10.september
Oglerij - opat
Nikolaj Tolentinski - spokornik
Zavetnik Rima, Tolentina, Benetk, svobode, vernih duš v vicah in Lime.
Atributi: Lilija, knjiga, hudič, kelih, križ, bič in dve pečeni ptici, ki naj bi po legendi, ko je bil bolan odleteli s krožnika, ko jih je zavrnil.
Imena: Nikolaj, Niko, Nikec, Miklavž, Miko, Nika, Nikolina, ...
Bolj poznamo sv. Nikolaja iz Mire - našega Miklavža kakor pa tega svetnika. Med njima pa je večja zveza kakor samo skupno ime. Sv. Miklavž je bil pokopan v italijanskem mestu Bariju. Kakor beremo v njegovem življenjepisu (6. decembra), se je rodil staršem v letih, ko po naravnih zakonih ni bilo več pričakovati rodovitnosti v zakonu. Tudi starši našega današnjega svetnika so si ga izprosili v pozni starosti na grobu sv. Miklavža v Bariju in mu dali njegovo ime.
Rodil se je v San Angelu južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju pa teh ni bilo veliko, zato so ga starši poslali v mesto Tolentino. Tu je med misijonom poslušal pridigo o minljivosti tega sveta, ki ga je tako prevzela, da se je odločil postati redovnik. Z osemnajstimi leti je že napravil redovne zaobljube. Kot menih se je odlikoval v poslušnosti, ponižnosti, spokornosti, postu ter v gorečnosti za molitev in premišljevanje. Po mašniškem posvečenju je kot redovnik živel trideset let v Tolentinu. Bil je avguštinec in je po zgledu vzornika tega reda, sv. Avguština, skoraj vsak dan pridigal. Ljudje so ga pogosto videli tudi v spovednici. V njegovih pridigah sta zveneli samo dobrota in krotkost; oznanjal je božjo ljubezen in usmiljenje do spokorjenih grešnikov. Večkrat je doživel čudovita spreobrnjenja.
Kadar je zapuščal samostan, je obiskoval bolnike ali pa šel namesto redovnega brata nabirat miloščino. Meščani so ga zelo spoštovali in imeli radi. Do sebe je bil zelo strog. Veliko se je postil, malo spal, in še to na golih tleh. Mučile so ga hude skušnjave. Ko pa jih je srečno prestal, ga je Bog nagradil s pogostnimi zamaknjenji.
Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na ta dan goduje.
Vir
Pulherija - cesarica
Imena: Pulherija, Leposlava, ...
Rodila se je leta 399 v Carigradu. Bila je cesarica in je morala petnajstletna kot sovladarica in varuhinja svojega še mlajšega brata Teodozija prevzeti državne posle in bratovo vzgojo. Že tedaj je zaobljubila Bogu vedno devištvo. Da bi se te zaobljube tem bolj spominjala, je dala v carigrajski stolnici postaviti prelep oltar in ob njem z zlatom in dragulji okrašeno ploščo, na kateri so bile vklesane besede zaobljube.
Njen oče Arkadij, zlasti pa mati Evdoksija, sta naredila carigrajskemu patriarhu Janezu Zlatoustemu veliko krivico. Poslala sta ga v izgnanstvo, a je na poti umrl. Da bi vsaj nekoliko popravila to krivico, je poskrbela, da so prepeljali zemeljske ostanke v Carigrad. Z bratom sta mu šla v slovesnem sprevodu naproti in oba prosila mrtvega patriarha odpuščanja za greh svojih staršev.
Dve krivi veri sta takrat grozili krščanskemu vzhodu: monofizitska, ki je trdila, da je v Kristusu samo ena narava, in nestorijanska, ki je trdila, da v Kristusu nista samo dve naravi, marveč tudi dve osebi. Cesarice verska zmota ni mogla preslepiti, ker se je v vseh takšnih nejasnostih obračala na rimskega papeža. Pulherija ima tudi velike zasluge za dva cerkvena zbora: v Efezu leta 431 in Kalcedonu 451.
Ko je brat odrastel, mu je izbrala za nevesto lepo in duhovito Atenaido. Ta pa se je pustila naščuvati in je Puhlerijo spravila z dvora. Brez pritožbe se je umaknila na neko pristavo, kjer je samotno živela in molila. Na papeževo prošnjo se je pozneje spet vrnila, da bi zavrla vpliv krivovercev na dvoru in v državi.
Po Teodozijevi smrti leta 450 je Pulherija spet postala cesarica. Iz državnih razlogov se je poročila z generalom Marcijanom pod pogojem, da bo spoštoval njeno zaobljubo devištva. Umrla je leta 453. Upodabljajo jo z žarkom in lilijo.
Goduje 10. septembra.
Vir