8.julij
Gregor Grassi - škof, mučenec
Anton Fantosati - škof, mučenec
Kilijan - škof
Zavetnik sirot, pleskarjev in proti očesnim boleznim.
Atributi: škofovska oblačila, palica, knjiga, palma, tonzura.
Imena: Kilijan, Kilian, Kilijana.
Zelo obiskana romarska pot je Kilijanov sarkofag v cerkvi Neumunster v Wurzburgu. V tej cerkvi so tudi doprsni kipi sv. Kilijana in njegovih dveh tovarišev Totnana in Kolonata. Naredil jih je Tilman Riemenschneider leta 1500, ker pa so leta 1910 zgoreli, so naredili njihove kopije.
Po legendi naj bi bil Kilijan iz irsko-skotske družine. Po papeževem pooblastilu je pridigal z diakonom Totnanom in duhovnikom Kolonatom. Spreobrnil naj bi kneza Gozberta in njegovo družino. Na škofovo zahtevo se je Gozbert leta 689 tudi ločil od bratove žene s katero je živel, zato je ta najela morilca in dala ubilti Kilijana in njegova tovariša.
8. julija ga častijo ker je dal škof Burkhard na ta dan prekopati njegove posmrtne ostanke. Poleg doprsnih kipov v cerkvi Neumunster hranijo tudi glave vseh treh svetnikov. Na Kilijanov god je se danes romanje v wurzbursko Neumunsterkirche.
Vir
Lovrenc Razsvetljevalec - mučenec
Imena: Lovrenc, Lavrenc, Lavrencij, Lovro, Lovre,
Zgodovinsko je dokazano, da je ta svetnik živel, druge okoliščine njegovega življenja pa so zavite v nejasnosti. Najstarejša listina, ki ga omenja, je pismo papeža Janeza VII. z dne 30. junija 702, naslovljeno Tomažu di Morienna, obnovitelju samostana Farfa blizu Rima. Listina potrjuje ugodnosti, ki jih je samostanu naklonil spoletski vojvoda Faroald II., in omenja, da je ta samostan »ustanovil škof z imenom Lovrenc, ki je prišel iz daljnega kraja«.
Ta tujina naj bi po nadaljnjih poročilih bila Sirija. Tam naj bi se Lovrenc sredi šestega stoletja rodil. V Rim naj bi prišel še z dvema tovarišema. Ko je ustanovil samostan Farfa, se je odpovedal škofovski službi. Omenjajo še neko posebnost. Samostana ni zgradil z javnimi sredstvi, temveč s svojim premoženjem in z darovi vernikov.
Druga poročila pripovedujejo, da je Lovrenc z močjo molitve in posta pregnal strašnega zmaja, ki je bival v neki votlini blizu samostana in je vse področje zastrupljal s svojim kužnim dihanjem. Vse te zgodbe simbolizirajo zmago krščanstva nad poganstvom.
Lovrenc je bil vsekakor pomembna osebnost, zato ga samostanski arhivi in drugi zapisi še in še omenjajo. Tako neko poročilo iz leta 1130 pripoveduje, da je že v 4. stoletju prišla v Rim skupina sirskih kristjanov, med katerimi se omenjata tudi Lovrenc in njegova sestra Suzana. Za časa preganjanja se je skupina razkropila, nekateri pa so umrli mučeniške smrti. Lovrenc naj bi s sestro odšel v Spoleto in tam postal škof. Res je pozneje ustanovil samostan Farfa, toda tega so razrušili gotski Vandali. Na kraju so ostale le še tri ciprese. Kakor vsako drevo so v stoletjih razpadle. V 7. stoletju pa jih je Devica Marija pokazala v videnju že na začetku omenjenemu Tomažu di Morienna, da bi na tistem kraju znova pozidal samostan.
Poznejše legende pripisujejo Lovrencu karizmo, da je ozdravljal telesno in duhovno slepe, zato je dobil vzdevek Razsvetljevalec. Starodavno
češčenje sv. Lovrenca in hkrati priljubljenost, ki jo je užival še v 11. stoletju, so narekovale sv. Petru Damianiju, da je pisal papežu Nikolaju II., da je češčenje sv. Lovrenca »starodavno izročilo« in »moderna pobožnost«.
V martirologiju samostana Farfa je kot svetnica zapisana tudi njegova sestra Suzana.
Vir