8. februar
Hieronim Emiliani, redovnik
Imena: Eromen, Jerko, Jerome, Jeron; Jerka, Jerkica, Hieronima, ...
Rodil se je leta 1486 v ugledni družini v Benetkah. Sprva je deloval v vojaški službi, leta 1518 pa je postal duhovnik. 1528. leta je ustanovil red somaskov, ki so se prvotno imenovali Družba služabnikov revnih. Člani tega moškega reda so vodili sirotišnice in bolnišnice, internate in ustanove za reveže. V severnoitalijanskih mestih Bergamo, Brescia, Verona, Como in Milano je ustanovil številne sirotišnice. Umrl je 8. februarja 1573 v Somasci, v kraju, po katerem se člani tega reda imenujejo somaski. Leta 1767 je bil razglasen za svetnika, leta 1928 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zavetnika sirot. V Belgiji se člani reda, ki se posveča vzgoji sirot in negovanju starih in bolnih moških, imenujejo "bratje sv. Hieronima Emilianija".
Upodobljen je v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami, ali kot redovnik z otroki.
Goduje 8. februarja.
Vir
Peter Igneo, duhovnik
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra, ...
Svetnikovi rojstni podatki so zaviti v temo. Znano je le, da je bil učenec sv. Janeza Gualberta (goduje 12. julija), opata v samotanu Vallombrosa (Senčna dolina) blizu Firenc. Kasnejši življenjepisi pravijo, da je pripadal plemiški družini Aldobrandini. Toda te trditve niso dokazane.
V samostanu Vallombrosa je bil najprej za pastirja. Čuval je osle in krave. Pozneje (verjetno leta 1049) je bil imenovan za priorja samotana Passignano, v pomoč opatu Letu, tudi učencu opata Janeza Gulabertija.
Zdi se, da je Petrov sloves povezan predvsem z ognjem, ki je 13. februarja 1069 izbruhnil pred samostanom sv. Odrešenika v Settimu (Firence). Ta nesreča je bila vrhunec spora med menihi iz Senčne doline in firenškim škofom Petrom Mezzabarbom, kateremu so redovniki očitali simonijo.
Dogodek z ognjem je natančno opisan v pismu, ki so ga firenški duhovniki in laiki pisali papežu Aleksadru II. Zgodilo se je namreč naslednje. Pred veliko množico ljudi je opat Janez Gualberti izbral duhovnika, ki naj bi prestal preizkušnjo. V njegovem pismu papežu ime tega redovnika ni povedano, je pa razvidno iz številnih pričevanj sodobnikov, da je bil to prior Peter. Po maši je ta vzel križ in se odpravil proti zemljišču, ki ga je pustošil požar. Po glasni molitvi je potem na ukaz opata Janeza stopil v grmado, jo pretekel po dolžini in pri tem ob splošnem vzklikanju številnega zbranega ljudstva ostal nepoškodovan. Od tega trenutka dalje so vsi ljudje poznali Petra pod pridevkom Igneo (Ognjeni). Peter je kmalu potem postal opat samostana sv. Odrešenika v škofiji Lucca. Čez nekaj časa je bil poklican, da je opravljal važna poslanstva, potem ko ga je papež Aleksander II. imenoval za kardinala. Sv. Papež Gregor VII. (goduje 25. maja) ga je leta 1079 s kočljivo nalogo poslal k cesarju Henriku IV. Že naslednje leto ga vidimo v Franciji, kako pomirja spore med menihi iz Clunyja in škofi. Tam je ostal še nekaj let in zbiral miloščino za Sveti sedež.
Stal je ob strani tudi papežema Viktorju III. in Ubranu II., katerih izvolitev je močno podpiral. Zadnjikrat se svetnik omenja leta 1089 kot spremljevalec papeža Urbana II. Umrl naj bi še isto leto. Za svetnika so ga častili najprej v samostanski skupnosti, pozneje pa v vsej firenški škofiji.
Spominjamo se ga 8. februarja.
Vir
Juvencij, škof
Zavetnik cerkve sv. Nazarija in Celza
Imena: Juvencij, Invencij, Invencito, Evencija, ...
Prvi svetniki, ki jih je častila Cerkev, so bili mučenci. V njih so prvi kristjani videli uresničen najvišji vzor svetosti, najizrazitejšo upodobitev po Kristusu in združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha in smrti, v njegovem prehodu v poveličano življenje pri Bogu Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »martys« (v množini »martyres«), to je »pričevalec«, ker je prelil lastno kri in s tem dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, najpopolneje upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13.14.). Prvi kristjani so mučeniško smrt pojmovali s Kristusovo smrtjo in z njegovim vstajenjem, zato jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni ter tako neposreden vstop v nebeško kraljestvo, kjer so zavzeli prostor, ki ga jim je Gospod pripravil.
Od 4. stoletja dalje se da dokazati tudi češčenje nemučencev. Po dobi krvavega preganjanja se je Cerkev od začetka obotavljala, da bi se tudi nemučencem, umrlim v sluhu svetosti, javno izkazovalo češčenje. Vendar pa tisto češčenje, ki so ga najprej na Vzhodu začeli izkazovati sv. Antonu in drugim velikim osebam meništva, na Zahodu pa sv. Martinu in za njim še drugim, ni moglo ostati omejeno zgolj na zasebno
pobožnost. Kmalu se je uveljavilo splošno prepričanje, da obstajata dve vrsti mučencev (pričevalcev). Eni pričujejo za vstalega Kristusa z lastno krvjo, drugi pa z askezo, devištvom in apostolsko ljubeznijo. Eden izmed teh je tudi sv. Juvencij.
Goriška nadškofija je na današnji dan praznovala god tega svetega škofa in spoznavalca. Po legendi je to oglejski svetnik, ki ga naj bi sv. Hermagor (Mohor) poslal za škofa v Pavijo (Ticinum) v času cesarja Nerona. Toda za to legendo ni zgodovinskih dokazov. Po mnenju zgodovinarjev gre za svetnika, ki je bil škof v Paviji med letoma 380 in 397.
Bil je odličen sodelavec milanskega škofa sv. Ambrozija in neustrašeno branil pravovemost in pravice Cerkve. Pastoralno se je živo zavzemal za svoje vernike in bil zvest Apostolskemu sedežu v Rimu, kar omenja papež Siricij. Udeležil se je sinode v Ogleju leta 381 in v Milanu leta 391. Umrl je v februarju leta 397, malo prej kot sv. Ambrozij. Pokopali so ga v cerkvi sv. Nazarija in Celza, ki se zdaj imenuje po njem. V tej cerkvi so v 16. stoletju našli, na dotlej zasutem njegovem grobu, napis: Tu počiva Evencij, slaven zaradi čudežev. - V Paviji ga časte pod imenom Invencij, oglejski viri ga poznajo kot Juvencija, pristni zgodovinski viri pa kot Evencija.
Goduje 8. februarja.
Vir
Jožefina Bakhita, sužnja
Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, ...
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in
ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice
Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se
srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se
priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992.
Vir