9.junij
Rihard - škof
Sveti Primož in Felicijan, mučenca
Primož in Felicijan, rodna brata, sta bila rimska državljana in plemenitega rodu. Živela sta v Rimu in v času Dioklecijanovega preganjanja pogumno obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in dajala pogum. Že v visoki starosti sta tudi sama dosegla mučeništvo. Poganski duhovniki so ju namreč naznanili oblastem zaradi brezbožnosti in čarovnije. Med mučenjem sta morala prenašati strašanske muke in bila obglavljena leta 286. Njuno mučeništvo je opisano takole:
Čez nekaj dni ju predstavijo cesarju; ta jima ukaže, naj darujeta Jupitru in Herkulu. Oba srčno odgovorita: »Mi darujemo živemu Bogu spravne in zahvalne darove, vaših lesenih in kamnitih bogov pa ne kličemo; kako bi nam tudi lahko pomagali v naših stiskah, ko še hoditi ne morejo; kako naj bi nas oni podpirali, ko še sami ne bi mogli stati, če ne bi bili pritrjeni z železnimi vezmi.« Dioklecijan ju ukaže peljati v Herkulov tempelj, da tam darujeta. Ker nista hotela, ju prebičajo in odpeljejo v ječo. Potem ko sta bila že dlje časa v zaporu, ju postavijo pred sodnika Promota, da ju zopet zasliši. Ker sta neomajna in ponosno izpovedujeta svojo vero, ju ukaže ločiti in zasliši vsakega posebej. Najprej se loti skoraj osemdesetletnega Felicijana in mu začne prigovarjati: »Usmili se vendar svoje sive starosti, zadnjega ostanka svojih dni in bodi pokoren poveljem naših gospodov in cesarjev.« Felicijan pa odgovori: »Ti me opominjaš zaradi moje sive glave? Bog jo bo varoval, če bo takšna njegova sveta volja, ali pa jo bo ovenčal s krono častite neumrljivosti v svojem kraljestvu, zato nehaj pretiti; smrt, ki je zate najstrašnejši strah, je zame samo ljuba poslanka, ki me kliče k mojemu Gospodu.« Sodnik ga ukaže neusmiljeno mučiti, nato pa privezati na steber, na katerem visi tri dni in tri noči. Sedaj pride vrsta na Primoža; sodnik ga želi pregovoriti z lažjo: »Tvoj brat se je omehčal in spametoval; pokoril se je cesarjevemu ukazu in izkazal čast neumrljivim bogovom. Posnemaj torej njegov zgled in daruj, da bosta lahko oba uživala popolno cesarjevo prijaznost in milost in bogovi bodo vajino bratsko ljubezen poplačali z vso obilnostjo svojega blagoslova. Svetnik, ki mu je bilo od zgoraj razodeto pravo bratovo junaško ravnanje, mu odgovori: »Sram te bodi, ker lažeš; Felicijan se zdaj ob koncu svojega življenja nikakor ne more izneveriti Zveličarju, ki mu služi že več kot petdeset let z najbolj gorečo ljubeznijo. Po telesu si naju ločil, po duši pa ne. Duh mojega brata me obdaja in me svari verjeti laži hudobnega duha. Brata me ne moreš oropati; umori ga, pa ga bom našel pri Kristusu in se bom z njim vekomaj veselil pri Gospodu.« Tudi njega ukaže strašno mučiti in to pred očmi brata Felicijana. V usta mu zlivajo raztopljen svinec, pa se le-ta po čudežu strdi, tako, da mu nič ne škoduje. Primož vesel vzklikne: »Glej, brat! Mogočnost našega Boga, ki ognju jemlje moč in vrelo tekočino spreminja v okrepčilo!« Prav tako se po čudežu dva leva in dva medveda, ki jih pošlje sodnik nad mučenca, spremenijo v pohlevne živali. Primož in Felicijan vzklikneta: »Nesrečnež, ali še zdaj ne spoznaš, kako mogočen je naš Bog? Glej! Zverine mu izkazujejo čast in so pokorne njegovim
služabnikom. Ali boš še naprej ostal trdovratnega srca?« Kljub temu da se ob tem mnogo ljudi spreobrne, ostane sodnik zakrknjen in ukaže oba obglaviti.
Sveti Primož in Felicijan, mučenca, godujeta 9. junija
Vir
Efrem Sirski - diakon, cerkveni učitelj
Imena: Efrem, Efrema
Rodil naj bi se okoli leta 306 v Nisibisu (današnji Nusaibin v Turčiji), ki je tedaj kot močna in pomembna obmejna trdnjava spadal k rimskemu cesarstvu.
Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. V njegovem rojstnem mestu je
škofoval Jakob, asket in pastir obenem, ki je s spokornim življenjem znal združevati učenost, z molitvijo pa apostolat. S svojim zgledom je za trajno vplival na Efrema. Ta škof je ustanovil teološko šolo, ki pa se je morala pozneje preseliti v Edeso in je zaslovela predvsem po zaslugi sv. Efrema.
Edesa je imela krščansko preteklost in v njegovem aramejskem dialektu je nastala sirska književnost. Značilno zanjo je lirično bogastvo. Če Sirci prevajajo iz grščine - in v tem obdobju so res veliko prevajali - se ne drže strogo izvirnika, marveč ga dopolnjujejo s svojimi mislimi in tudi s svojo neizčrpno domišljijo. Po zaslugi sirskih prevodov so nam ohranjena mnoga grška dela, ki so v izvirniku izgubljena. Efrem je v Edesi živel najprej kot puščavnik v skalni votlini, a je kmalu začel poučevati na šoli in tu je napisal večino svojih asketskih del. Udeleževal se je cerkvenega življenja, zelo spoštovan zaradi pobožnosti in učenosti, predvsem pa zaradi izrednega pešniškega daru, čeprav je kot klerik imel samo stopnjo diakona.
Vneto je raziskoval Sveto pismo. Z njegovimi besedami se je bojeval zoper krive nauke. Poleg gnostičnega nauka je na kristjane močno vplivala tedanja, v Mezopotamiji že od nekdaj priljubljena in udomačena astrologija. Efrem je znal bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in drugo praznoverje. Iz Perzije se je širil maniheizem in Efrem je v svojih spisih jasno in ostro zavračal tudi tega nevarnega nasprotnika. Njegove pesnitve so služile pouku pravovernih in olepšanju bogoslužja. Zato so mu dali častni naslov »harfa Svetega Duha«. Umrl je leta 373. Efrem je edini svetnik sirskega jezika, ki mu je Cerkev priznala čast cerkvenega učitelja.
Goduje 9. junija.
Vir
Jožef iz Anchiete - duhovnik, misijonar
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Današnji blaženi je bil po rodu Bask. Rodil se je na Kanarskih otokih leta 1534. Že s sedemnajstimi leti je vstopil v jezuitski red. Na univerzi v portugalskem mestu Coimbri je študiral retoriko in dialektiko ter začel študij filozofije. V njegovem času je prevladovalo mnenje, da bi podnebje v na novo osvojenih prekomorskih področjih Južne Amerike moglo blagodejno vplivati na človekovo zdravje. Jožef je bil rahlega zdravja, zato so ga predstojniki poslali čez Atlantik v pravkar ustanovljeno brazilsko jezuitsko podprovinco. Leta 1553 se je izkrcal v Sao Salvadorju do Bahia de Todos os Santos kot jezuitski brat laik.
S provincialom Manoelom da Nombrega je ustanovil kapelo in kolegij na ravnini Piratininga, kjer je jedro današnjega velemesta Sao Paulo. Tu je deloval deset let kot katehist in professor latinščine.
Posvečal se je tudi skrbi za Indijance. V kratkem času se je naučil jezika, ki so ga govorili domačini ob brazilski obali, zato je mogel med njimi začeti misijonsko delo. Hkrati je skušal nomadske Indijance naseljevati v tako imenovanih jezuitskih redukcijah (poznamo jih tudi v drugih južnoameriških državah). Krščeval jih je, spovedoval in delil poslednje zakramente. Toda pri tem je doživel tudi razočaranje. Indijance so jezuiti imeli najprej za bistre in dobre divjake, toda pozneje so jih opisovali kot ljudožrce, spolne razuzdance, brez smisla za red in kot
nevedneže. Jožef je pisal leta 1555 takole: »Vsi želimo in prosimo Gospoda za eno stvar, da bi v tej deželi živelo veliko kristjanov, ki bi mogli obvladati domačine, ki so tako neukročeni in trmasti v uživanju človeškega mesa ter nepokorni predstojniku, da bo zelo težavno brez tega zdravila utrditi to, kar ustvarjamo.«
Leta 1566 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo življenje bi mogli imenovati sveta pustolovščina. Pri Morro da Gloria na jugu Brazilije je bil navzoč pri bitki med Portugalci in francoskimi Hugenoti, ki jim je pomagalo indijansko pleme Tamoi. Sodeloval je pri ustanovitvi današnjega mesta Rio de Janeiro. Pozneje je bil imenovan za predstojnika misijona v Sao Vicente. Enajst let je bil provincial jezuitske province. V 44 letih misijonskega dela je štiridesetkrat prehodil 2.500 km dolgo obalo od Pernambucha do Sao Vicente. Umrl je 9. junija 1597.
Postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1617, pozneje pa je zastal. 22. junija 1980 je papež Janez Pavel II. Jožefa iz Anchiete razglasil za blaženega. Pri tem je poudaril njegovo veliko in neutrudno gorečnost, delo za človeški napredek in obrambo Indijancev pred krivicami kolonizatorjev.
Vir