9. oktober
Ludvik Beltran, misijonar in spoznavalec
Španec Ludvik Beltran je bil sin mestnega pisarja v Valenciji, rojen leta 1526, v času, ko so se v Španiji rodili tudi nekateri drugi velikani duha in krščanstva: Ignacij Lojolski, Peter Alkantarski, Terezija Velika, Janez od Boga in drugi. Ob bok jim stopa sv. Ludvik, ki je otroštvo preživel spokorno, kmalu vstopil k dominikancem, postal duhovnik in kot misijonar v Kolumbiji spreobrnil in krstil na desettisoče Indijancev. Kratkih sedem let delovanja med njimi je bilo dovolj, da je opravil ogromno delo, zaradi katerega ga je papež Klemen X. približno sto let po smrti razglasil za svetnika. V domovino se je vrnil predvsem zaradi žalosti, ker so španski zavojevalci, sicer kristjani, v Kolumbiji delali popolnoma nasprotno, kot pa jih je učila vera. Z misijonarjenjem je nadaljeval v Španiji med preprostim ljudstvom, umrl pa je 9. oktobra 1581 v domačem mestu Valenciji.
Čeprav je doživljal velike uspehe, mu v nekem kraju kljub temu ni uspelo spreobrniti nobenega pogana. Razlog za to je bil, da so imeli tam pokopanega poganskega duhovnika, ki je bil pri njih zelo v časti. Ludvik je zato naskrivaj izkopal njegove kosti in jih odnesel daleč proč. Ko so domačini za to zvedeli, so mu v hrano zmešali strup, da bi zbolel in umrl. Božja roka pa ga je varovala; čez pet dni je iz sebe vrgel gada in ozdravel …
Lakomni in razuzdani podaniki španskega kralja so Ludvika večkrat vabili na svoje večerje. Ta jih je sicer ostro pozival in grajal, naj nehajo izkoriščati uboge Indijance, pa ni nič zaleglo. Sede pri njihovi mizi je nekoč vpričo vseh vzel v roke kruh in ga stisnil, tako, da se je iz njega pocedila kri. Pokazal jim ga je in rekel: »Glejte, kaj jeste! S krvjo ubogih se nasičujete.«
V svojih pridigah je bil Ludvik Beltran precej strog in je odkrito grajal tudi napake in hudobije imenitnežev, čeprav je s tem včasih tvegal celo
življenje. Tako se je primerilo, da ga je neki imeniten gospod pozval, naj prekliče vse, o čemer je pridigal, sicer ga bo ubil. Svetnik pa odgovori: »Štejem si v veliko srečo, če lahko umrem in s svojo krvjo zapečatim, kar sem govoril.« Takoj naslednji dan se srečata in mož, čigar napake je grajal, mu na prsi nastavi samokres in ves besen zavpije nad njim: »Kako si lahko drzneš grajati moža, kakršen sem jaz?« Ludvik pa mirno in brez besed naredi nad pištolo križ in ta se v trenutku spremeni v podobo Križanega. Prestrašen nad tem čudežem pade malopridnež k njegovim nogam, ga prosi odpuščanja in se spreobrne.
Nekaj njegovih misli:
»Tu najdeš,« reče novincu, ko mu izroči podobo Križanega, »vse, karkoli si želi tvoja duša. V Kristusu križanem najdeš pomoč za vse trpljenje, zmago v skušnjavah, v žalosti tolažbo, z eno besedo: v Njem najdeš vse.«
»Če damo (revežu) veliko doma na hišnem pragu, nam Bog še več da v cerkvi.«
»Uboštvo, ki je Bogu posebej všeč, obstaja v tem, da se človek odpove svoji trmi.«
Vir
Vir1
Abraham - očak
Imena: Abraham, Abram, ...
Abraham je ena najvidnejših osebnosti stare zaveze, včasih zasenči celo Mojzesa. Abraham in njegovi ožji sorodniki so člani prvega svetopisemskega ljudstva, ki sodi že v čase naše sedanje kulturne zgodovine. Dogodki, ki jih opisuje prva Mojzesova knjiga v zvezi z Abrahamom, močno pričujejo o božjem vodstvu, o srečanju z Bogom, o božjem posegu v očakovo življenje in o njegovi veri v osebnega Boga, zato ga imamo za »očeta vseh verujočih«.
Abraham ali Abram, kakor se je prvotno imenoval, je bil doma v Uru na Kaldejskem v današnji Mezopotamiji. Bog ga je poklical, naj zapusti rodno deželo, ki je tonila v malikovalstvu, in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Abraham je verjel in se s svojimi najbližjimi odpravil na pot v Kanaan.
Zaradi lakote v deželi je moral iti v Egipt. Ker se je bal za svoje življenje, je Egipčanom predstavil ženo Sarajo kot sestro. Ko pa si jo je faraon
poželel, mu je Abraham povedal resnico. Faraon ga je obdaroval, mu dal spremstvo in Abraham se je vmil v Kanaan. Sveto pismo pripoveduje dalje o Abrahamovem srečanju s kraljem in z duhovnikom Melkizedekom, ki mu je prinesel kruha in vina in izrekel božji blagoslov. Abraham je imel dva sina, enega od sužnje Agare, drugega od svoje žene Saraje, ki je tedaj, ko je zanosila, dobila ime Sara. Ime mu je bilo Izak. Temu so veljale božje obljube. Bog je zelo preizkušal Abrahamovo vero, ko je zahteval, naj mu daruje sina Izaka na gori Moriji. To se sicer ni zgodilo.
Apostol Pavel v pismu Hebrejcem zelo hvali Abrahamovo vero. »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre …«
Pot Abrahamove vere je bila in je še danes nenehna pobuda za razmišljanje o veri kristjanov.
Goduje 9. oktobra.
Vir
Dionizij in tovariši - mučenci
Imena: Dionizij, Den, Denis, Deni, Dioniz, Deonizija, Dionizija, Dionisija, ...
Ime Dionizij pomeni v grščini tistega, ki je posvečen vinskemu bogu Dionizu. Vsekakor je zanimivo, da poznamo več svetnikov, ki nosijo to pogansko ime, na primer Dionizij Aleksandrijski, patriarh v Aleksandriji; Dionizij je bil tudi prvi škof v Augsburgu. Tukaj pa se spominjamo sv. Dionizija - Francozi mu pravijo Saint Denis - prvega pariškega škofa. Sv. Gregor Tourski poroča o njem, da ga je papež Fabijan okoli leta 250 poslal s šestimi drugimi škofi iz Rima v Galijo, kjer je skupaj z duhovnikom Rustikom in diakonom Elevterijem umrl mučeniške smrti, vendar je poročilo o tem, kako so ga mučili, legendarno.
Okoli leta 835 je opat Hildvin iz St. Denisa v Parizu pomotoma ugotovil, da je to isti Dionizij kakor Pavlov učenec Dionizij Areopagit, ki ga poznamo iz Apostolskih del (17,34). Pod njegovim imenom so znani spisi, ki so imeli skoraj tisoč let velik vpliv, ker so jim pripisovali skoraj kanonično veljavo, misleč, da jih je napisal Pavlov učenec Dionizij Areopagit.
Novejša raziskovanja pa so ugotovila, da sta atenski in pariški Dionizij dve osebi, ki sta tudi živeli vsaka v drugi dobi. Pomota je nastala zategadelj, ker je bizantinski cesar Mihael poslal francoskemu kralju Ludviku Pobožnemu izvod areopagitskih spisov. Kralj jih je izročil opatu Hildvinu in ga naprosil, naj zbere vsa poročila, kar jih more dobiti o pariškem škofu in mučencu. Hildvin je nato napisal življenjepis, v katerem je enačil pariškega škofa z učencem sv. Pavla in mu je seveda pripisoval tudi avtorstvo spisov, ki jih je kralj dobil iz Carigrada.
Dionizija, pariškega škofa, uvrščajo v skupino štirinajstih pomočnikov v sili; še dandanašnji je zavetnik Francije in Pariza. Verjetno je on postavil prvo krščansko cerkev na otoku sredi Seine. Za preganjanja kristjanov naj bi bil obglavljen na Montmartru. Kralj Dagobert je dal prenesti njegove posmrtne ostanke v cerkev benediktinske opatije St. Denis, ki je postala eno največjih svetišč v Galiji in pozneje nekakšna narodna grobnica, kjer so pokopali skoraj vse francoske kralje.
Goduje 9. oktobra.
Vir