10.junij
Itamar - škof
Edvard Poppe - duhovni pisatelj
Bogumil Poljski - škof
Imena: Bogumil, Bogomil, Bogomila
Po rodu je bil Poljak in se rodil okoli leta 1116 blizu Gnjezna v plemiški družini. Skupaj z bratom Boguhvalom si je znanje pridobil v Gnjeznu in v Parizu, kjer se je navdušil za ideale, ki jih je tedaj med plemstvom oznanjal sv. Bernard. Po vrnitvi v domovino je brat vstopil v cistercijanski samostan, on pa je moral prevzeti očetovo dediščino. Ko je sam postal gospodar, se je ravnal po besedi sv. Bernarda, da plemstvo toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in verski blagor ljudstva.
Njegov stric Janislav je bil takrat nadškof v Gnjeznu. Ko je videl Bogumilovo vnemo za okrepitev verskega življenja, ga je povabil k sebi in ga uvajal v globlji bogoslovni študij. Bogumil že prej ni maral bučne družbe in tudi za gospodarstvo samo se ni posebno zanimal. Ljubša mu je bila samota, kjer je mogel zbrano moliti; posebno prisrčno pa je častil Marijo. Bal pa se je sprejeti mašniško posvečenje zaradi velike odgovornosti. Posvetiti se je dal šele potem, ko mu je stric dopovedal, da se bo tako mogel bolj žrtvovati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog.
Kot duhovnik je bil najprej župnik, nato pa ga je stric poklical za stolnega dekana v Gnjeznem. Še vedno pa je hodil pomagat novemu župniku prejšnje župnije.
Leta 1167 je umrl stric nadškof. Za njegovega naslednika so izvolili Bogumila. Kot nadškof je bil zelo delaven, preudaren, požrtvovalen, posebno pa poln sočutja do trpečih. Ustanavljal je zavetišča in sirotišča, cerkvene šole za ljudstvo in duhovščino dramil, naj povsod pospešuje izobrazbo. Znal pa je biti tudi odločen, kadar je bilo treba nastopiti zoper grešne razvade in pravice Cerkve proti pohlepnosti nekaterih plemičev. Po nekaj letih se je odpovedal škofovski službi in šel v samostan na Ogrsko.
Goduje 10. junija.
Vir
Marija Roza Molas - redovna ustanoviteljica
Imena: Marija Roza, Marija Rosa
Ko so proti božiču leta 1941 odgovorni na Kongregaciji za svetniške postopke pokazali kardinalu prefektu Salottiju spise svetniške kandidatinje sestre Marije Roze, je bil ta nemalo začuden. Med njenimi maloštevilnimi spisi so bili posebej vidni zvezki s kuhinjskimi recepti za sladice, torte, celo za likerje in aperitive. Teologi cenzorji so kardinalu odkrili skrivnost: mati Marija Roza, ustanoviteljica kongregacije sester Naše Gospe
Tolažnice, je malo pisala, ker je tudi malo hodila v šolo. Hiše njene ustanove pa so bile vse v polmeru nekaj kilometrov od materne hiše. Sestre je obiskovala osebno, namesto da bi jim pisala.
Sedemnajstletna je vstopila v samostan, kjer so ji izročili skrb za bolnike in poučevanje revnih deklic. Pozneje je dobila naslov učiteljice, ko se je usposobila na dveh obrtniških področjih: svečarstvo in slaščičarstvo. Zbirka receptov, ki so »pohujševali« kardinala, je bila prav znamenje, kako vestno je o-pravljala službo učiteljice.
Rodila se je leta 1815 v mestu Reus (Katalonija). Pred Francozi je družina pribežala v Barcelono, kjer je njen oče odprl mlekarno. Star 29 let, se je poročil z dve leti starejšo vdovo Marijo Vallve. Marija Roza je bila drugi otrok. Zaradi slabotnega zdravja je bila krščena v sili. Pod duhovnim vodstvom frančiškanskega patra se je odločila za samostan. Ta ji je tudi pomagal, da je oče končno privolil v njeno odločitev.
Vstopila je v red usmiljenk, ki so se pred kratkim naselile v Reusu. Bila je to precej samostojna, neodvisna skupina pod vodstvom sestre Luize Estivil. Marija Roza je delala v bolnišnici, kjer je doživela marsikateri hud trenutek in tudi ni skoparila s svojim zdravjem. 34-letno so poslali za predstojnico v novo hišo v Tortosi, kjer pa so bile razmere žalostne. V nekaj tednih pa je s petimi sestrami privedla sonce in veselje v žalobno stavbo. Prevzela je tudi šolo za dekleta. Vsa se je predala vzgoji in delu. Končno je občina tem sestram zaupala vodstvo bolnišnice.
Zaradi notranjih težav z osrednjo hišo v Reusu in s pomočjo krajevnega škofa je Marija Rosa ustanovila novo redovno skupnost Naše Gospe
Tolažnice. V začetku se je širila počasi, potem pa zelo hitro. Marija Roza je dajala vsem sestram zgled. Z revnimi je delila bolečino, bila mati otrokom brez matere, »palica starim brez opore«.
Umrla je stara 61 let. Za blaženo jo je leta 1977 razglasil papež Pavel VI., za svetnico Janez Pavel II. 11. novembra 1988.
Vir