo je za
vprašanje, kdo bo škof v Kartagini. Izvoljen je bil Cecilijan, skupina pod vodstvom duhovnika Donata pa je temu oporekala. Donat je po
afriškem prokonzulu predložil spor cesarju Konstantinu s predlogom, naj bi o njem razsodili škofje v Galiji. Cesar pa je rešitev spora zaupal rimskemu škofu Melkijadu. Ta je izkoristil priložnost in poudaril pomen rimskega sedeža. V palači cesarice Favste v Rimu je sklical sinodo, na katero je poleg nekaterih škofov iz Galije prišlo tudi petnajst škofov iz Italije. Ob sklepu sinode je Melkijad izrekel razsodbo v prid škofa Cecilijana.
Toda sklepa ni mogel izvesti, ker je kmalu po sinodi umrl. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah ob znani Apijski cesti.
Donatisti so pozneje papeža Melkijada napadali; zelo dobro ga je branil in hvalil sv. Avguštin, ko je zavračal donatistične zmote.
Vir