10. marec
Simplicij - papež
Makarij Jeruzalemski - škof
Štirideset mučencev
O štiridesetih zvestih mučencih v Sebasti, ki so kot vojaki služili v slavni XII. legiji, imenovani »Legio fulminata Melitensis«, so nam ohranjeni slovesni govori, ki so jih na njihov god imeli veliki cerkveni govorniki IV. stoletja, med njimi tudi sv. Bazilij Veliki. Ti govori, kljub temu da v detaljih niso popolnoma zanesljivi, so vseeno verodostojno pričevanje o hrabrosti svetih mučencev, ki so raje zmrzovali v vodi, kot , da bi se odrekli svoji veri. Že samo dejstvo, da so o njih pohvalno govorili in pisali ob že omenjenem sv. Baziliju še sv.Gregor Nisenski (dva govora). sv. Gaudencij iz Brescije (en govor), sv. Efrem Sirski (dva govora), sv. Gregor Turonski, Sozomen; je znak, da je to mučeništvo mnoge napolnilo z občudovanjem.
Iz pisnih zgodovinskih virov se lahko razmeroma natančno ugotovi dramatični dogodek mučeniškega pričevanja teh štiridesetih
mučencev. V času pregonov cesarja Licinija je ujeto 40 krščanskih vojakov in postavljenih pred izbiro: ali se odrečejo veri v Kristusa ali pa umrejo. Vsi so izbrali drugo, čeprav je šlo za kruto smrt: umreti v vodi, ki je zmrzovala. Ko so se še nahajali v zaporu, so napisali oporoko, v kateri zahtevajo da so po smrti skupaj pokopani v Sareimu pri Zeli, vas je danes poistovetena z vasjo Kyrklar v Mali Aziji, ki pa pomeni ravno
število 40. Zato so tudi vernike zaprosili, naj, sicer iz pobožnosti, ne raznesejo njihovih relikvij. Naročili so tudi, naj najmlajši med njimi, sluga Eunoik, če bo obvarovan smrti in dobil svobodo, postane varuh njihovega groba. Na koncu oporoke, po kratkih opominih bratom v veri, pozdravih sorodnikom in prijateljem, so se vsi poimensko podpisali.
Mučeništvo se je zgodilo 9. marca leta 320 v gimnazijskem dvorišču ob kopališču mesta Sebasta v Mali Armeniji, danes Siwas v Turčiji. Ob ledenem kopališču je bilo pripravljeno tudi toplo, da bi premamilo katerega od njih, ki bi težko prenašal trpljenje. Našel se je nekdo, ki je popustil in skočil v vročo vodo, pa je zaradi nagle spremembe temperature takoj umrl. Na njegovo mesto je stopil med mučence njihov
stražar; slekel je obleko in se priznal za kristjana. Ko so vsi umrli, so njihova telesa znosili iz mesta, jih sežgali in njihov pepel stresli v reko. Preganjalci so se jih bali tudi mrtvih pa so želeli uničiti vsak spomin na njih. Verniki, željni svetih relikvij so vseeno nekaj tega uspeli rešiti.
Čeprav so ti sveti mučenci mučeni 9. marca, v času papeža Inocenta X. njihov god v zahodni Cerkvi obhajamo na današnji dan.
"Cerkev je v čas koledarskega leta uvedla spomine na mučence in druge svetnike, ki jih je Božja milost na različne načine povzdignila do popolnosti in so že dosegli slavo v nebesih ter pojejo Bogu večno hvalo in ga prosijo za nas. O rojstvih svetnikov za nebesa Cerkev posreduje svojevrsten zakrament v svetnikih, ki so skupaj s Kristusom trpeli, ter so z Njim zedinjeni, vernikom pa podaja njihove zglede, ki po Kristusu vse privlačijo k Očetu, z njihovimi zaslugami pa izprosi in dosega Božje milosti. " (Konstitucija o sveti liturgiji, št. 104).
Vir
Janez Samotar - menih
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
Ime je dobil po tem, da je večino svojega življenja preživel v samotarski celici. Rodil se je okoli leta 1310 v plemiški družini v Firencah. Bil je zelo bister, odlikoval se je po ostrini misli in široki kulturni razgledanosti. Stopil je v samostan Vallombrosa (Senčna dolina), leta 1349 pa so ga izvolili za opata samostana Sv. Trojice v Firencah.
Toda kmalu je bil prisiljen odpovedati se svoji službi in zapustiti samostan. Kaj se je dejansko zgodilo, je zavito v legendo. Po njej naj bi se Janez zanimal za čarovnije. Ko je nekoč čaral, se mu je v celici prikazala mlada ženska in je z njo vsaj v mislih grešil. Ko je spoznal, kaj je storil, ga je višji opat odstavil in ga dal zapreti v stolp Pitiana blizu samostana Vallombrosa, kjer se je strogo pokoril. Po enem letu je dobil prostost, vendar se ni vrnil v samostan, čeprav bi lahko spet prevzel službo opata. Umaknil se je v samotno votlino blizu samostana in tam preživel preostali del življenja.
Živel je v samoti, stik s svetom pa je vzdrževal predvsem po pismih; ohranjenih je 34. Obiskovali so ga ljudje vseh slojev, moški in ženske, da bi pri njem našli nasvete pa tudi opomine za poboljšanje svojega življenja.
Skoraj vsa pisma so bila napisana v italijanščini in veljajo za podobo italijanskega jezika v štirinajstem stoletju. Razodevajo piščevo visoko duhovno kulturo. V njih je navajal besedila Svetega pisma in cerkvenih pisateljev, pa tudi pesnikov Vergila, Danteja in Petrarka. V pismih je zavzemal tudi stališča do vprašanj, ki so prevevala Cerkev (doba avignonske sužnosti papežev!) in firenško družbo.
Bil je sodobnik sv. Katarine Sienske in je močno podpiral njeno prizadevanje, da bi se papeži vrnili v Rim. Ona ga je celo vabila, naj zapusti celico in začne javno nastopati, vendar tega ni storil. Zanimivo je tudi to, da je v sporu med Firencami in papežem stal na strani svojega mesta. Ko je papež Gregor XI. 31. marca 1376 razglasil interdikt nad Firencami, je pisal prijatelju, naj se tega ne ustraši.
V tistih nemirnih časih se je veliko govorilo o bližnjem koncu sveta. Janez je posegal v te razprave. Vzdrževal je stike tudi s krožkom meščanov, ki so se zbirali v firenškem samostanu Svetega Duha. Ta pa je upal,da bo po vseh težavah stoletja nastopila duhovna prenova. Sveta še ne bo kraj, temveč bo prišel novi, boljši svet.
Janez Samotar je umrl 10. marca 1396, po štiridesetih letih življenja v samotni celici. V samostanu Vallombrosa so ga takoj začeli častiti kot svetnika.
Vir